V članku z gornjim naslovom je avtor med drugim navedel, da je Karitas ena izmed 47 organizacij, ki jih je izbralo notranje ministrstvo in v katerih je mogoče opravljati nadomestno civilno službo. Ker je znano, da je Karitas organizacija Rimskokatoliške cerkve, se postavi vprašanje, ali država brez njihovega soglasja pošlje v Karitas osebe, ki imajo priznan ugovor vesti glede uporabe orožja, da v tej organizaciji, ki je del RKC, ta pa zagovarja orožje in odobrava vojne, opravijo nadomestno obveznost? če je odgovor pritrdilen, ali ni to absurdno? Ali ni to ponižujoče za tiste, ki imajo priznan ugovor vesti? Poslati nekoga, ki ima iz verskih razlogov priznan ugovor vesti glede uporabe orožja, pa je vernik neke druge verske skupnosti, v organizacijo, ki je del druge verske skupnosti (mogoče celo ‘konkurenčne‘), in ta verska skupnost ne nasprotuje orožju (ima celo svojo vojsko), ali je to v skladu z ustavno garantiranim osebnim dostojanstvom (34. člen) tega vernika? Ali ima ta vernik v obravnavanem primeru pravico do pritožbe? Ali ne sodeluje takšen vernik prisilno v širjenju katoliškega nauka, saj je Karitas po svojem osnovnem temelju ena izmed organizacij za širjenje tega nauka?

Čudna in ustavno zelo sporna je tudi ureditev ugovora vesti za vojaške obveznike po odsluženem vojaškem roku, torej rezerviste. Rezervist, ki mu je bil priznan ugovor vesti vojaški dolžnosti in še ni bil poslan na 30 dnevno usposabljanje, ima status vojaškega obveznika, saj mu ta status miruje samo v času obravnave prošnje za priznanje pravice ugovora vesti, kar izhaja iz 42. člena zakona o vojaški obveznosti. To pa pomeni, da je rezervist še vedno vpisan v vojaško evidenco in ima zato vse obveznosti vojaškega obveznika, kot vsi drugi vojaški obvezniki, ki niso prosili za priznanje pravice do ugovora vesti. Med drugim ima dolžnost udeležiti se vojaških vaj in je lahko celo pripadnik vojne sestave Slovenske vojske (51. člen zakona o obrambi). Iz tega pa izhaja, da je ta rezervist, če je vpoklican v vojno sestavo Slovenske vojske, dolžan sodelovati pri obrambi države kot vojaška oseba, torej na vojaški način, pa čeprav mu je priznana pravica do ugovora vesti vojaški dolžnosti in s tem pravica do sodelovanja pri obrambi države na drug način (123. člen ustave). Enostavno povedano, v morebitni vojni v Sloveniji je ta rezervist dolžan kot pripadnik vojne sestave Slovenske vojske streljati, ubijati, uničevati…, skratka početi vse to, kar nasprotuje njegovi vesti in zaradi česar ima priznan ugovor vesti. To je absurdno in v nasprotju s 123. členom ustave. Ali ima rezervist s priznanim ugovorom vesti in ni izbrisan iz vojaške evidence, v resnici priznan ugovor vesti ali samo na papirju? Ali ni država s tem, ko pri rezervistu veže izbris iz vojaške evidence na napotitev na 30 dnevno ustrezno usposabljanje, pa rok za napotitev ni določen v predpisih, na zelo prefinjen način izigrala vse rezerviste, ki jih ne pošlje na usposabljanje. Glede na podatke iz članka Trnova pot do pravice civilnega služenja iz iste številke Dela, bi se lahko zgodilo, da bodo nekateri prišli na vrsto za usposabljanje šele čez mnoga leta (teoretično mogoče, da tudi nikoli), ves čas pa bodo vojaški obvezniki, čeprav bodo imeli priznan ugovor vesti! Ali ni to v nasprotju tudi s 34. členom ustave, saj takšno stanje globoko krši osebno dostojanstvo obravnavanega rezervista? Ali takšna situacija utrjuje zaupanje v pravno državo (2. člen ustave) ali ga ruši?

