Ustavno sodišče Slovenije
p. p. 1713
SI-1001 LJUBLJANA

POBUDA ZA OCENO USTAVNOSTI IN ZAKONITOSTI 4. odstavka 25. člena Zakona zaščiti živali (ZZZiv-UPB2)
(Uradni list RS, št. 43 z dne 18.5.2007)

in

1. alineje 2. odstavka 9. člena Pravilnika o zaščiti živali pri zakolu (Uradni list RS, št. 33/05 in 5/06)

s

predlogom za začasno zadržanje po 39. členu Zakona o ustavnem sodišču

Pobuda!
Priporočeno!
Priloge!
Pooblastilo!
28.1.2009

 

1. Državni zbor RS je v letu 1999 sprejel Zakon o zaščiti živali, ki v 4. odstavku 25. člena določa, da določbe prvega in drugega odstavka tega člena ne veljajo za klanje perutnine in kuncev na domu pri rejcu, za lastno uporabo. Prvi in drugi odstavek pa določata, da se morajo pred zakolom toplokrvne živali na strokoven način omamiti, kot tudi, katera so prepovedana ravnanja pri tem.
Ministrica za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano je februarja 2005 izdala Pravilnik o zaščiti pri zakolu, ki v 1. alineji 2. odstavka 9. člena določa, da ni potrebno pred zakolom omamiti perutnine in kuncev na domu pri rejcu za lastno uporabo.

2. Pobudnik meni, da sta zgoraj navedeni 4. odstavek 25. člena ZZZiv in prva alineja 2. odstavka 9. člena Pravilnika o zaščiti živali pri zakolu neustavna in sicer iz razlogov navedenih v nadaljevanju.

3. Za začetek pa pobudnik utemeljuje svoj pravni interes za vložitev omenjene pobude.

4. Društvo za osvoboditev živali in njihove pravice (v nadaljevanju tudi društvo) je registrirano pri Upravni enoti Šentjur pri Celju pod zaporedno številko 159. Zakoniti zastopnik društva je Stanko Valpatič (odločba UE Šentjur pri Celju z dne 17.9.2002). Društvo je bilo ustanovljeno s ciljem prizadevanja za uveljavitev pravic živali v Ustavi Republike Slovenije in v praksi tako, da bi lahko živali živele življenje, ki je primerno njihovi vrsti, svobodno in v miru ter brez strahu, da jih bo kdo preganjal, mučil ali ubil, razen tega je namen tudi prizadevanje za varstvo okolja in ohranjanje narave (3. člen statuta društva). Namen in cilje društvo uresničuje z izvajanjem zlasti naslednjih nalog (4. člen statuta društva):
– prizadevanje za odpravo sedanjega stanja, ko človek uporablja živali za svoje potrebe
– prizadevanje za širitev zavesti o enosti človeka, živali, rastlin, mineralov
– prizadevanje za odpravo živinoreje, lova, poskusov na živalih, škodljivih transportov živali in vseh dejanj, ki škodujejo živalim, okolju in naravi oz. jih uničujejo
– prizadevanje za pravno priznanje pravic živali
– informiranje javnosti o slabem položaju živali in o tematiki s področja varstva okolja in ohranjanja narave
– informiranje javnosti o škodljivosti mesne in mlečne prehrane ter pozitivnih vidikih vegetarijanske, veganske in teranske prehrane
– prizadevanje za odpravo kakršnegakoli mučenja živali
– izobraževanje glede zaščite živali, varstva okolja in ohranjanja narave
– prizadevanje za pravno varstvo živali, narave in okolja
– sodelovanje z drugimi organizacijami, ki delujejo na področju zaščite živali, varstva okolja in ohranjanja narave
– izvajanje nacionalnih ali mednarodnih projektov oz. programov s področja zaščite živali, varstva okolja in ohranjanja narave oz. sodelovanje pri njih
– promocijske aktivnosti s področja delovanja društva
– organiziranje strokovnih oz. drugih srečanj s področja zaščite živali, varstva okolja in ohranjanja narave.
Društvo si prizadeva za zaščito živali, varstvo okolja in ohranjanja narave na vseh področjih družbenega življenja. Vse to je razvidno iz prečiščenega besedila statuta (prečiščeno besedilo) društva z dne 10.3.2007 in odločbe z dne 11.10.2007, št. 215-35/2007, ki se prilagata. Iz omenjenih listin je razviden tudi pravni status pobudnika, ki je društvo.
Društvo je z odločbo Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano z dne 23.6.2006, št. 215-3/2006 pridobilo status društva, ki deluje v javnem interesu. Odločba se prilaga.

5. Ustavno sodišče je pobudniku že priznalo pravni interes v zadevi številka U-I-386/06, kjer je sprejelo pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti četrtega odstavka 2. člena in 3. člena Uredbe o spremembah in dopolnitvah Uredbe o zavarovanih prosto živečih živalskih vrstah iz leta 2005 in Pravilnika o odvzemu osebkov vrste rjavega medveda iz narave iz leta 2005. Prav tako je Ustavno sodišče priznalo pravni interes pobudniku v zadevi št. U-I-97/07, kjer je tematika bolj ali manj podobna prej navedeni zadevi. Zato pobudnik meni, da so tudi v tej zadevi izpolnjeni pogoji, da Ustavno sodišče prizna pobudniku pravni interes za vložitev predmetne pobude, posebej zaradi tega, ker se ta zadeva tiče zaščite živali, za kar se pobudnik med drugim tudi bori.

