V članku pod gornjim naslovom so bila predstavljena mnenja nekaterih strokovnjakov s področja šolstva v zvezi z izjavo visokega cerkvenega dostojanstvenika, ki je pred kratkim v Mariboru izjavil, da »ta šola ni naša šola. S to šolo se ne moremo strinjati…«. Če npr. osnovna šola v Sloveniji ni tudi šola RKC in se s tako šolo ne strinja, se postavi vprašanje, s čim se RKC v bistvu ne strinja?
Zakon o osnovni šoli v 2. členu določa cilje izobraževanja na področju osnovnošolskega izobraževanja, ki so tudi: zagotavljanje splošne izobrazbe vsemu prebivalstvu, vzpodbujanje skladnega, spoznavnega, čustvenega, duhovnega in socialnega razvoja posameznika, vzgajanje za obče kulturne in civilizacijske vrednote, ki izvirajo iz evropske tradicije, vzgajanje za medsebojno strpnost, spoštovanje drugačnosti in sodelovanje z drugimi, spoštovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin, oblikovanje in spodbujanje zdravega načina življenja in odgovornega odnosa do naravnega okolja…
Če RKC trdi, da »ta šola ni naša šola« oz. se ne strinja s šolo v RS, ali se tudi ne strinja s cilji izobraževanja, na katerih temelji npr. osnovna šola in jih določa omenjeni zakon, oz. ali ti cilji niso njeni cilji? Ali se torej RKC ne strinja z zagotavljanjem splošne izobrazbe vsemu prebivalstvu, s spodbujanjem skladnega, spoznavnega, čustvenega, duhovnega in socialnega razvoja posameznika, z vzgajanjem za obče kulturne in civilizacijske vrednote, ki izvirajo iz evropske tradicije, z vzgajanjem za medsebojno strpnost, spoštovanjem drugačnosti in sodelovanjem z drugimi, ali se RKC ne strinja s spoštovanjem človekovih pravic in temeljnih svoboščin? Ali torej RKC želi, da se v osnovni šoli vzgaja v nasprotju z vsem naštetim?
Ali ni to v nasprotju z desetimi Božjimi zapovedmi in Jezusovim govorom na Gori, ki med drugim predstavljata tudi najvišjo možno raven etike? Če ni, ali se potem mogoče RKC odpoveduje temu, kar ni v nasprotju z desetimi Božjimi zapovedmi in govorom na Gori? Ali je mogoče celo reči, da se RKC v tem delu odpoveduje tudi desetim Božjim zapovedim in govoru na Gori?
Objava: Sobotna priloga Dela, 8.4.2000.
Odmev:
V cerkev verouk, v javno šolo pa svetovni etos
V zvezi z mojim prispevkom, objavljenim 8. aprila v rubriki PP-29 pod naslovom »Napravite državo spet cerkveno«, sem bralcem dolžan pojasniti nekaj stvari. Ker se tematika mojega pojasnila nanaša na nevtralnost javne šole, sem se odločil, da hkrati komentiram nekatere trditve g. Nagliča in hkrati odgovorim še g. Vladu Beganu, ki je prav tako 8. aprila objavil prispevek pod naslovom »Pozabljamo na ločitev Cerkve od države«.
Najprej moram spregovoriti o pojmu »idejna nevtralnost javne šole«, ki se v Sloveniji zadnje čase dokaj pogosto pojavlja. Pojem »idejna nevtralnost« je treba razlagati v povezavi s pojmom »nevtralno stališče«. Vendar pa, ali je mogoče reči, da ima kdo nevtralno stališče? Menim, da ne, kajti nevtralno stališče samo po sebi ne obstaja, četudi ga nekateri enačijo s t. i. vmesnim oz. »srednjim« stališčem, ko se nekdo ne opredeli posebej za eno ali drugo stran. Če bi hotel kdo v svojem izražanju mnenja ostati »nevtralen«, bi se moral odpovedati vsakemu izražanju mnenj.
Podobno je tudi pri »idejni nevtralnosti« šole, kajti »idejna nevtralnost« v pravem pomenu besede ne obstaja. Če bi popolnoma odpravili vsakršne vrednote v javni šoli, potem prav tako ne bi bila idejno nevtralna, bila bi kvečjemu liberalna. Zato naj bo »nevtralnost« utemeljena na pluralnosti duhovnih in kulturnih tokov ter vrednot, pri čemer nobeden izmed teh tokov ne prevladuje.
Strinjam se z g. Nagličem, da v javno šolo sodi svetovni etos, vendar naj bo utemeljen na pluralnosti, kajti nobena demokratična družba ne »proizvaja« vrednot sama od sebe, zato tudi svetovni etos ni nekaj samoumevnega. Seveda pa je v javnih šolah potreben tudi ustrezen vzgojni pristop, ki bi učence spodbudil k seznanjanju z vrednotami, k spoštovanju človekovih pravic itd.
Kar se tiče verskega pouka, sodi v okvir župnije, ki je najbolj naraven prostor za versko vzgojo otrok, čeprav bi lahko država v skladu s Konvencijo o otrokovih pravicah, ki med drugim države podpisnice zavezuje k spoštovanju otrokove pravice do svobode misli, vesti in veroizpovedi, zagotovila takšen položaj verskega pouka (katerekoli verske skupnosti), da bi se učencem obiskovanje verskega pouka štelo kot obiskovanje izbirnega predmeta. Ker bi bil verski pouk izven šole, laičnost javnega šolstva ne bi bila ogrožena.
V zvezi z omenjeno problematiko moram odgovoriti tudi g. Vladu Beganu, ki je postavil vprašanje, ali želi Cerkev s trditvijo, da »ta šola ni naša šola«, vzgajati nasprotno ciljem, ki so navedeni v 2. členu zakona o osnovni šoli (vzgajanje za obče in civilizacijske vrednote, vzgajanje za medsebojno strpnost). Sam sem prepričan, da takšna nevarnost ne obstaja. Problem je namreč v tem, da se cilji v omenjenem členu ne uresničujejo, kajti če bi se, potem verjetno v šolah zaradi vse bolj grozečega nasilja ne bi bili potrebni varnostniki. Šele ko bodo cilji šolske zakonodaje dosledno uresničeni, bo »naša« šola res naša, tj. šola, ki bo našim otrokom prijazna.
Gašper Blažič,
Smlednik
Objava: Sobotna priloga Dela, 15.4.2000.
