V parlamentarnem poročevalcu št 34 je bil objavljen predlog zakona o dopolnitvi zakona o pravnem položaju verskih skupnosti v Republiki Sloveniji. Iz predloga zakona je med drugim razvidno, da bi lahko verniki svoji verski skupnosti plačali cerkveni davek v višini 10 odstotkov svoje neto plače, natančnejše navodilo o načinu plačevanja in pobiranja cerkvenega davka pa bi predpisal minister za finance. Ne glede, da lahko verniki že zdaj plačujejo svoji verski skupnosti »davek« v neomejeni višini, iz česar tudi izhaja, da sploh ni realne potrebe po predlaganem zakonu, pa se kot državljan, kot davkoplačevalec in tudi kot kristjan s takšnim zakonom, če bo seveda sprejet ne morem strinjati, saj je v nasprotju z ustavo Republike Slovenije in matičnim zakonom o verskih skupnostih. Ustava namreč v 7. členu jasno določa, da so država in verske skupnosd ločene. To pomeni, da ne more obstajati cerkveni davek (ali so vse verske skupnosti tudi cerkve? Mogoče bi bilo bolje govoriti o verskem davku), saj je davek prvina statusa države in ne oseb civilnega oziroma zasebnega prava, kamor spadajo verske skupnosti. Če bi se uvedel cerkveni davek, bi to pomenilo, da imajo verske skupnosti prvine statusa države, kar bi bilo nevzdržno. Koliko »držav« v državi bi potem sploh bilo, če vemo, da obstaja več kot 20 verskih skupnosti. Predlog zakona je v nasprotju tudi z 2. odst. 4. člena zakona o pravnem položaju verskih skupnosti, kjer je določeno, da verske skupnosti, njihovi predstavniki in pripadniki ne morejo imeti posebnih prednosti, privilegijev ali posebnega varstva. Če bi bile verske skupnosti upravičene do cerkvenega davka, bi imele posebno prednost in privilegij glede na druge civilnopravne osebe. Iz tega torej izhaja, da država sploh ne sme določiti posebnega načina financiranja verskih skupnosti zunaj splošnega načina financiranja zasebnih oziroma civilnih organizacij. Verske skupnosti se morajo financirati same s svojo dejavnostjo, lahko tudi s prostovoljnimi prispevki glede na 17. člen zakona o pravnem položaju verskih skupnosti. Lahko pa tudi ustanovijo podjetje in njegov dobiček uporabijo za versko dejavnost. Od njih samih naj bo torej odvisno, koliko sredstev bodo uspele pridobiti, v skladu s tem bodo tudi delovale.

V ciljih in načelih zakona avtor predloga omenja spoštovanje načela prostovoljnosti, v skladu s Svetim pismom in zakonikom cerkvenega prava. Če bodo ti cilji in načela zakona sprejeti kot motiv zakona, bo to pomenilo diskriminacijo verskih skupnosti, ki ne temeljijo na Svetem pismu ali pa nimajo zakonika cerkvenega prava, saj se prostovoljnost razlaga izključno z akti, ki zanje sploh ne veljajo. Pa tudi pri krščanskih verskih skupnostih so glede Svetega pisma težave, saj se Sveta pisma različnih verskih skupnosti med seboj razlikujejo, zakonik cerkvenega prava pa ne velja za vse krščanske verske skupnosti, nasprotno, nekatere ga sploh nimajo.

Avtor med razlogi za sprejem zakona navaja tudi javne izjave predstavnikov največje verske skupnosti v Sloveniji, to je Rimokatoliške cerkve, da ne želijo gozdov, ampak zanesljiv vir financiranja. Torej bi se zakon sprejel na željo ene od verskih skupnosti, ki si sama očitno ni sposobna zagotoviti zanesljivega financiranja in želi zdaj vpreči državo (ali tudi njen represivni aparat?) za dosego svojih ciljev. Če bo do tega res prišlo, ali ne bo to pomenilo zlorabe državnih ustanov?

Država, upam, da se boš pravočasno prebudila?

Objava: Slovenec, 2.8.1995.