Pobuda za oceno ustavnosti 3. odst. 26. b člena ZZZiv

Ustavno sodišče Slovenije
p. p. 1713
SI-1001 LJUBLJANA

POBUDA ZA OCENO USTAVNOSTI 3. odstavka 26. b člena Zakona zaščiti živali (ZZZiv-UPB2)
(Uradni list RS, št. 43 z dne 18.5.2007)

s

predlogom za začasno zadržanje po 39. členu Zakona o ustavnem sodišču

26.2.2009
Pobuda!
Priporočeno!
Priloge!
Pooblastilo!

 

1. Državni zbor RS je v letu 1999 sprejel Zakon o zaščiti živali. Ta je bil večkrat spremenjen, zadnja sprememba je bila v letu 2007, ko je bil sprejet Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o zaščiti živali (ZZZiv-B). Ta je v 17. členu vnesel v osnovni zakon novo poglavje in več novih členov, v 3. odst. 26.b člena pa je zakonodajalec zapisal:
„Uradni veterinar odredi usmrtitev psa:
– če je z ugrizom povzročil ali bil soudeležen pri povzročitvi smrti človeka;
– če je iz obvestila iz prvega odstavka prejšnjega člena razvidno, da je pes z ugrizom povzročil ali bil soudeležen pri povzročitvi posebno hude telesne poškodbe.“
Omenjeni zakon je bil objavljen v Uradnem listu RS, št. 14/2007. V prečiščenem besedilu Zakona o zaščiti živali (ZZZiv-UPB2) se ta tekst nahaja v 3. odstavku 26.b člena.

2. Pobudnik meni, da je zgoraj navedeni 3. odstavek 26.b člena ZZZiv-UPB2 neustaven in sicer iz razlogov navedenih v nadaljevanju.

3. Za začetek pa pobudnik utemeljuje svoj pravni interes za vložitev omenjene pobude.

4. Društvo za osvoboditev živali in njihove pravice (v nadaljevanju tudi društvo) je registrirano pri Upravni enoti Šentjur pri Celju pod zaporedno številko 159. Zakoniti zastopnik društva je Stanko Valpatič (odločba UE Šentjur pri Celju z dne 17.9.2002). Društvo je bilo ustanovljeno s ciljem prizadevanja za uveljavitev pravic živali v Ustavi Republike Slovenije in v praksi tako, da bi lahko živali živele življenje, ki je primerno njihovi vrsti, svobodno in v miru ter brez strahu, da jih bo kdo preganjal, mučil ali ubil, razen tega je namen tudi prizadevanje za varstvo okolja in ohranjanje narave (3. člen statuta društva). Namen in cilje društvo uresničuje z izvajanjem zlasti naslednjih nalog (4. člen statuta društva):
– prizadevanje za odpravo sedanjega stanja, ko človek uporablja živali za svoje potrebe
– prizadevanje za širitev zavesti o enosti človeka, živali, rastlin, mineralov
– prizadevanje za odpravo živinoreje, lova, poskusov na živalih, škodljivih transportov živali in vseh dejanj, ki škodujejo živalim, okolju in naravi oz. jih uničujejo
– prizadevanje za pravno priznanje pravic živali
– informiranje javnosti o slabem položaju živali in o tematiki s področja varstva okolja in ohranjanja narave
– informiranje javnosti o škodljivosti mesne in mlečne prehrane ter pozitivnih vidikih vegetarijanske, veganske in teranske prehrane
– prizadevanje za odpravo kakršnegakoli mučenja živali
– izobraževanje glede zaščite živali, varstva okolja in ohranjanja narave
– prizadevanje za pravno varstvo živali, narave in okolja
– sodelovanje z drugimi organizacijami, ki delujejo na področju zaščite živali, varstva okolja in ohranjanja narave
– izvajanje nacionalnih ali mednarodnih projektov oz. programov s področja zaščite živali, varstva okolja in ohranjanja narave oz. sodelovanje pri njih
– promocijske aktivnosti s področja delovanja društva
– organiziranje strokovnih oz. drugih srečanj s področja zaščite živali, varstva okolja in ohranjanja narave.
Društvo si prizadeva za zaščito živali, varstvo okolja in ohranjanja narave na vseh področjih družbenega življenja. Vse to je razvidno iz prečiščenega besedila statuta (prečiščeno besedilo) društva z dne 10.3.2007 in odločbe z dne 11.10.2007, št. 215-35/2007, ki se prilagata. Iz omenjenih listin je razviden tudi pravni status pobudnika, ki je društvo.
Društvo je z odločbo Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano z dne 23.6.2006, št. 215-3/2006 pridobilo status društva, ki deluje v javnem interesu. Odločba se prilaga.