Število tistih, ki imajo priznan ugovor vesti, narašča. Ker državo to ogroža, si ta že išče protiukrep. Ali je mogoče ta protiukrep profesionalna vojska – glede te pa je vprašanje, ali je v njej sploh mogoč ugovor vesti? In v Slovenski vojski se že govori o profesionalni vojski.

V članku je bil omenjen tudi varuh človekovih pravic. 2animivo bi bilo slišati njegovo mnenje o tej zadevi.

Objava: Sobotna priloga Dela, 29.8.1998.

Odmeva

Civilno služenje stane državo kot vojaščina

Nekateri komentarji oz. vprašanja, ki si jih zastavlja g. Vladko Began glede civilnega služenja vojaškega roka, zahtevajo pojasnila Ministrstva za obrambo. Mnenja pa smo, da bi odgovor na tisti del, ki se nanaša na širjenje krščanskega nauka med opravljanjem nadomestne civilne službe, moralo dati tudi Ministrstvo za notranje zadeve, kije v skladu z uredbo o uveljavljanju ugovora vesti vojaški dolžnosti in o izvajanju civilne službe (Ur. list RS, št. 34/96), pristojno za podpis pogodb z organizacijami, kjer se izvajata nadomestna civilna služba ter nadzor nad izvrševanjem programov usposabljanja.

O vlogah kandidatov oz. državljanov odloča komisija, ki jo imenuje minister za notranje zadeve. Če je bil državljanu priznan ugovor vesti vojaški dolžnosti, pošlje komisija upravnemu organu, pristojnemu za obrambne zadeve, tudi predlog za napotitev državljana na opravljanje nadomestne civilne službe. Vpredlogu pa opredeli dejavnost, v katero naj bi bil napoten državljan na opravljanje nadomestne civilne službe, pri čemer upošteva željo državljana, če je to možno. Kandidati v razgovoru na komisiji povedo, v katero izmed 47 organizacij bi bili radi napoteni. Komisija je v večini primerov željam državljanov ugodila. Seveda so med državljani, ki uveljavljajo pravico do ugovora vesti vojaški dolžnosti, poleg pripadnikov krščanske vere tudi pripadniki drugih verskih skupnosti (npr. Jehovove pričp). Komisija je v takih primerih še posebej previdna in teh državljanov ne predlaga za napotitev Slovensko Karitas.

Uprave za obrambo oz. njihove izpostave so na opravljanje nadomestne civilne službe napotile državljane s priznano pravico do ugovora vesti vojaški dolžnosti v tiste organizacije, za katere so se odločili oz. izrazili željo že na komisiji. Tudi če je zaradi potreb organizacij (na samo za potrebe Slovenske Karitas) po napotitvi državljanov na opravljanje nadomestne civilne službe treba napotiti državljana, ki ni izrazil želje po napotitvi v to organizacijo, uprave za obrambo oz. njihove izpostave pred napotitvijo opravijo razgovor z državljanom in poskušajo najti zanj ustrezno rešitev. V praksi nam ni znan primer, da bi se kateri izmed državljanov, ki so bili predlagani za napotitev v Slovensko Karitas, pritožil oz. se ni strinjal z napotitvijo.