6. V kolikor pa samo sklicevanje na zadevni številki U-I-386/06 in U-I-97/07, kot je bilo opisano zgoraj, ne zadostuje za priznanje pravnega interesa, pa pobudnik v nadaljevanju podrobneje opredeljuje svoj pravni interes. Podobno ga je opredelil tudi v U-I-386/06, kjer mu je bil priznan pravni interes.

7. Pravni interes za vložitev pobude izhaja iz različnih pravnih predpisov, kot tudi iz dejstva, da ima društvo status društva, ki deluje v javnem interesu. V nadaljevanju podrobneje o tem.

8. Iz dejavnosti društva oz. njegovih statutarnih nalog, ciljev in namenov je razvidno, da gre za društvo, ki se med drugim bori za zaščito živali na vseh področjih in za vse vrste živali. Tako se bori za zaščito lovnih in klavnih živali, živali, na katerih delajo poskuse, prostoživečih živali, živali v ujetništvu, hišnih živali … Življenje živali, primerno njeni vrsti, pravica do življenja živali, življenje živali v svobodi in miru in brez, da bi jih kdo preganjal, lovil, mučil ali ubil so neposredni pravni interesi oz. koristi društva, ki jih priznava tudi Zakon o zaščiti živali (ZZZiv), ko v 1. členu navaja, da (on) določa odgovornost ljudi za zaščito živali, to je zaščito njihovega življenja, zdravja in dobrega, počutja, in seveda tudi ustava RS, ko določa dolžnost države, da skrbi za ohranjanje naravnega bogastva, kamor spadajo seveda tudi živali in ko določa, da mučenje živali v principu ni dovoljeno, kar smiselno in logično izhaja iz 4. odstavka 72. člena, saj če bi bilo mučenje živali dovoljeno, ni bi bilo potrebno, da bi zakon določil zaščito živali pred mučenjem. Pravni interes za vložitev predmetne pobude je tako podan že na podlagi zgoraj omenjenih pravnih določil.

9. Zakon o zaščiti živali (ZZZiv) je krovni zakon in velja za vse vrste živali, ne glede na to, da obstajajo področni zakoni oz. drugi predpisi, ki tudi obravnavajo problematiko živali (Zakon o divjadi in lovstvu, Zakon o varstvu okolja, Zakon o ohranjanju narave …). Po 2. členu Zakona o zaščiti živali je zaščita živali dolžnost vseh pravnih in fizičnih oseb, ki so v kakršnemkoli odnosu do živali, zlasti pa društev proti mučenju živali in drugih društev, ki so se ustanovila z namenom za uveljavljanje in izvajanje deklaracije o pravicah in zaščiti živali. Po 42. členu istega zakona morajo društva, ki delujejo na področju zaščite živali opozarjati na nepravilnosti in nezakonitosti v zvezi z zaščito živali. Iz vsega tega jasno izhaja, da ZZZiv nalaga pobudniku, da mora uporabiti vsa sredstva, tudi pravna, da zaščiti živali in da opozarja na nepravilnosti in nezakonitosti v zvezi z zaščito živali. Zato mora sodelovati, seveda v skladu s svojimi zmožnostmi, v raznih pravnih postopkih in uporabiti vsa sredstva, ki mu jih daje pravni red, seveda pa tudi pravna, da zaščiti vse živali, tudi klavne oz. domače. Potrebno je jasno poudariti, da gre za dolžnost sodelovanja v raznih pravnih in drugih postopkih v cilju zaščite živali s pravnimi ali drugimi sredstvi, če bi prišlo do kršitev v škodo živali. Predmetni postopek oz. vložitev pobude je torej v bistvu zakonska dolžnost pobudnika zaradi zaščite živali in niti ne gre samo za pravico, temveč, kot že navedeno, tudi za dolžnost. Z vložitvijo pobude pobudnik torej izpolni svojo zakonsko dolžnost opozarjanja na nepravilnosti in nezakonitosti pri zaščiti živali, kajti pobudnik meni, da gre v obravnavanem primeru za velike kršitve predpisov glede zaščite živali. Iz te zakonske dolžnosti pobudnika, ki izhaja iz 2. oz. 42. člena, pa tudi izhaja, da je ZZZiv v okviru določil obeh omenjenih členov podelil oz. priznal pravni interes za sodelovanje v vseh pravnih postopkih vsem osebam, ki so navedene v obeh členih. Zakonodajalec je torej pobudniku priznal pravni interes za sodelovanje v raznih pravnih postopkih, ki se tičejo zaščite živali v bistvu kar z zakonom. Ob vsem tem je potrebno tudi navesti, da je bistvo varstva oz. zaščite živali v učinkoviti zaščiti živali in ne samo v tem, da se na splošno opozarja na kršitve s tega področja ali da se prijavljajo državnim organom posamični primeri kršitve predpisov s področja zaščite živali. In pravni postopki, kot je npr. tudi predmetni, spadajo v učinkovito zaščito živali oz. so pogoj za to. Bistvo učinkovite zaščite je torej tudi to, da se lahko vloži predmetna pobuda, da je ta sprejeta in da se o njej meritorno odloči.