5. Ustavno sodišče je pobudniku že priznalo pravni interes v zadevi številka U-I-386/06, kjer je sprejelo pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti četrtega odstavka 2. člena in 3. člena Uredbe o spremembah in dopolnitvah Uredbe o zavarovanih prosto živečih živalskih vrstah iz leta 2005 in Pravilnika o odvzemu osebkov vrste rjavega medveda iz narave iz leta 2005. Prav tako je Ustavno sodišče priznalo pravni interes pobudniku v zadevi št. U-I-97/07, kjer je tematika bolj ali manj podobna prej navedeni zadevi. Zato pobudnik meni, da so tudi v tej zadevi izpolnjeni pogoji, da Ustavno sodišče prizna pobudniku pravni interes za vložitev predmetne pobude, posebej zaradi tega, ker se ta zadeva tiče zaščite živali, za kar se pobudnik med drugim tudi bori.

6. V kolikor pa samo sklicevanje na zadevni številki U-I-386/06 in U-I-97/07, kot je bilo opisano zgoraj, ne zadostuje za priznanje pravnega interesa, pa pobudnik v nadaljevanju podrobneje opredeljuje svoj pravni interes. Podobno ga je opredelil tudi v U-I-386/06, kjer mu je bil priznan pravni interes.

7. Pravni interes za vložitev pobude izhaja iz različnih pravnih predpisov, kot tudi iz dejstva, da ima društvo status društva, ki deluje v javnem interesu. V nadaljevanju podrobneje o tem.

8. Iz dejavnosti društva oz. njegovih statutarnih nalog, ciljev in namenov je razvidno, da gre za društvo, ki se med drugim bori za zaščito živali na vseh področjih in za vse vrste živali. Tako se bori za zaščito lovnih in klavnih živali, živali, na katerih delajo poskuse, prostoživečih živali, živali v ujetništvu, hišnih živali … Življenje živali, primerno njeni vrsti, pravica do življenja živali, življenje živali v svobodi in miru in brez, da bi jih kdo preganjal, lovil, mučil ali ubil so neposredni pravni interesi oz. koristi društva, ki jih priznava tudi Zakon o zaščiti živali (ZZZiv), ko v 1. členu navaja, da (on) določa odgovornost ljudi za zaščito živali, to je zaščito njihovega življenja, zdravja in dobrega, počutja, in seveda tudi ustava RS, ko določa dolžnost države, da skrbi za ohranjanje naravnega bogastva, kamor spadajo seveda tudi živali in ko določa, da mučenje živali v principu ni dovoljeno, kar smiselno in logično izhaja iz 4. odstavka 72. člena, saj če bi bilo mučenje živali dovoljeno, ni bi bilo potrebno, da bi zakon določil zaščito živali pred mučenjem. Pravni interes za vložitev predmetne pobude je tako podan že na podlagi zgoraj omenjenih pravnih določil.

