V Delu (27.02.2024) smo lahko v članku z gornjim naslovom brali, da je cerkev sprejela odlok o ustanovitvi treh neodvisnih in samostojnih delovnih teles, ki bodo skrbela za zaščito otrok, mladoletnih in ranljivih odraslih. V članku je bil naveden tudi dvom o neodvisnem ravnanju teh teles, ki ga avtor članka utemeljuje s pomanjkanjem predstavnikov preživelih v delovnih telesih. Vsekakor je avtorjev dvom upravičen, upravičen pa še iz enega drugega razloga, in sicer iz tega, kdo so sploh člani omenjenih teles.

Nesporno je, da so ta del. telesa sestavljena iz klerikov in drugih oseb, ki so vsi, ali vsaj večina, člani cerkve. Ali so člani cerkve neodvisni? Odgovor na to vprašanje daje kar sama cerkev v svojem katekizmu in Zakoniku cerkvenega prava. Vsi kleriki in drugi člani cerkve imajo kot krščenci status vernika, glede krsta pa v katoliškem katekizmu piše: »Ko je krščenec postal ud Cerkve, ne pripada več sam sebi … Od tedaj naprej je poklican k temu, da se podreja drugim, da jim služi v občestvu Cerkve, da je cerkvenim predstojnikom poslušen ter jih uboga …«. Po Zakoniku cerkvenega prava so krščenci s svojim načinom delovanja »dolžni ohranjati občestvo s Cerkvijo in naj zato zelo vestno izpolnjujejo dolžnosti, ki jih imajo tako do vesoljne kakor tudi do delne Cerkve …« Piše tudi: »V zavesti svoje odgovornosti so verniki dolžni izkazovati krščansko pokorščino temu, kar posvečeni pastirji, ki predstavljajo Kristusa, kot učitelji vere razlagajo ali kot voditelji Cerkve določajo«. Omenjeni citati kažejo na to, kakšna je neodvisnost članov cerkve. Laik je pokoren kleriku, ta svojemu nadrejenemu kleriku, vsi pa papežu! Ali je, glede na cerkveni nauk, katolik sploh lahko neodvisen, če mora biti pokoren nadrejenemu? Seveda vse to velja tudi za člane ustanovljenih komisij, ki so katoliki. In če člani cerkvenih komisij niso neodvisni, ali so potem lahko neodvisne komisije, katerih del so? Pa še nekaj. Katolik je dolžan delovati v interesu cerkve, kajti ta pravi, da se mora ozirati na skupni blagor cerkve. Ali ni tudi to omejitev neodvisnosti katolika?

Kakor je razvidno iz nalog vseh treh komisij, je vprašanje, ali se bo katera od njih ukvarjala s preiskovanjem cerkvene pedofilije v smislu civilnih preiskav, ki so bile v ZDA, Franciji, Avstraliji, na Irskem …, in ki so odkrile množično pedofilijo cerkvenega klera. Še najbližje temu je verjetno komisija za analizo preteklih primerov spolnih zlorab, ki pa šteje samo tri člane. Če bi se cerkvi res šlo za celovito preiskavo pedofilije v svojih vrstah, bi v komisijo imenovala večje število od cerkve neodvisnih strokovnjakov po vzoru komisij v Franciji, ZDA, Irski, Avstraliji … Tega pa seveda ni naredila, zato je zaključek bolj ali manj jasen: cerkvi ni do tega, da se razkrivajo spolne zlorabe klera in drugih katolikov ter njihovo prikrivanje, temveč da je to še naprej »varno« skrito pred javnostjo in državo – seveda kolikor je to še mogoče. Ali ne gre zato pri vsem tem za piar potezo!
Ker cerkev očitno ne želi celovito preiskati svoje pedofilije, mora to za zaščito otrok narediti država, saj je ta po 56. členu ustave dolžna otrokom zagotavljati posebno varstvo pred izkoriščanjem in zlorabljanjem. Zato bi moral državni zbor imenovati preiskovalno komisijo, ki bo celovito preiskala spolne zlorabe otrok s strani katoliških klerikov, njihovo prikrivanje …, vse z namenom, da se ugotovi realno stanje in da se spolne zlorabe otrok in njihovo prikrivanje ustrezno procesira, v kolikor seveda to še ni bilo storjeno. Še posebej bi morala ta komisija preveriti, ali je cerkev v smislu 91. člena Zakona o socialnem varstvu obveščala centre za socialno delo o ogroženosti otrok, ki so jih spolno zlorabili kleriki, kar je sicer njena zakonska dolžnost. Kolikokrat je to storila, če sploh kdaj?

_______
Objava: Sobotna priloga Dela, 9.3.2024.