10. Društvo je, kot že uvodoma navedeno, pridobilo status društva, ki deluje v javnem interesu. Ta status je društvu podelilo Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano in to na podlagi Zakona o zaščiti živali oz. Pravilnika o kriterijih za podelitev statusa društva v javnem interesu na področju kmetijstva, gozdarstva, lovstva, ribištva, veterinarstva ali prehrane. Ta status ima torej društvo na področju zaščite živali, saj je društvo ustanovljeno za delovanje na tem področju in tudi deluje na področju zaščite živali, kot je vse to razvidno iz statuta. Delovanje društva torej presega interese članov in je splošno koristno (tako Zakon o društvih). Zakon o zaščiti živali sicer ni točno navedel, kaj vse je vsebina statusa društev, ki delujejo v javnem interesu na področju zaščite živali, je pa jasno, da imajo takšna društva, zaradi pomembnosti svojega delovanja in družbenega zaupanja, primerne prednosti, ugodnosti in olajšave, pa čeprav te prednosti, ugodnosti ali olajšave niso v vseh primerih uzakonjene, so pa dejansko oz. pravno priznane v raznih postopkih ali drugače. Podobno izhaja tudi iz Odločbe Ustavnega sodišča opr. št. U-I-239/99. Ob tem je potrebno upoštevati seveda vse to, kar je v zvezi z 2. in 42. členom Zakona o zaščiti živali navedeno predhodno. Uzakonjena je npr. ugodnost, da društva, ki delujejo v javnem interesu, ne plačujejo upravnih taks. Uzakonjena je tudi prednost iz 36. člena veljavnega Zakona o društvih v zvezi s pridobivanjem sredstev iz državnega proračuna, da lahko status društva, ki deluje v javnem interesu prinese maksimalno 20 % vrednosti vseh meril. Kot ena izmed prednosti, ki jo imajo društva, ki imajo status društva, ki deluje v javnem interesu, je tudi to, da lahko zastopajo predmet svoje dejavnosti v raznih postopkih, če je po naravi stvari seveda to sploh možno. Na področju ohranjanja narave je to celo uzakonjeno, saj Zakon o ohranjanju narave določa, da ima društvo, ki pridobi status društva, ki deluje v javnem interesu na področju ohranjanja narave, pravico zastopati interese ohranjanja narave v vseh upravnih in sodnih postopkih.
Delovanje društva, tudi v javnem interesu, se nanaša, kot že navedeno, torej tudi na zaščito domačih živali, tudi perutnine in kuncev, ki se jih dotikata sporna predpisa. Odprava izpodbijanih določb ima velik vpliv na vse te živali, saj daje pravno podlago za zakol brez omamljanja pri rejcu na domu za lastno uporabo. Društvo je dolžno na podlagi 2. in 42. člena Zakona o zaščiti živali zaščititi tudi domačo perutnino in kunce, to je njihovo življenje, zdravje in dobro počutje in pri tem opozarjati na nepravilnosti in nezakonitosti in predmetni postopek je ena izmed poti za izvršitev navedene dolžnosti društva.

11. Ker torej društvo v javnem interesu varuje oz. ščiti tudi domačo perutnino in kunce, to pa so domače živali, ki so z izpodbijanimi določbami ogroženi in ker ima društvo status društva, ki deluje v javnem interesu, ta pa daje, po mnenju društva, sicer neuzakonjeno, pravico zastopanja interesa živali v vseh postopkih, po mnenju društva ne bi smelo biti ovir, da se mu ne bi priznal pravni interes v smislu 24. člena Zakona o ustavnem sodišču in o pobudi odločilo vsebinsko.

12. Dejstvo je, da izpodbijane določbe neposredno posegajo v pravni interes pobudnika, to je v življenje, zdravje in dobro počutje omenjenih živali, kar je statutarni interes pobudnika, kot že navedeno, kajti daje podlago za zakol brez omamljanja, to pa tudi pomeni, da omogoča oz. dopušča trpljenje teh živali, saj zakol brez omamljanja pomeni grozljivo trpljenje tega bitja, ki čuti – ne samo, da čuti, da se mu bliža konec, temveč v tem koncu tudi po nepotrebnem hudo trpi. Gre tudi za povzročanje nepotrebnega trpljenja ob umiranju. In omamljenje v tem pogledu je vsekakor mogoče, saj to poteka v klavnicah, obstojijo pa tudi razni pripomočki, ki se dajo uporabiti tudi na domu. Vse to je poseg v življenje, zdravje in dobro počutje živali in s tem v pravni interes pobudnika. Interes pobudnika, to je, da živali živijo, so zdrave in imajo dobro počutje, ščiti tudi Zakon o zaščiti živali in zato je ta interes tudi pravno varovan. In živali imajo tudi ob usmrtitvi pravico do smrti brez trpljenja ali pa vsaj čim manj trpljenja.

13. Z odpravo izpodbijanih določb se lahko prihrani nepotrebno trpljenje mnogih živali. Vse to pa pomeni, da se bo pravni položaj pobudnika, in s tem tudi živali, izboljšal oz. bo obvarovan pobudnikov pravni interes, kot je navedeno zgoraj. Brez sodnega varstva namreč pobudnik trpi škodo, ki se kaže v nepotrebnem trpljenju živali oz. slabem počutju živali pri zakolu, seveda pa največjo škodo doživljajo prizadete živali, ki so s tem zelo prizadete, enako kot pobudnik. Z odločitvijo sodišča bo odstranjena negotovost glede pravnega položaja pobudnika, ki se kaže glede dopustnosti trpljenja pri zakolu perutnine in kuncev na domu rejca za njegovo lastno uporabo, in se bo po vsej verjetnosti trpljenje prizadetih živali zmanjšalo, če bo pobuda uspešna. S tem pa se bo izboljšalo počutje živali v fazi zakola, kar varuje tudi pravni red Slovenije, saj je ta dolžan poskrbeti za dobro počutje živali, kar je tudi element zaščite živali, pravni položaj prizadetih živali, in s tem tudi društva, ki ščiti te živali, se bo tako izboljšal.