Slovenska Karitas je ena izmed 47 organizacij, ki jih je Ministrstvo za notranje zadeve izbrano na javnem razpisu in po predhodnem soglasju Ministrstva za obrambo podpisalo pogodbo o pogojih izvajanja nadomestne civilne službe. V 11. členu omenjene pogodbe je določeno, da državljan, ki je na opravljanju nadomestne civilne službe v Slovenski Karitas, lahko izvaja le naloge, ki jih taksativno navajamo: sodelovanje in pomoč pri izvajanju programov s karitativno vsebino, pomoč pri urejanju bivalnega okolja in okolice, kjer državljan opravlja nadomestno civilno službo (skladišča, sakralni objekti ipd.), sodelovanje in pomoč pri organiziranju občasnih akcij (npr. pri razdeljevanju hrane, obiski socialno ogroženih, obiski ostarelih, pomoč pri manj zahtevnih popravilih na domovih varovancev ipd.), pomoč pri urejanju in oblikovanju glasil s karitativno vsebino, pomoč v skladiščih Karitasa, sodelovanje in pomoč mladim v mladinskih centrih in vrtcih, pomoč in sodelovanje pri izvajanju programa za zasvojene, pomoč pri opravljanju morebitnih dežurstev v skladiščih, župnijskih uradih in drugih prostorih Karitasa.

Mnenja smo, da v zgoraj navedenih nalogah ni nobene takšne, ki bi se nanašala na prisilno širjenje katoliškega nauka, temveč gre za naloge humanitarnega pomena, ki so v skladu z uredbo. Na podlagi zgoraj navedenega menimo, da pri napotitvi na opravljanje nadomestne civilne službe v Slovensko Karitas kot tudi v druge organizacije ni kršen 34. člen Ustave Republike Slovenije. Sicer pa menimo, da bi o izvajanju programov za državljane, ki opravljajo nadomestno civilno službo v Slovenski Karitas, moralo dati mnenje tudi Ministrstvo za notranje zadeve.

Glede dileme, ali ima rezervist s priznanim ugovorom vesti, ki ni izbrisan iz vojaške evidence, v resnici priznan ugovor vesti ali samo na papirju, dajemo naslednji odgovor:

Upravni organi za obrambo, ki vojaške obveznike vodijo v vojaški evidenci (uprave za obrambo in njihove izpostave), vojaškim obveznikom v rezervni sestavi, torej tistim, ki so odslužili vojaški rok oz. so v skladu z zakonom o vojaški dolžnosti drugače uredili obveznost služenja vojaškega roka, lahko glede na potrebe po popolnitvi oboroženih sil določijo in sporočijo vojni razpored v vojaških enotah oz. vojaških zavodih ter drugih enotah, ki se popolnjujejo z vojaškimi obvezniki. Razporejene vojaške obveznike lahko upravni organi vpokličejo na vojaške vaje oz. v vojaško službo v vojno sestavo Slovenske vojske. V skladu z izdelanimi programskimi rešitvami računalniške aplikacije vojaške evidence, vojaške obveznike, ki so odslužili vojaški rok ter so v postopku ugovora vesti, in tiste, ki jim je bila pravica priznana, upravni organi za obrambo vodijo pod posebno šifro razporeda v kartoteki in jih ne razporejajo v vojaške enote niti jih ne kličejo na vojaške vaje.

Zaradi manjšega števila vojaških obveznikov, ki jim je bil priznan ugovor vesti vojaški dolžnosti po odsluženju vojaškega roka (uredba, ki omogoča uveljavljanje pravice do ugovora vesti vojaški dolžnosti po odsluženem vojaškem roku, je začela veljati v letu 1996), do sedaj taki vojaški obvezniki še niso bili napoteni na opravljanje predpisanega 30-dnevnega usposabljanja za zaščito in reševanje. Izvajanje tega je predvideno v letu 1999, za kar smo na Upravi za vojaške zadeve že načrtovali potrebna sredstva, pred podpisom pa je tudi pogodba z Zavodom za gasilno in reševalno službo Sežana, izvajalcem tega usposabljanja. Mnenja smo, da ne gre za »prefinjen način izigravanja rezervistov«, kot v pismu ugiba avtor, temveč za gospodarno porabo finančnih sredstev.

Miriam Možgan,
služba MORS za stike z javnostjo

Objava: Sobotna priloga Dela, 5.9.1998.