9. Zakon o zaščiti živali (ZZZiv) je krovni zakon in velja za vse vrste živali, ne glede na to, da obstajajo področni zakoni oz. drugi predpisi, ki tudi obravnavajo problematiko živali (Zakon o divjadi in lovstvu, Zakon o varstvu okolja, Zakon o ohranjanju narave …). Po 2. členu Zakona o zaščiti živali je zaščita živali dolžnost vseh pravnih in fizičnih oseb, ki so v kakršnemkoli odnosu do živali, zlasti pa društev proti mučenju živali in drugih društev, ki so se ustanovila z namenom za uveljavljanje in izvajanje deklaracije o pravicah in zaščiti živali. Po 42. členu istega zakona morajo društva, ki delujejo na področju zaščite živali opozarjati na nepravilnosti in nezakonitosti v zvezi z zaščito živali. Iz vsega tega jasno izhaja, da ZZZiv nalaga pobudniku, da mora uporabiti vsa sredstva, tudi pravna, da zaščiti živali in da opozarja na nepravilnosti in nezakonitosti v zvezi z zaščito živali. Zato mora sodelovati, seveda v skladu s svojimi zmožnostmi, v raznih pravnih postopkih in uporabiti vsa sredstva, ki mu jih daje pravni red, seveda pa tudi pravna, da zaščiti vse živali, tudi klavne oz. domače. Potrebno je jasno poudariti, da gre za dolžnost sodelovanja v raznih pravnih in drugih postopkih v cilju zaščite živali s pravnimi ali drugimi sredstvi, če bi prišlo do kršitev v škodo živali. Predmetni postopek oz. vložitev pobude je torej v bistvu zakonska dolžnost pobudnika zaradi zaščite živali in niti ne gre samo za pravico, temveč, kot že navedeno, tudi za dolžnost. Z vložitvijo pobude pobudnik torej izpolni svojo zakonsko dolžnost opozarjanja na nepravilnosti in nezakonitosti pri zaščiti živali, kajti pobudnik meni, da gre v obravnavanem primeru za veliko kršitev predpisov glede zaščite živali. Iz te zakonske dolžnosti pobudnika, ki izhaja iz 2. oz. 42. člena, pa tudi izhaja, da je ZZZiv v okviru določil obeh omenjenih členov podelil oz. priznal pravni interes za sodelovanje v vseh pravnih postopkih vsem osebam, ki so navedene v obeh členih. Zakonodajalec je torej pobudniku priznal pravni interes za sodelovanje v raznih pravnih postopkih, ki se tičejo zaščite živali v bistvu kar z zakonom. Ob vsem tem je potrebno tudi navesti, da je bistvo varstva oz. zaščite živali v učinkoviti zaščiti živali in ne samo v tem, da se na splošno opozarja na kršitve s tega področja ali da se prijavljajo državnim organom posamični primeri kršitve predpisov s področja zaščite živali. In pravni postopki, kot je npr. tudi predmetni, spadajo v učinkovito zaščito živali oz. so pogoj za to. Bistvo učinkovite zaščite je torej tudi to, da se lahko vloži predmetna pobuda, da je ta sprejeta in da se o njej meritorno odloči.

10. Društvo je, kot že uvodoma navedeno, pridobilo status društva, ki deluje v javnem interesu. Ta status je društvu podelilo Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano in to na podlagi Zakona o zaščiti živali oz. Pravilnika o kriterijih za podelitev statusa društva v javnem interesu na področju kmetijstva, gozdarstva, lovstva, ribištva, veterinarstva ali prehrane. Ta status ima torej društvo na področju zaščite živali, saj je društvo ustanovljeno za delovanje na tem področju in tudi deluje na področju zaščite živali, kot je vse to razvidno iz statuta. Delovanje društva torej presega interese članov in je splošno koristno (tako Zakon o društvih). Zakon o zaščiti živali sicer ni točno navedel, kaj vse je vsebina statusa društev, ki delujejo v javnem interesu na področju zaščite živali, je pa jasno, da imajo takšna društva, zaradi pomembnosti svojega delovanja in družbenega zaupanja, primerne prednosti, ugodnosti in olajšave, pa čeprav te prednosti, ugodnosti ali olajšave niso v vseh primerih uzakonjene, so pa dejansko oz. pravno priznane v raznih postopkih ali drugače. Podobno izhaja tudi iz Odločbe Ustavnega sodišča opr. št. U-I-239/99. Ob tem je potrebno upoštevati seveda vse to, kar je v zvezi z 2. in 42. členom Zakona o zaščiti živali navedeno predhodno. Uzakonjena je npr. ugodnost, da društva, ki delujejo v javnem interesu, ne plačujejo upravnih taks. Uzakonjena je tudi prednost iz 36. člena veljavnega Zakona o društvih v zvezi s pridobivanjem sredstev iz državnega proračuna, da lahko status društva, ki deluje v javnem interesu prinese maksimalno 20 % vrednosti vseh meril. Kot ena izmed prednosti, ki jo imajo društva, ki imajo status društva, ki deluje v javnem interesu, je tudi to, da lahko zastopajo predmet svoje dejavnosti v raznih postopkih, če je po naravi stvari seveda to sploh možno. Na področju ohranjanja narave je to celo uzakonjeno, saj Zakon o ohranjanju narave določa, da ima društvo, ki pridobi status društva, ki deluje v javnem interesu na področju ohranjanja narave, pravico zastopati interese ohranjanja narave v vseh upravnih in sodnih postopkih.
Delovanje društva, tudi v javnem interesu, se nanaša, kot že navedeno, torej tudi na zaščito hišnih živali, tudi psov, ki se jih dotika sporni predpis. Odprava izpodbijanih določb ima velik vpliv na vse te živali, saj daje pravno podlago za usmrtitev nevarnih psov, ki so z ugrizom povzročili ali bili soudeleženi pri povzročitvi smrti človeka oz. hude telesne poškodbe. Društvo je dolžno na podlagi 2. in 42. člena Zakona o zaščiti živali zaščititi tudi “nevarne” pse, to je njihovo življenje, zdravje in dobro počutje in pri tem opozarjati na nepravilnosti in nezakonitosti in predmetni postopek je ena izmed poti za izvršitev navedene dolžnosti društva.