14. Ne nazadnje je potrebno navesti še naslednje:
Pobudnik je v letih 2005-2008 pred upravnimi enotami kot stranski udeleženec že sodeloval v okoli 100 upravnih postopkih, ki so se tikali izdaje dovoljenj za razne javne prireditve, na katerih nastopajo živali. V teh postopkih je izkazal tudi obstoj pravnega interesa v smislu 43. člena ZUP-a, ki po svoji vsebini ne odstopa ali pa vsaj bistveno ne od pravnega interesa, ki mora biti podan v tem postopku.

15. V nadaljevanju sledi utemeljitev protiustavnosti in protizakonitosti izpodbijanih določb 4. odst. 25. člena Zakona o zaščiti živali in 1. alineje 2. odstavka 9. člena Pravilnika o zaščiti živali pri zakolu.

16. Za začetek nekaj zanimivih dejstev o perutnini, ki so bili povzeti po medijih.

17. V časopisu Indirekt (16.1.2009) je bilo v članku Kokoš psici pomaga pri vzgoji njenih mladičev zapisano, da je kokoš, ki živi na kmetiji v neki kitajski provinci, odločila, da psici pomaga pri vzgoji njenih mladičev. Zato se je kokoš naselila v pasji uti in jo zapusti samo takrat, ko psica hrani svoj podmladek. Lastnik kokoši je izjavil, da se kokoš do mladičev vede zelo zaščitniško in nikomur ne dovoli, da bi se preveč približal utici.

18. Mačka posvojila piščančka je naslov članka iz Indirekta (17.9.2008), v katerem je navedeno, da je udomačena mačka posvojila piščančka, ki je edini od piščančje družine preživel napad lisice. Muca se je do piščančka začela vesti zelo zaščitniško, živali pa sta postali nerazdružljivi in prijateljici. Muca je piščančka celo čistila in umivala.

19. Novinar Damjan Likar je v reviji 7 dni (28.1.2009) v članku Prijateljstvo predstavil eksperiment, ki je bil izveden na Univerzi v Bristolu. V tem poskusu so kokoši hranili z mešanico rumenih in modrih zrn, pri čemer so bila rumena zrna dobra, modra pa so pri kokoških povzročila slabost. Kokoši so se zelo hitro naučile izogibati modrim zrnom, tudi svoje piščančke so vodila k rumenim zrnom oz. so jih odrivale od modrih. “Koklja se je naučila ločiti med dobro in slabo hrano in piščancem v skrbi zanje ni dovolila jesti slabe hrane,” je o njeni skrbnosti zapisal profesor John Webster.

20. V isti reviji (26.11.2008) je bilo v članku Kokoši razmišljajo tudi o prihodnosti objavljenih mnogi izjemno pomembnih informacij o življenju kokoši. Nedavno opravljena študija je pokazala, da te živali ne živijo zgolj v sedanjosti, temveč mislijo tudi na prihodnost in da lahko celo izvajajo samonadzor, kar naj bi bila lastnost samo ljudi in primatov. Poskus je potekal tako, da če je kokoš pritisnila na enega od gumbov, je bila nagrajena s hrano, če je počakala nekaj sekund, je dobila manjšo količino hrane, če pa 22 sekund, pa je dobila glavno nagrado, to je veliko več hrane. 90 % kokošk se je odločilo za glavno nagrado, kar po mnenju raziskovalcev priča o tem, da se zavedajo prihodnosti. Predhodne študije so pokazale, da je organizacija nevronov v možganih kokošk zelo strukturirana, kar po kaže na dejstvo, da so te živali razvile osupljivo raven inteligence, da bi si olajšale preživetje. Možgani kokošk imajo izredno sposobnost obnove po travmatski izkušnji, kar je bilo predmet preučevanja več let – za razliko od ljudi, ki tega nimajo. Uganka pa je, kaj natančno se dogaja v glavah kokošk. Siobhan Abeyesinghe, članica skupine biofizikov iz Silsoe Reserch Institute meni, da imajo verjetno večjo kogitivno sposobnost, kot bi jim ljudje na splošno pripisali. Dr. Chris Evans, profesor psihologije na Univerzi v Macguariu (Avstralija) pravi, da so se te živali sposobne prepoznati, se sporazumevajo s 24 različnimi glasovi, ki posredujejo mnogo informacij, tudi opozorilne klice, uspešne pa so tudi pri razreševanju problemov. Kokoške pa razumejo celo to, da predmet, ki se jim vzame in se ga skrije, še vedno obstaja, je zaključna informacija v omenjenem članku.