Civilno služenje stane državo kot vojaščina

Na članek z istim naslovom novinarja Dejana Pušenjaka, ki je bil objavljen 10. avgusta 1998 v Delu, se je 29. avgusta 1998 v Sobotni prilogi Dela odzval g. Vladko Began.

V svojih razmišljanjih si je zastavil nekaj vprašanj in si ustvaril lastno sodbo o urejenosti zadev s področja ugovora vesti vojaški dolžnosti v Republiki Sloveniji. Ker te zadeve spadajo tudi v pristojnost Ministrstva za notranje zadeve, smo dolžni javnosti pojasniti nekatera dejstva, ki niso takšna, kot izhaja iz pisanja g. Begana. Ministrstvo za obrambo pa je na vprašanja, ki so v njihovi pristojnosti, že odgovorilo 5. septembra 1998 v Delu.

V okviru Ministrstva za notranje zadeve deluje komisija za ugovor vesti vojaški dolžnosti, ki jo vi, g. Vladko Began, dobro poznate. Ta komisija bi. vam lahko celovito in kompetentno odgovorila na vaše dileme. Tako vam moramo na vprašanje, ali se državljane, ki jim je priznana pravica do ugovora vesti vojaški dolžnosti, resnično pošilja v Slovensko Karitas brez njihovega soglasja, odgovoriti negativno. Menimo, da doslej ni prihajalo do teh kršitev, pa tudi sami niste navedli nobenega konkretnega tovrstnega primera. Inšpekcijsko nadzorstvo nad izvajanjem nadomestne civilne službe Ministrstva za notranje zadeve ni prejelo niti ene pritožbe pripadnikov drugih veroizpovedi (denimo Jehovovih prič) zaradi njihovih napotitev. Prav tako nismo zasledili nobenih kršitev v zapisnikih inšpekcijskega nadzorstva nad izvajanjem nadomestne civilne službe MNZ, pa naj so bili pregledi napovedani ali ne.

Sicer pa je MNZ pristojno tudi za izbor organizacij, v katerih se izvaja nadomestno civilno služenje. Na podlagi javnega razpisa, zadnji je bil objavljen v Uradnem listu RS, št. 55/96, je izbralo tudi Slovensko Karitas, ki je izpolnjevala vse predpisane pogoje za pridobitev statusa organizacije, v kateri se opravlja nadomestna civilna služba. Med pogoji za pridobitev tega statusa je bila tudi zahteva po predstavitvi programa usposabljanja državljanov in nalog, ki naj bi jih ti izvajali na opravljanju nadomestne civilne službe.

Iz rednega inšpekcijskega nadzorstva tudi izhaja, da državljani, napoteni v Slovensko Karitas, niso bili prisiljeni sodelovati pri širjenju katoliškega nazora. V svoji vlogi za pridobitev koncesije je Slovenska Karitas zapisala in kasneje v praksi to tudi potrdila, da je odprta za vsakogar, ki izkazuje humanitarne razloge in ima motiv za delovanje na humanitarnem področju, ne glede na njegovo versko prepričanje. Ocenjujemo, da doslej nihče ni bil prisilno napoten v Slovensko Karitas. Še več, zaradi omejenih nastanitvenih zmogljivostije veliko preveč kandidatov, ki bi želeli opravljati nadomestno civilno služenje prav v njej.

Ministrstvo za notranje zadeve je vedno pripravljeno na konstruktiven dialog, vendar upamo, da je naše pojasnilo zadostno in da nadaljnje polemiziranje v sredstvih javnega obveščanja ne bo več potrebno.

Janez Mužič,
svetovalec vlade v kabinetu ministra za notranje zadeve

Objava: Sobotna priloga Dela, 19.9.1998.

Moj odgovor

Ministrstvu za obrambo se zahvaljujem za pojasnila v zvezi z mojim pismom, ki je bilo objavljeno dne 29. 8.1998 kot odmev na članek z gornjim naslovom. V zvezi z odgovorom ministrstva pa bi še sam dodal nekaj pojasnil.

