V ljubljanski stolnici sv. Nikolaja je bila v torek, 23. junija 2026, maša za domovino, ki jo je vodil predsednik Slovenske škofovske konference Andrej Saje. Maše so se med drugim udeležili predsednica republike Nataša Pirc Musar, predsednik vlade Janez Janša, predsednik državnega sveta Marko Lotrič, več ministrov, poslancev in predstavniki diplomatskega zbora.

Nerazumljivo je, da so se verskega obreda neke cerkve udeležili predstavniki državne oblasti, ki je po ustavi ločena od katoliške cerkve. In to ne samo od verske institucije kot takšne, temveč tudi od vere. V čigavem imenu so bili tam? V svojem ali v imenu vseh državljanov? Ali so bili tam tudi v imenu nekatolikov, ateistov, muslimanov, prakristjanov … Na podlagi česa lahko predstavnik države predstavlja državljana ateista ali vernika nekatoliške verske skupnosti pri verskem obredu katoliške cerkve? Ali sta mu dala pooblastilo? Pa cerkev obema sploh ne priznava pravice do obstoja, saj je po cerkvenem nauku za oba predviden večni pekel. Ali so politiki pri maši tudi molili ali šli k obhajilu? Če so, v čigavem imenu? V imenu muslimanov, budistov, ateistov …? Ali so se klanjali duhovnikom? Predsednica sekularne države se klanja pred duhovnikom? Država se klanja pred klerikom?

Katoliška cerkev je proti mnogim človekovim pravicam, ki jih priznava slovenska ustava. Tako ne priznava pravice do življenja, saj biblija predvideva smrtno kazen za večje število moralnih prekrškov – še sedaj je namreč treba pobiti homoseksualce, prešuštnike, otroke, ki udarijo starše, sinove, ki staršev ne poslušajo, in tiste, ki ne poslušajo duhovnika. Poleg tega podpira pobijanje ljudi v »pravičnih« vojnah. Cerkev ne priznava svobode vesti, saj krsti dojenčke in jim s tem odvzema versko svobodo, ki jo otrokom priznava ustava v 41. členu, kar tudi pomeni, da iz cerkve sploh ne morejo več celovito izstopiti. Cerkev je tudi proti volilni pravici (to je spremenila v volilno dolžnost), svobodi izražanja in tiska (papež Gregor XVI. je leta 1832 dejal, da je človekova svobodna volja norost; bil je tudi proti svobodi tiska in vesti, njegov kolega Leon XIII. pa je rekel, da ni dovoljeno spodbujati svobode mišljenja in svobode tiska). Papež Ratzinger je dejal, da so neverujoči sile teme in zla, zgodovinar Karlheinz Deschner pa, da na svetu ni organizacije, ki bi bila v antiki, vključno s srednjim in novim vekom ter zlasti v 20. stoletju, tako obremenjena z zločini kot rimsko-katoliška cerkev. Pa še nezmotljivi papež Pij XI. leta 1930: »Če že obstaja totalitaren režim – totalitaren v praksi in teoriji – je to režim Cerkve, saj Cerkvi človek pripada na totalen način.« In na verske obrede organizacije, za katero sam papež Pij XI. pravi, da je totalitarna, zgodovinar Karlheinz Deschner pa da je zločinska, hodijo predstavniki slovenske države in se ji tako ali drugače klanjajo. Žalostno.

Predsednik vlade Janez Janša je bil slavnostni govornik na praznovanju dneva državnosti na Polževem. Po maši za domovino je sledila svečanost, na kateri je imel predsednik vlade slavnostni govor. Na koncu govora je dejal: »Bog živi Slovenijo in vse, ki imamo Slovenijo radi«, na začetku pa je prej kot občane Ivančne Gorice pozdravil škofa Sajeta. Ali je cerkev za predsednika vlade vredna več kot občani? Cerkev prvorazredna, ljudstvo drugorazredno? In katerega boga je imel predsednik sekularne vlade v mislih: totalitarnega cerkvenega ali katerega drugega? Glede na to, da se SDS »pajdaši« s cerkvijo, je jasno, za katerega boga gre. Ta bog Sloveniji ni in tudi ne bo prinesel nič dobrega. Zgodovinar Karlheinz Deschner je jasen, njegove besede pa so aktualne tudi v 21. stoletju, saj takšni ali drugačni cerkveni zločini trajajo še naprej.

_______________
Objava: Dnevnik, 3.7.2026 in Mladina, 3.7.2026.

______________________

Odziv v Dnevniku, 9.7.2026:

Katoliška maša za domovino, 2.

V prispevku Dnevnika (3. 7. 2026) z naslovom »Katoliška maša za domovino«, ki se je dogajala v ljubljanski stolnici sv. Nikolaja v torek, 23. junija 2026, je avtor Vlado Began iz Šmarij pri Jelšah postavil vrsto umestnih vprašanj, ki se nanašajo na ločitev verskih skupnosti od države. Predvsem slovenska katoliška cerkev si v tej ločitvi oziroma boljše rečeno neločitvi jemlje neupravičeno prevelik delež politične in posvetne teže, ki tehtnico odločanja nagiba na njeno stran.

Pri tem igra Slovenska škofovska konferenca čudno vlogo, ki je posvetni oblastniki od predsednice države, predsednika državnega sveta in predsednika vlade do načelnika generalštaba Slovenske vojske v prvi vrsti cerkve očitno ne spregledajo. Nasprotno. Usluge vabljenja na takšno »mašo za domovino« vračajo na državnih proslavah, kjer cerkveni veljaki sedijo spredaj in tako simbolno kažejo »poseben« tretma v družbi in državi, ki ima tudi – ali celo – v ustavi v 7. členu zapisano, da »so država in verske skupnosti ločene. Verske skupnosti so enakopravne. Njihovo delovanje pa je svobodno.«

Ta člen se v praksi tolmači zelo po svoje in »raztegljivo«. V preteklosti in danes od blagoslavljanja gasilskih domov, gasilskih avtomobilov, orožja in celo do šol. Tudi do simbolnega javnega izražanja političnih ter verskih stališč. Ne samo na kakšni posebni maši za domovino, ampak tudi pred kakšnim referendumom ali pred volitvami. Tudi zato je takšno mešanja državnih in cerkvenih proslav nehigienično.

Pravzaprav je nesprejemljivo, da se sicer normalno in potrebno sobivanje ter pestrost razlik med ljudmi v družbi spreminja v medsebojno koristoljubno politikantsko pajdašenje.

Ni mi sicer jasno, zakaj v prvi vrsti državnih proslav in teh maš ne sedijo na primer predstavniki Amnesty International ali pa Greenpeacea, pa Gibanja za pravice Palestincev in še katere organizacije, ki si prav tako kot RKC zasluži simbolno politično pozornost.

Miloš Šonc, Grosuplje