11. Ker torej društvo v javnem interesu varuje oz. ščiti tudi pse, to pa so hišne živali, ki so z izpodbijanimi določbami ogroženi in ker ima društvo status društva, ki deluje v javnem interesu, ta pa daje, po mnenju društva, sicer neuzakonjeno, pravico zastopanja interesa živali v vseh postopkih, po mnenju društva ne bi smelo biti ovir, da se mu ne bi priznal pravni interes v smislu 24. člena Zakona o ustavnem sodišču in o pobudi odločilo vsebinsko.

12. Dejstvo je, da izpodbijane določbe neposredno posegajo v pravni interes pobudnika, to je v življenje, zdravje in dobro počutje omenjenih živali, kar je statutarni interes pobudnika, kot že navedeno, kajti daje podlago za usmrtitev nevarnega psa, to pa tudi pomeni, da omogoča oz. dopušča trpljenje teh živali, saj usmrtitev teh živali pomeni grozljivo trpljenje teh bitij, ki čutijo – ne samo, da čutijo, da se mu bliža konec, temveč v tem koncu tudi po nepotrebnem hudo trpi. Poleg tega so vse te usmritive nepotrebne, saj je mogoče cilj doseči drugače, z bolj mili sredstvi. To pa tudi pomeni, da gre za nepotrebno usmrtitev in s tem mučenje živali. Vse to je poseg v življenje, zdravje in dobro počutje živali in s tem v pravni interes pobudnika. Interes pobudnika, to pa so vrednote: življenje, zdravje in dobro počutje živali oz. v tem primeru psov, torej, da te živali živijo, so zdrave in imajo dobro počutje, ščiti tudi Zakon o zaščiti živali in zato je ta interes tudi pravno varovan.

13. Z odpravo izpodbijanih določb se lahko prihrani nepotrebna usmrtitev mnogih psov. Vse to pa pomeni, da se bo pravni položaj pobudnika, in s tem pa tudi teh živali, izboljšal oz. bo obvarovan pobudnikov pravni interes, kot je navedeno zgoraj. Brez sodnega varstva namreč pobudnik trpi škodo, ki se kaže v nepotrebni usmrtitvi psov, seveda pa največjo škodo doživljajo prizadete živali, ki so s tem zelo prizadete, enako kot pobudnik. Z odpravo izpodbijanih določbe se bo pravni položaj “na smrt obsojenih” psov bistveno izboljšal, saj njihova življenja ne bodo več v nevarnosti, živeli bodo dalje. Z odločitvijo sodišča bo odstranjena negotovost glede pravnega položaja pobudnika in seveda samih psov, ki se kaže glede nepotrebnosti usmrtitve “na smrt obsojenih” psov, ki bodo, če bo pobuda uspešna, živeli dalje.