21. Sedaj še nekaj drugih zanimivosti oz. informacij v zvezi z živalmi.

22. Znanstveniku Brianu Fordu je uspelo posneti “klepet” dveh enoceličnih organizmov, za katere je doslej veljalo, da znajo opravljati samo preproste operacije (revija 7 dni, 5.11.2008, tekst Posnet pogovor enoceličarjev). To kaže na dejstvo, da imajo tudi enocelični organizmi svoj intelekt. Za enocelične organizme naj bi veljalo, da nimajo možganov in če nimajo možganov, tudi ni inteligence. To je sedaj postavljeno pod vprašaj. Znanstveniki so tudi odkrili, da znajo čebele šteti do štiri (revija 7 dni, 5.11.2008, tekst Čebele znajo šteti – do štiri), ta eksperiment pa je dokaz več, da ljudje nismo edina bitja z inteligenco, so še druge, samo da jih zaradi napuha ne opazimo, je zaključna misel v tem tekstu. Podgane, enako kakor ljudje, rešujejo probleme tako, da pretehtajo pluse in minuse, preden sprejmejo odločitev, kar pomeni, da lahko tudi živali racionalno razmišljajo in se odločajo med različnimi možnostmi (revija 7 dni, 16.7.2008, tekst Podgane dobro pretehtajo svoje odločitve). V tekstu Ptice selivke razumejo tuje jezike (revija 7 dni, 9.7.2008) je bilo zapisano, da ptice selivke naučijo in razumejo klice drugih vrst ptic, ko na dolgih poletih letijo mimo njih. Tudi ribe se pogovarjajo, je bilo zapisano v istoimenskem tekstu v reviji 7 dni (20.8.2008), ki se sklicuje na revijo Live Science in njen članek o govorečih ribah. Čebele se pogovarjajo z rožami, je odkritje iz Anglije. Znanstveniki so ugotovili, da čebele in rože komunicirajo s pomočjo barv v delu, ki ga mi ljudje ne zaznavamo. Rastline s svojo barvo vabijo oz. opominjajo čebele, je še zapisano v tekstu Čebele se pogovarjajo z rožami (revija 7 dni, 21.1.2009). Veliko živalskh vrst ob smrti potomca ali vrstnika kaže žalost in opravlja določene “pogrebne” obrede (Delo, 10.9.2008, članek Kako živali dojemajo smrt avtorja Staša Ivanca).

23. Zgoraj navedene informacije dokazujejo, da kokoši oz. druge živali niso avtomati, ki ne morejo trpeti in nimajo duše, karakteristične za ljudi in da zaradi tega ne zaslužijo human tretman, kot je to recimo trdil Descart in nekateri cerkveni teologi. Descart je rekel, da so živali zmožne čustvovati tako kot navadna stenska ura. Na žalost je takšno stališče pograbil moderni tehnološko-industrijski-znanstveni sektor, ki je živali proglasil za osnovno sredstvo za zadovoljevanje človekovih potreb. Šele sedaj počasi preko raznih raziskav prihaja prava resnica na dan: to je, da so živali zelo inteligentne, čustvene, skrbne, moralne, nesebične in podobno, skratka, to niso avtomati, niso premične stvari, temveč so bitja svojo osebnostjo, popolnoma primerljiva z ljudmi. Seveda bitja v naravi nimajo npr. mobilnih telefonov, saj jih ne potrebujejo, kajti njihova komunikacija poteka mnogokrat na bolj prefinjene načine, kot je npr. razvidno iz že omenjenega teksta Čebele se pogovarjajo z rožami. Gre za subjekte in ne objekte.

24. In sedaj iz sveta izjemnih lastnosti živali v zanje kruto dejansko in pravno vsakdanjost.

25. Vsako leto zakoljejo na svetu za prehrano ljudi okoli 40 milijard perutnine, v Sloveniji okoli 30 milijonov. Tečejo reke krvi. Gre za neverjetno število živali, ki mora vsako leto izgubiti življenje zaradi prehrane ljudi, čeprav je s pomočjo velikega števila raziskav znanstveno dokazano, da je meso rizični faktor za mnoge civilizacijske bolezni. Pravtako so farme, kjer živi ta neizmerna množica ubogih živih bitij, leglo bolezni, ki niso velika nevarnost samo za živali, temveč tudi za človeka. Ptičja gripa že trka na vrata človeštva, po izjavah nekaterih znanstvenikov se pandemiji te bolezni ni mogoče izogniti. Slej ali prej se bo virus ptičje gripe začel prenašati iz človeka na človeka in ne samo iz živali na človeka. Po ocenah znanstvenikov je lahko mrtvih desetine milijonov ljudi. Če teh farm ne bi bilo, bi ti ljudje lahko živeli, seveda pa bi živeli tudi marsikateri ljudje, ki so umrli za posledicami civilzacijskih bolezni, kjer ima meso zelo velik delež.