V svojem odmevu glede Karitas nisem govoril o širjenju krščanskega nauka med opravljanjem nadomestne civilne službe, kot to izhaja iz začetka odgovora ministrstva, temveč sem govoril o širjenju katoliškega nauka. Zakaj to poudarjam? Zato, ker obstaja bistvena razlika med krščanskim in katoliškim naukom. Krščanski nauk namreč temelji na nauku Jezusa Kristusa, katoliški nauk pa temelji na nauku katoliške Cerkve in ima vedno manj stičnih točk z Jezusovim naukom oz. je z njim vedno bolj v nasprotju. Primerjava Jezusovega nauka ž dejanji ali besedami katoliške Cerkve to nazorno prikaže.

V odgovoru ministrstvo tudi navaja, da je pristojna komisija še posebej previdna in državljanov, ki niso krščanske vere. oz., so pripadniki drugih verskih skupnosti, ne predlaga za napotitev v Slovensko Karitas. Ne gre se za previdnost, gre za to, da država s pravnimi sredstvi jamči vsakemu drža vljanu nekatoliku (ali pa seveda tudi katoliku), da ni poslan v Karitas, če sam tega ne želi. Pripadnik druge verske skupnosti (seveda tudi ateist) naj bi imel na voljo pritožbo in druga pravna sredstva, da se lahko ubrani napotitve v Karitas. Vse drugo je odvisno od dobre volje nekaj ljudi, kar pa s pravno državo nima mnogo zveze.

Ministrstvo še navaja, da med nalogami, ki jih izvaja državljan na opravljanju nadomestne civilne službe v Karitas, ni takšnih, ki bi se nanašale na prisilno širjenje katoliškega nauka, temveč gre za humanitarne naloge. Kaj ima s humanitarnimi nalogami opraviti pomoč pri opravljanju morebitnih dežurstev v župnijskih uradih ali pomoč pri urejanju sakralnih objektov, kot to izhaja iz 11. člena pogodbe o pogojih izvajanja nadomestne civilne službe? Naj bi bila pomoč pri urejanju cerkvenih objektov humanitarna naloga ? Zelo zanimivo. Kaj ima s humanitarnimi nalogami opraviti »vsakdanje, vsaj polurno osebno srečanje mentorja in vojaka civilista, brez katerega ni mogoče pričakovati, da bi se vojak civilist oplemenitil in navzel evangelijskega duha služenja,« kot je to smiselno izjavil tajnik Slovenske Karitas? Ali ne izvaja torej Karitas katoliške indoktrinacije državljanov, ki opravljajo nadomestno službo? Ali ne potrjujejo tega tudi besede predstavnika RKC, ki je med drugim dejal, da Karitas ni in ne more biti le dobra sociala, njegovo poslanstvo je tudi duhovna ponudba. Torej, z državnimi sredstvi se širi katoliška duhovna ponudba. Kako daleč je država od svoje ustave, od akta, ki ga je sama prostovoljno sprejela. In država zahteva od državljanov izpolnjevanje predpisov, sicer jih kaznuje, sama pa jim ne da tega, kar jim je dolžna dati – da sama izpolnjuje ustavo.

Ministrstvo tudi navaja, da se državljani s priznanim ugovorom vesti, ki so še vojaški obvezniki, vodijo pod posebno šifro razporeda v kartoteki in se ne kličejo na vojaške vaje. To s 123. členom ustave, ki jamči tistim, ki imajo priznan ugovor vesti, da sodelujejo pri obrambi države na drug način, nima nobene zveze, saj je takšna oseba še vedno vojaški obveznik – pod kakšno šifro v razporedu je vpisana oz. ali jo kličejo na vojaške vaje, namreč ni pomembno – in je še vedno dolžna braniti Slovenijo na vojaški način in ne na drug, torej na nevojaški način. Vprašanje o prefinjen načinu izigravanja rezervistov pa je še vedno aktualno.

Objava: Sobotna priloga Dela, 19.9.1998.