14. Ne nazadnje je potrebno navesti še naslednje:
Pobudnik je v letih 2005-2008 pred upravnimi enotami kot stranski udeleženec že sodeloval v okoli 100 upravnih postopkih, ki so se tikali izdaje dovoljenj za razne javne prireditve, na katerih nastopajo živali. V teh postopkih je izkazal tudi obstoj pravnega interesa v smislu 43. člena ZUP-a, ki po svoji vsebini ne odstopa ali pa vsaj bistveno ne od pravnega interesa, ki mora biti podan v tem postopku.

15. V nadaljevanju sledi utemeljitev protiustavnosti izpodbijanih določb 3. odst. 26.b člena (ZZZiv-UPB2).

16. Za začetek nekaj zanimivih dejstev, ki so bili povzeti po medijih.
17. Znanstveniku Brianu Fordu je uspelo posneti “klepet” dveh enoceličnih organizmov, za katere je doslej veljalo, da znajo opravljati samo preproste operacije (revija 7 dni, 5.11.2008, tekst Posnet pogovor enoceličarjev). To kaže na dejstvo, da imajo tudi enocelični organizmi svoj intelekt. Za enocelične organizme naj bi veljalo, da nimajo možganov in če nimajo možganov, tudi ni inteligence. To je sedaj postavljeno pod vprašaj. Znanstveniki so tudi odkrili, da znajo čebele šteti do štiri (revija 7 dni, 5.11.2008, tekst Čebele znajo šteti – do štiri), ta eksperiment pa je dokaz več, da ljudje nismo edina bitja z inteligenco, so še druge, samo da jih zaradi napuha ne opazimo, je zaključna misel v tem tekstu. Podgane, enako kakor ljudje, rešujejo probleme tako, da pretehtajo pluse in minuse, preden sprejmejo odločitev, kar pomeni, da lahko tudi živali racionalno razmišljajo in se odločajo med različnimi možnostmi (revija 7 dni, 16.7.2008, tekst Podgane dobro pretehtajo svoje odločitve). V tekstu Ptice selivke razumejo tuje jezike (revija 7 dni, 9.7.2008) je bilo zapisano, da ptice selivke naučijo in razumejo klice drugih vrst ptic, ko na dolgih poletih letijo mimo njih. Tudi ribe se pogovarjajo, je bilo zapisano v istoimenskem tekstu v reviji 7 dni (20.8.2008), ki se sklicuje na revijo Live Science in njen članek o govorečih ribah. Čebele se pogovarjajo z rožami, je odkritje iz Anglije. Znanstveniki so ugotovili, da čebele in rože komunicirajo s pomočjo barv v delu, ki ga mi ljudje ne zaznavamo. Rastline s svojo barvo vabijo oz. opominjajo čebele, je še zapisano v tekstu Čebele se pogovarjajo z rožami (revija 7 dni, 21.1.2009). Veliko živalskh vrst ob smrti potomca ali vrstnika kaže žalost in opravlja določene “pogrebne” obrede (Delo, 10.9.2008, članek Kako živali dojemajo smrt avtorja Staša Ivanca).

18. To kar je prijateljem živali že dolgo znano, to je, da so živali bitja s svojo osebnostjo, odkrivajo sedaj tudi znanstveniki. Ti so z opazovanjem več kot 60 živalskih vrst, od ptičev do pajkov, prišli do spoznanja, da pri živalih obstaja nekaj, kar lahko imenujemo osebnost. To ni le stvar naravnega naključja, pravijo strokovnjaki Univerze v Groeningenu, temveč del zapletene evolucijske strategije (Večer, 8.8.2007, članek Živalske osebnosti strokovnjaki sedaj jemljejo resno).

19. Sedaj še nekaj drugih zanimivosti oz. informacij v zvezi s psi.

20. Psi so zelo senzibilni in nesebični. O tem je mnogo poročil. Tako je npr. pes v Avstraliji tvegal svoje življenje, da bi zaščitil štiri muce, ki so bile med požarom ujete v kartonski škatli, pes je namreč kljub ognju ležal in varoval škatlo, v kateri so bili mačji mladiči. Psi niso nesebični samo do živali, temveč tudi do ljudi. Tako je nek pes podrl na svojo lastnico na tla in ji s tem obvaroval življenje, saj zato nanjo ni padla streha hiše (Indirekt, 10.10.2007). Terier je rešil pet otrok pred napadlnima pitbuloma, pri čemer pa je izgubil svoje življenje (Slovenske novice, 9.5.2007).