26. Določbe 25. člen ZZZiv se glasijo:
“Pred zakolom se morajo toplokrvne živali na strokoven in predpisan način omamiti.
Prepovedana so naslednja ravnanja:
– zakol brez strokovnega in predpisanega omamljanja živali pred zakolom;
– zakol živali po omamljenju, ki ni izveden na strokoven način;
– izkrvavitev živali, ki ni izvedena takoj po omamljanju živali;
– začetek nadaljnje obdelave zaklanih živali, preden je žival popolnoma izkrvavela.
Če ravnanje iz drugega odstavka tega člena naklepno izvrši oseba, ki je registrirana za dejavnost klanja živali, se šteje, da gre za mučenje živali.
Določbe prvega in drugega odstavka tega člena ne veljajo za klanje perutnine in kuncev na domu pri rejcu, za lastno uporabo.
Izjemoma se lahko žival zakolje brez omamljanja:
– če gre za zakol v sili ali obstaja druga nevarnosti pogina živali ali za zakol iz drugih zdravstvenih razlogov;
– če upravni organ, pristojen za veterinarstvo, izjemoma dovoli obredni zakol.
Zelo poškodovane ali neozdravljivo bolne živali morajo biti zaklane ali usmrčene takoj na kraju samem. Za take živali lahko veterinar izjemoma dovoli prevoz do klavnice, če ugotovi, da prevoz ne bo povzročil nadaljnjega trpljenja živali. Vse poškodovane ali bolne živali, ki so bile prepeljane v klavnico, morajo biti takoj po veterinarskem pregledu zaklane ali usmrčene.
V klavnici morata biti zagotovljena zaščita živali, namenjenih za zakol, in preprečevanje vsakega razburjenja in trpljenja živali, ki se jim je mogoče izogniti.
Doprema živali v klavnico in njihov počitek do zakola, oskrba živali do zakola, gonjenje živali od mesta razkladanja do hleva oziroma prostora za klanje živali, omamljanje in zakol živali morajo biti v skladu s predpisanimi pogoji.
Pri vseh izjemah od omamljenja pred zakolom iz tega člena je treba poskrbeti, da bo živalim pred zakolom prihranjeno vse trpljenje, ki se mu je mogoče izogniti.”
Četrti odstavek 25. člena ZZZiv, ki se glasi: “Določbe prvega in drugega odstavka tega člena ne veljajo za klanje perutnine in kuncev na domu pri rejcu, za lastno uporabo”, je v nasprotju z 2. in 72. členom Ustave Republike Slovenije.

27. Ustava v 72. členu določa, da varstvo živali pred mučenjem ureja zakon. Varstvo živali pred mučenjem, ki jo sicer mora urediti zakon, je torej ustavna kategorija, kar daje zaščiti živali zelo pomembno težo. Kot mučenje živali je mogoče sprejeti definicijo iz Slovarja slovenskega knjižnega jezika (SSKJ), ki pojem mučiti opredeljuje tudi kot namenoma povzročati telesne bolečine ali povzročati duševno ali telesno neugodje, trpljenje. Na žalost je ZZZiv definicijo mučenja iz SSKJ, ki je običajna in jo tako sprejemajo ljudje, spremenil v škodo živali, saj v ta element vnaša komponento intenzivnosti (hujša poškodba in dalj časa trajajoče ali ponavljajoče trpljenje), kar trpljenje, ki je za ljudi mučenje, pravno ni.

28. Zakon, s katerim se ureja zaščita živali pred mučenjem, mora to zaščito urediti za vse živali, ne glede ali gre za domače, hišne, prostoživeče, klavne ali druge. Za vse mora urediti tako, da so zaščitene pred mučenjem, saj v 72. členu ustave ali kje drugje ni določb, ki bi dajale zakonodajalcu izrecno pooblastilo, da bi drugače uredil zaščito živali pred mučenjem za različne vrste živali. Zato mora pred mučenjem zaščiti tudi perutnino in kunce.

29. Zakon o zaščiti živali je v 25. členu določil, kot zaščito živali pred mučenjem, da je potrebno pred zakolom toplokrvne živali na strokoven in predpisan način omamiti, določa pa tudi, katera ravnanja so prepovedana pri zakolu. Vse to pomeni, da zakonodajalec ve, da je omamljenje živali pred zakolom v funkciji preprečitve trpljenja oz. zmanjšanja na čim manjšo možno mero, kajti omamljenje je, po 16. točki 5. člen ZZZiv, kakršenkoli dovoljen postopek, ki povzroči stanje neobčutljivosti, ki traja dokler žival ni mrtva, in se ji na ta način prihrani trpljenje, ki se mu je mogoče izogniti. Zato je minister, v smislu 39. člena ZZZiv, izdal Pravilnik o zaščiti živali pri zakolu (Ur. list RS, št. 33/05 in 5/06). V njem je določil, da je potrebno v klavnici pred zakolom perutnino in kunce omamiti, dovoljeni načini omamljanja pa so udarec po glavi, elektrika, strelna naprava s penetrirnim klinom in izpostavitev ogljikovem dioksidu (9. člen).

30. Izpodbijani 4. odstavek 25. člena ZZZiv določa, da predhodno omenjeni načini omamljanja niso potrebni pri zakolu perutnine in kuncev na domu pri rejcu, za lastno uporabo. Iz predhodno navedenega izpodbijanega določila je mogoče zaključiti, da mora rejec na domu, če opravi zakol perutnine in kuncev, za tujo uporabo, te živali omamiti.

31. Izpodbijano določilo 4. odstavka 25. člena ZZZiv je v nasprotju z 4. odstavkom 72. člena zato, ker perutnino in kunce pred zakolom na domu, če gre za lastno uporabo rejca, ni potrebno omamiti. Zaradi tega te živali grozljivo trpijo in to pomeni tudi mučenje teh živali. Te živali tako ZZZiv ni zaščitil pred mučenjem, h čemur ga zavezuje že omenjeno določilo 4. odst. 72. člena. ZZZiv je pred mučenjem zaščitil perutnino in kunce, ki se jih zakolje v klavnici ali se jih zakolje na domu rejca za tujo uporabo, saj določa obvezno omamljenje, ni pa to predpisal za zakol kuncev in perutnine na domu rejca, če gre za njegovo lastno uporabo. Za takšno razlikovanje oz. izjemo od splošnega načela, da se živali omamijo pred zakolom, ni nobenega utemeljenega razloga. ZZZiv je dolžan zaščiti pred mučenjem oz. trpljenjem tudi perutnino in kunce, ki se jih zakolje za lastno uporabo na domu rejca. Na to ga napotuje že omenjeni 4. odst. 72. člen ustave, katerega bistvena vsebina je tudi to, da se z zaščito živali, ki jo uredi zakon, vsem živalim pri npr. zakolu prihrani vsako vznemirjanje, bolečine in trpljenje, ki se jim je mogoče izogniti, kot je to lepo definirano v 3. členu Pravilnka o zaščiti živali pri zakolu. Kot je predpisano, da je potrebno prašiče, če se jih zakolje na domu rejca, za lastno porabo v smislu Pravilnika o pogojih za zakol živali izven klavnice za lastno domačo porabo (Uradni list RS, št. 117/2004), pred zakolom omamiti, tako bi moralo biti tudi v primeru perutnine in kuncev. Ni nobene razlike, tudi sredstva za omamljenje pred zakolom na domu rejca, za lastno uporabo, obstajajo. Podobno kot pri prašiču.

