Jemljemo revnim, dajemo bogatim

V Mladini (2.8.2019) je bil pod zgornjim naslovom objavljen zanimiv članek v zvezi s financiranjem verskih skupnosti, predvsem katoliške cerkve. V njem je avtor članka, novinar Vasja Jager, zapisal, da katoliška cerkev zelo pogosto deluje kot pozitivna družbena sila in namenja veliko sredstev za humanitarno dejavnost, ki jo izvaja preko Karitas. Navedena trditev je zelo vprašljiva. Kot je razvidno iz poročila Slovenske karitas za leto 2018 (za celotno mrežo karitas), so največji vir za realizacijo odhodkov v letu 2018 »predstavljali donatorji s 44,7% (34,7% donacije in sponzorstva ter 10% poklonjena hrana in material podjetij ter posameznikov), sledijo državna sredstva (razpisi ministrstev, dohodnina, zavodi…) z 17,8 %, hrana iz sklada EU s 16%, Fundacija za financiranje invalidskih in humanitarnih organizacij s 12 % ter občine s 5,6 %. Preostala sredstva v višini 3,9 % so prispevali drugi manjši financerji.« Zelo podobno izhaja iz poročila katoliške cerkve v Sloveniji za celotno mrežo karitasa v Sloveniji za leto 2017.

Kot izhaja iz obeh poročil, sredstva katoliške cerkve med viri sredstev za financiranje karitasove dobrodelnosti niso navedena. Zakaj niso navedena? Ali jih ni bilo ali pa, da jih je tako malo, da bi to, če bi bilo navedeno, v javnosti zbudilo začudenje, mogoče pa še kaj drugega. Če bi cerkev dala svoji organizaciji večja sredstva za njeno dobrodelnost, bi bilo to navedeno med viri v poročilu – vsaj logični bi bilo. Pa tega ni. Sklepati je torej, da cerkveno dobrodelnost financirajo drugi in ne cerkev. Očitno je, da cerkev financira svojo dobrodelnost s tujim denarjem, vsaj v veliki večini, čeprav je sama super bogata. Samo v Sloveniji premore nepremičnine v vrednosti stotine milijonov evrov, poleg tega ima vsako leto denarne prihodke v višini več 10 milijonov evrov. Ali je v Sloveniji še kakšen bolj bogat zasebnik, kot je katoliška cerkev? Pa kljub temu dobrodelnost izvaja s tujim denarjem. Ali ni to izkoriščevalsko? Kaj v zvezi s tem piše v katoliški bibliji? »Nikar ne izkoriščajte drug drugega.« (3 Mz 25,17)

Karitas je verska organizacija, za katero je značilno, da je ustanovljena za širjenje vere. Glavna naloga karitasa kot dela katoliške cerkve je tako širjenje vere. Temu je podrejeno vse, tudi dobrodelnost, ki jo sicer izvaja karitas. Ta mora tako vedno in vsepovsod skrbeti za širjenje in tudi obrambo vere. Tudi pri dobrodelnosti. Ali je potem dobrodelnost iskrena? Ali pa je samo sredstvo za širjenje vere? Dobrodelnost karitasa je očitno v funkciji širjenja vere in nima svoje lastne vrednosti. Dobrodelnost je krinka za širjenje vere in je tako za cerkev postranskega pomena.

Za doseganje svojega cilja karitas uporablja vsa sredstva. Tudi javna in teh je zelo mnogo. Država namreč financira plače nekaterih zaposlenih na nacionalnem karitasu, mnoge karitasove programe … Financira torej cerkveno dejavnost in s tem širjenje vere. To pa je huda kršitev ustave, saj je država po 7. členu ločena od katoliške cerkve. Vsi davkoplačevalci, tudi ateisti in nekatoliki, prek javnih sredstev “prisilno” pomagajo širiti katoliško vero in financirajo organizacijo, ki je proti ljudem, saj ne priznava mnogih človekovih pravic, npr. verske svobode in pravice do življenja. Vsi davkoplačevalci financirajo organizacijo, za katero je sam papež Pij XI. (18.9.1930) dejal: »Če že obstaja totalitaren režim – totalitaren v praksi in teoriji – je to režim Cerkve, saj Cerkvi človek pripada na totalen način.« Vsi davkoplačevalci financirajo tudi organizacijo, za katero je znani nemški zgodovinar Deschner rekel, da na svetu ni organizacije, ki bi bila v antiki, vključno s srednjim in novim vekom ter posebno v 20. stoletju, tako obremenjena z zločini kot katoliška cerkev.

Dne 5.8.2919 je bil tekst poslan na Mladino, ki pa ga še ni objavila.

Print Friendly, PDF & Email

Komentar prispevka

Blue Captcha Image
Osveži

*