21. Mnoge informacije dokazujejo, da živali niso avtomati, ki ne morejo trpeti in nimajo duše, karakteristične za ljudi in da zaradi tega ne zaslužijo human tretman, kot je to recimo trdil Descart in nekateri cerkveni teologi. Descart je rekel, da so živali zmožne čustvovati tako kot navadna stenska ura. Na žalost je takšno stališče pograbil moderni tehnološko-industrijski-znanstveni sektor, ki je živali proglasil za osnovno sredstvo za zadovoljevanje človekovih potreb. Šele sedaj počasi preko raznih raziskav prihaja prava resnica na dan: to je, da so živali zelo inteligentne, čustvene, skrbne, moralne, nesebične in podobno, skratka, to niso avtomati, niso premične stvari, temveč so bitja svojo osebnostjo, popolnoma primerljiva z ljudmi. Gre za subjekte in ne objekte.

22. Določbe 3. odst. 26.b člena ZZZiv-UPB2 se glasijo:
„Uradni veterinar odredi usmrtitev psa:
– če je z ugrizom povzročil ali bil soudeležen pri povzročitvi smrti človeka;
– če je iz obvestila iz prvega odstavka prejšnjega člena razvidno, da je pes z ugrizom povzročil ali bil soudeležen pri povzročitvi posebno hude telesne poškodbe.“

23. Ustava v 4. odst. 72. členu določa, da varstvo živali pred mučenjem ureja zakon. Varstvo živali pred mučenjem, ki ga sicer mora urediti zakon, je torej ustavna kategorija, kar daje zaščiti živali zelo pomembno težo. Kot mučenje živali je mogoče sprejeti definicijo iz Slovarja slovenskega knjižnega jezika (SSKJ), ki pojem mučiti opredeljuje tudi kot namenoma povzročati telesne bolečine ali povzročati duševno ali telesno neugodje, trpljenje. Na žalost je ZZZiv definicijo mučenja iz SSKJ, ki je običajna in jo tako sprejemajo ljudje, spremenil v škodo živali, saj v ta element vnaša komponento intenzivnosti (hujša poškodba in dalj časa trajajoče ali ponavljajoče trpljenje), kar trpljenje, ki je za ljudi mučenje, pravno ni. Seveda se mora kot mučenje živali po ustavi smatrati tudi nepotrebna ali neprimerna usmrtitev živali. To je v 4. členu ZZZiv-UPB2, ki opredeluje vsebino mučenja tudi jasno navedeno.

24. Zakon, s katerim se ureja zaščita živali pred mučenjem, mora to zaščito urediti za vse živali, ne glede ali gre za domače, hišne, prostoživeče, klavne ali druge. Za vse mora urediti tako, da so zaščitene pred mučenjem, saj v 72. členu ustave ali kje drugje ni določb, ki bi dajale zakonodajalcu izrecno pooblastilo, da bi drugače uredil zaščito živali pred mučenjem za različne vrste živali. Zato mora pred mučenjem zaščititi tudi pse in seveda tudi tiste, ki so na podlagi določenih dejstev spoznani za “nevarne” pse v smislu izpodbijanih določb.

25. Kot mučenje je smatrati torej tudi nepotrebno usmrtitev živali. Usmrtitev psov na podlagi izpodbijanih določb je nepotrebna in so zato omenjene določbe v nasprotju z 4. odstavkom 72. člena Ustave RS, saj gre zaradi nepotrebnosti usmrtitve psov za mučenje živali.

