V prikazu knjižice dr. Franca Rodeta Za čast dežele je avtor članka g. Igor Antič med drugim glede vprašanja verouka zapisal: »Nihče v okviru državnih izobraževalnih ustanovnima pravice učiti, da Bog je…« Čeprav nihče nima te pravice, saj bi bilo to v nasprotja z ustavo, pa se to kljub temu dogaja. Na eni izmed državnih izobraževalnih ustanov namreč učijo verouk v njegovi najgloblji obliki. Če na tej ustanovi slušatelj trdi, da Boga ni, je vprašanje, ali bo naredil izpite, zelo verjetno pa je tudi, da ne bo naredil šole. Res se slušatelji na to šolo vpisujejo prostovoljno, vendar pouk izvaja država, ki slušatelje uči odraslim osebam prilagojeni verouk.

Gre za Teološko fakulteto v Ljubljani, ki je del Univerze v Ljubljani. In ker je ta univerza po ustavi in predpisih državna univerza, je tudi teološka fakulteta državna izobraževalna institucija. In ta fakulteta uči verouk (sicer se govori o študiju teologije, kar pa ni pomembno, saj je teologija v bistvu” drugo ime za verski nauk – verouk), torej je mogoče reči, da država uči verouk.

In kaj pravi 7. člen ustave? Med drugim, da so država in verske skupnosti ločene. Je to res? Težko bi bilo to trditi za državo in Rimskokatoliško cerkev, ki sta pri učenju verouka na omenjeni šoli eno.

Ali ima še kaka verska skupnost možnost, da s pomočjo države uči verouk na državni izobraževalni ustanovi? Glede na ustavno zagotovljeno enakopravnost verskih skupnosti in glede na to, da ima to pravico Rimskokatoliška cerkev, jo imajo tudi druge verske skupnosti. Ali v resnici je tako? In s čigavimi sredstvi država uči sporni verouk, pri katerem gre v bistvu za razširjanje zasebnega verskega nauka ene izmed verskih skupnosti? Sredstva so javna, prispevamo jih vsi davkoplačevalci, torej tudi nekatoliki! Ali ne postaja 7. člen ustave vedno bolj mrtev kos papirja?

Objava: Sobotna priloga Dela, 12.4.1997.