32. V postopku sprejemanja ZZZiv, ki se je vlekel kar 5 let, ni predlagatelj zakona niti z eno besedo pojasnil, kar je razvidno iz Poročevalca, zakaj je predlagal sporno izjemo. Iz tega je razvidno, da predlagatelj ni imel nobenih tehtnih, stvarnih in utemeljenih razlogov za takšno odstopanje od ustavno zapovedane zaščite živali, sicer bi zadevo pojasnil in navedel razloge, ki utemeljujejo sporno izjemo. V obrazložitvah, ki spremljajo zakon od prve obravnave do končnega sprejetja, morajo biti s strani predlagatelja jasno obrazložene vse bistvene stvari v zakonu, še posebej pa tiste, ki pomenijo izjemo in prinašajo subjektom oz. živim bitjem nekaj slabega, nekaj, kar jim ni v korist. Ker v obrazložitvah sporna izjema ni pojasnjena, je bil kršen postopek sprejemanja zakona in s tem je bilo kršeno tudi načelo zakonitosti iz 153. člena ustave, pa tudi 2. člen ustave oz. načelo pravne države, ki zavezuje predlagatelja zakona, da predlog zakona v vseh fazah obrazloži tako, da je mogoče ugotoviti namen posamezne določbe in zakona kot celote. Gre za splošno pravno načelo o dolžnosti predlagatelja glede obrazložitve predloga zakona, ki seveda zavezuje tudi vlado RS.

33. Eno izmed najpomembnejših ustavnih načel pravne države iz 2. člena ustave je načelo sorazmernosti. To se mora uporabiti na vseh področjih, seveda, če je to potrebno, predvsem pa na področju izjem, tudi na področju zaščite živali pred mučenjem. Da je temu tako, izhaja iz samega ZZZiv, ki v 4. členu kot mučenje živali določa tudi nepotrebno ali neprimerno usmrtitev živali. Vsekakor je izpodbijani zakol perutnine in kuncev neprimerna usmrtitev, kajti tako teoretično kot praktično je mogoč primernejši način zakola, to je zakol z omamljanjem živali, pri čemer se dosežejo enaki učinki, kot brez omamljanja – rejec dobi hrano za lastno uporabo, seveda pa živali trpijo bistveno manj, kar je najpomembnejše in ustavno nesporen cilj. Cilj zakola, ki je sicer ustavno priznan, to je, da se dobi hrana, je torej lahko dosežen tudi z omamljanjem živali. Seveda pa se tukaj ne bomo spuščali v vprašanje, ali je zakol sam po sebi sploh ustavno dopusten cilj, glede na to, da lahko človek živi s hrano, ki jo dobi iz rastlin. Zakol brez omamljanja torej ni nujen, še posebej tudi, ker lahko rejec dobi takšno hrano tudi v trgovini, pri čemer so živali pri takšnem zakolu omamljene, in ni odvisen od zakola na domu. Seveda zakol brez omamljanja živali tudi ne more biti primerno sredstvo za dosego cilja, to je zagotoviti prehrano za rejca na domu. Zato je izpodbijano določilo 4. odst. 25. člena ZZZiv v nasprotju tudi z načelom sorazmernosti iz načela pravne države (2. člen ustave). Pri tem pa je potrebno poudariti tudi to, da gre v tem primeru za neskladnost med 4. členom ZZZiv (2. alineja, ki govori o neprimerni usmrtitvi kot mučenju živali) in 4. odst. 25. člena ZZZiv, ki pa dopušča neprimerno usmrtitev. Ker gre za hudo notranje neskladje oz. nasprotje v samem ZZZiv, in to v odnosu tudi na ustavo (vsaj 4. odst. 72. člena), je s tem podana tudi kršitev načel pravne države iz 2. člena ustave, da morajo biti splošni akti notranje skladni.

34. S tem, ko bi bilo potrebno pred zakolom omamiti perutnino in kunce, se ne posega v ustavne pravice in svoboščine ljudi oz. rejcev na domu za lastno uporabo oz. je to poseganje zelo majhno in nebistveno. Vsekakor v celoti ustreza testu sorazmernosti, saj je omamljanje živali legitimen cilj, ki ga zasleduje država, sredstva za omamljanje živali so vsekakor pravno dopustna, saj so že v uporabi, vsekakor pa so tudi nujna, da se doseže ustavno nesporen cilj, to je zaščita živali pred mučenjem. Rejec na domu za lastno uporabo torej lahko pride do svoje hrane, samo živali mora omamiti pred zakolom. Če bi takšno hrano kupil, bi to namestno njega naredili v klavnici. Nesporno tudi je, da omamljanje živali pred zakolom v javnem interesu, saj je zaščiti živali pred mučenjem dana ustavna teža.