26. Usmrtitev psov na podlagi izpodbijanih določb pa je nepotrebna zaradi tega, ker je mogoče cilje, ki se jih doseže z usmrtitvijo, doseči na druge, bolj humane in za živali blažje načine. Predlagatelj v postopku sprejemanja izpodbijanih določb sploh ni navedel oz. obrazložil, zakaj predlaga usmrtitev “nevarnih” psov v smislu izpodbijanih določb. O tem je mogoče samo ugibati. Dvomiti je v to, da se želi država maščevati nekemu psu, ki je z ugrizom povzročil smrt ali hudo telesno poškodbo človeka. To bi potem pomenilo, da gre za neke vrste kazen in usmrtitev predstavlja smrtno kazen za psa. Zato je bolj verjeti temu, da je država hotela odstraniti iz družbe “nevarne” pse, da ti ne bi več v bodoče s svojimi ugrizi povzročali smrti ali posebno hudih telesnih poškodb človeku. Torej bi šlo za nek preventivni ukrep, ukrep za preprečitev bodočih škod oz. mogočih smrti in poškodb. Vse to pa je mogoče preprečiti tudi drugače. “Nevarne” pse je mogoče socializirati in jih potem spusititi nazaj v družbo, mogoče jih je osamiti, tako da nimajo stika z ljudmi. Ti psi bi tako živeli dalje, bili bi izolirani in s tem nenevarni. S tem bi se doseglo enako kot se doseže z usmrtitvijo psov. Odstranila bi se nevarnost za ponovne ugrize oz. napade na ljudi in druga bitja. Seveda za kaj takega niso potrebna velika sredstva, še posebej zaradi tega, kar bi šli stroški v breme skrbnika psa, samo subsidiarno v breme države. Poleg tega pa sam ZZZi-UPB2 na zelo enostaven način rešuje ta problem, ko v 6. členu, s katerim je spremenil 12. člen osnovnega zakona, zapiše:
»Skrbniki živali in prevozniki živali morajo zagotoviti fizično varstvo nevarnih živali.
Skrbniki nevarnih psov morajo zagotoviti fizično varstvo psov na enega izmed naslednjih načinov:
– da so psi na povodcu in opremljeni z nagobčnikom,
– da so zaprti v pesjaku ali objektu,
– da so v ograjenem prostoru z ograjo, visoko najmanj 1,8 m, ki je na vhodu označen z opozorilnim znakom.
Nevarnega psa ni dovoljeno zaupati v vodenje osebam, ki so mlajše od 16 let.«.
To je tudi rešitev tega problema, saj je na ta način preprečena ponovitvena nevarnost psa in še en dokaz, da je usmrtitev psov v smislu izpodbijanih določb nepotrebna.

27. V postopku sprejemanja ZZZiv-UPB2 ni predlagatelj zakona niti z eno besedo pojasnil, kar je razvidno iz Poročevalca oz. parlamentarnega gradiva, zakaj je predlagal sporne določbe, ki pomenijo nepotrebno usmrtitev psov. Še posebej zaradi tega, ker je problem ponovitvene nevarnosti rešen z novim oz. spremenjenim 12. členom, ki odreja ukrepe fizičnega varstva nevarnih psov in ne pomeni usmrtitve psov. Iz tega je razvidno, da predlagatelj ni imel nobenih tehtnih, stvarnih in utemeljenih razlogov za takšno odstopanje od ustavno zapovedane zaščite živali, ki je tudi ohranitev življenja živali, sicer bi zadevo pojasnil in navedel razloge, ki utemeljujejo sporno izjemo. V obrazložitvah, ki spremljajo zakon od prve obravnave do končnega sprejetja, morajo biti s strani predlagatelja jasno obrazložene vse bistvene stvari v zakonu, še posebej pa tiste, ki pomenijo izjemo in prinašajo subjektom oz. živim bitjem nekaj slabega, nekaj, kar jim ni v korist. Ker v obrazložitvah sporna izjema ni pojasnjena, pravilo je namreč, da živali živijo, so zdrave in imajo dobro počutje, je bil kršen postopek sprejemanja zakona in s tem je bilo kršeno tudi načelo zakonitosti iz 153. člena ustave, pa tudi 2. člen ustave oz. načelo pravne države, ki zavezuje predlagatelja zakona, da predlog zakona v vseh fazah obrazloži tako, da je mogoče ugotoviti namen posamezne določbe in zakona kot celote. Gre za splošno pravno načelo o dolžnosti predlagatelja glede obrazložitve predloga zakona, ki seveda zavezuje tudi vlado RS.

28. Verjetno je bil vzrok za sprejem izpodbijanih določb samo pritisk javnosti. Pred sprejetjem spornih določb je namreč marca 2006 prišlo do znanega napada 4 bulmastifov na nekega Tržičana, pri čemer so ti psi močno poškodovali to osebo. Nastala je velika afera, o kateri se je dolgo govorilo in to je razlog, vsaj po mnenju pobudnika, da je prišlo do spornih spremembe zakona. Vendar o tem predlagatelj sprememb v parlamentarnem gradivu v postopku sprejemanja ne govori.

29. Eno izmed najpomembnejših ustavnih načel pravne države iz 2. člena ustave je načelo sorazmernosti. To se mora uporabiti na vseh področjih, seveda, če je to potrebno, predvsem pa na področju izjem, tudi na področju zaščite živali pred mučenjem. Da je temu tako, izhaja iz samega ZZZiv, ki v 4. členu kot mučenje živali določa tudi nepotrebno ali neprimerno usmrtitev živali. Vsekakor je izpodbijana usmrtitev “nevarnih” psov nepotrebna usmrtitev. Cilj zakona, ki je sicer ustavno priznan, to je, da se preprečijo ponovni ugrizi psov in smrti ljudi oz. posebno hude telesne poškodbe, je mogoče doseči tudi drugače in to z blažjimi ukrepi. Zato je izpodbijano določilo 3. odst. 26.b člena ZZZiv-UPB2 v nasprotju tudi z načelom sorazmernosti iz načela pravne države (2. člen ustave). Pri tem pa je potrebno poudariti tudi to, da gre v tem primeru še za neskladnost med 4. členom ZZZiv (2. alineja, ki govori o nepotrebni usmrtitvi kot mučenju živali) in izpodbijanim določilom, ki pa dopušča nepotrebno usmrtitev. Ker gre za hudo notranje neskladje oz. nasprotje v samem ZZZiv, in to v odnosu tudi na ustavo (vsaj 4. odst. 72. člena), je s tem podana tudi kršitev načel pravne države iz 2. člena ustave, da morajo biti splošni akti notranje skladni.

30. S tem, ko se “nevarnih” psov v smislu izpodbijane določbe ne bi usmrtilo, se ne posega v ustavne pravice in svoboščine ljudi, npr. pravico do varnosti, saj te pravice ščiti npr. 12. člen ZZZiv-UPB2. Nesporno tudi je, da nepotrebne usmrtitve živali niso v javnem interesu, saj je zaščiti živali pred mučenjem dana ustavna teža.

31. Pobudnik tudi predlaga, da Ustavno sodišče na podlagi 39. člena Zakona o ustavnem sodišču do dokončne odločitve zadrži izvajanje izpodbijanih določb ZZZiv-UPB2.

32. Pobudnik meni, da izvrševanje izpodbijanih določb prinaša nepopravljive škodljive posledice pri zaščiti živali zaradi nepotrebne usmrtitve, saj žival umre. Živali pri takšnih usmrtitvah zelo trpijo, saj čutijo, da se jim bliža nenaravna oz. nasilna smrt. Življenje živali ni mogoče več vrniti. Po drugi strani pa zaradi zadržanja izvajanja izpodbijanih določb ne bi nastala kakšna posebna škoda, saj je ponovitvena nevarnost preprečana z določbami 12. člena ZZZiv-UPB2. Te določbe pa itak veljajo za vse skrbnike nevarnih psov.

33. Na podlagi vsega navedenega pobudnik predlaga, da Ustavno sodišče pobudo obravnava in sprejme odločbo, s katero izpodbijane določbe odpravi, še pred tem pa začasno zadrži izvrševanje izpodbijanih določb. Če ustavno sodišče ne bi sprejelo predloga za začasno zadržanje, pa pobudnik predlaga, da se zadeva rešuje absolutno prednostno, saj gre za življenja nemočnih živih bitij, ki niso same krive za svoja dejanja, temveč so ta posledica napačne vzgoje ali pa namernih negativnih genetskih križanj. V bistvu ni nevarnih psov, nevarni so samo njihovi skrbniki. Pobudnik meni, da bi morala zaščita živih bitij pred mučenjem imeti prednost pred večino zadev, kjer se takšna problematika ne obravnava.

Hvala in lep pozdrav!

Društvo za osvoboditev živali in njihove pravice

Print Friendly, PDF & Email