35. Verjetno bi lahko rekli, da je edini razlog, zaradi katerega ni potrebno pred zakolom omamiti perutnino in kunce, tradicija. Tako se je včasih delalo in tako se naj dela še naprej, bi bilo razmišljanje nekoga na podlagi tradicije. Vendar ta razlog za neomamljanje ni vzdrže več presoje. Zaščita živali je pred tradicijo, zaradi tradicije živali ne smejo trpeti. Tradicija povzroča živalim nepotrebno trpljenje, zato jo je potrebno iz polja zaščite živali odstraniti, seveda če daje za živali negativne posledice. Živimo v času, ko je v silovitem vzponu etika, ki ne vključuje samo ljudi, temveč tudi naslednje bližje, to je živali. Tudi zanje bi se naj uporabilo zlato pravilo, ki pravi, da kar ne želiš, da ti drugi storijo, ne stori ti njim. Kdo bi si želel umreti kot mora umreti npr. kura na kmetiji? Da ji odbijejo glavo in potem samo telo brez glave skače po dvorišču, kot se je npr. to zgodilo v resničnostnem šou Kmetija 2008. Ali si je sploh mogoče zamisliti trpljenje, stres in strah živali pred zakolom, saj živali dobro čutijo, da se jim bliža smrt. In če niso omamljenje, je groza še bistveno večja. Si je mogoče zamisliti, kaj se dogaja v glavi oz. možganih kokoši pred zakolom, saj imajo te zelo strukturirane možgane. Kot že predhodno navedeno, so kokoši razvile osupljivo inteligenco, nevroni v njihovih možganih so zelo strukturirani, kar pomeni, da v njih potekajo mnogi procesi, tudi v času zakola.

36. V nasprotju z ustavo je tudi 1. alineja 2. odstavka 9. člena Pravilnika o zaščiti živali pri zakolu. Ker je ta alineja samo prepis izpodbijane določbe iz 25. člena ZZZiv, velja glede protiustavnosti smiselno vse to, kar je navedeno glede protiustavnosti 4. odst. 25. člena ZZZiv. Pobudnik tudi meni, da sporna določba podzakonskega predpisa ne učinkuje neposredno in ne posega direktno v pravice, pravne interese oz. pravni položaj, saj gre samo za prepis sporne določbe iz ZZZiv, kot že navedeno, in zato ni podana omejitev enega leta za vložitev pobude v smislu 3. odst. 24. člena Zakona o ustavnem sodišču.

37. Pobudnik tudi predlaga, da Ustavno sodišče na podlagi 39. člena Zakona o ustavnem sodišču do dokončne odločitve zadrži izvajanje 4. odst. 25. člena Zakona o zaščiti živali in 1. alineje 2. odstavka 9. člena Pravilnika o zaščiti živali pri zakolu.

38. Pobudnik meni, da izvrševanje izpodbijanih določb prinaša nepopravljive škodljive posledice pri zaščiti živali pri zakolu brez omamljanja. Živali pri takšnem načinu usmrtitve zelo trpijo, saj niso omamljene, to pa je, kot že navedeno, sredstvo, da se živali prihrani vse trpljenje, ki ga v danem trenutku mogoče prihraniti. Takšno nepotrebno trpljenje ni mogoče več sanirati, saj žival umre. In to v mukah, pri čemer je žival, glede na terminologijo 4. odst. 72. člena ZZZiv, mučena. Del teh muk bi bilo mogoče živalim z omamo prihraniti. Po drugi strani pa tistim, ki bi zaradi zadržanja izvajanja izpodbijanih določb morali živali pred zakolom omamiti, ne bi bila povzročena nobena posebna škoda. Edini strošek, ki bi ga imeli, bi bil za nabavo sredstev za omamljenje. Pa še ta strošek bi se porazdelil, saj bi se sredstva za omamo lahko uporabila večkrat. Tudi če bi imeli še kakšen strošek, to ni nič v primerjavi s tem, kakšno škodo in trpljenje doživljajo pri zakolu brez omame živali. Da je temu tako, izhaja tudi iz tega, da je potrebno pred zakolom na domu za lastno uporabo omamiti npr. prašiče in druge živali, ki se jih sme klati. Torej, škodljive posledice izvrševanja spornih določb so bistveno večje kot pa če bi se zadržalo izvajanje teh določb. Pobudnik meni, da v principu sploh ni mogoče primerjati trpljenja živali pri zakolu brez omamljanja in stroške rejca, da si priskrbi sredstva za omamljanje.

39. Na podlagi vsega navedenega pobudnik predlaga, da Ustavno sodišče pobudo obravnava in sprejme odločbo, s katero izpodbijane določbe odpravi, še pred tem pa začasno zadrži izvrševanje izpodbijanih določb. Če ustavno sodišče ne bi sprejelo predloga za začasno zadržanje, pa pobudnik predlaga, da se zadeva rešuje absolutno prednostno, saj gre za življenja tisočev in tisočev živali oz. za nepotrebno trpljenje zelo velikega števila živali. Pobudnik meni, da bi morala zaščita živih bitij pred mučenjem imeti prednost pred večino zadev, kjer se takšna problematika ne obravnava.

Hvala in lep pozdrav!

Društvo za osvoboditev živali in njihove pravice