Ministrstvo za okolje in prostor
Ljubljana
Zadeva: Pripombe in predlogi v zvezi s Strategijo upravljanja rjavega medveda (ursus arctos) v Sloveniji za obdobje 2019–2028 in Akcijskim načrtom za upravljanje rjavega medveda (ursus arctos) v Sloveniji za obdobje 2019–2023
Spoštovani!
1. Predlagam, da se iz strategije izbriše ukrep odstrela medvedov, saj ubijanje medvedov po 16. členu Habitatne direktive niti po Zakonu o ohranjanju narave ni dovoljeno. Poleg tega pa ubijanje medvedov ne more biti ohranjanje ugodnega stanja vrste rjavi medved, temveč slabšanje. Ubijanje je namreč uničevanje in zato ne more imeti pozitivnih posledic na vrsto rjavi medved ali na koga drugega. Niti za lovce in tiste, ki takšne ukrepe odrejajo, saj bodo prej ali slej imeli v družbi pri vedno večjem številu ljudi negativno oznako, npr. ubijalec, morilec … Poleg tega pa ubijanje medvedov ni del kulturne niti civilizirane družbe, kakršna naj bi bila Slovenija. Ubijanje medvedov uničuje naravno bogastvo, kamor spadajo tudi medvedi in je seveda veliko nasilje. Vse to pa je v nasprotju s 5. in 63. členom ustave kot tudi z 72. členom, iz katerega izhaja, da ni dovoljeno mučiti živali, torej tudi ne medvedov. Enako velja tudi za akcijski načrt, v katerem se izloči vse, kar je v povezavi z odstrelom medvedov.
2. Ubijanje medvedov pa ni samo poslabšanje ugodnega stanja vrste, temveč je tudi ogrožanje biotske raznovrstnosti in naravnega ravnovesja. Kdo pozna, kakšno je naravno ravnovesje? Človek, lovci, politiki, kleriki … Jasno je, da ne. Kako bo nekdo, ki ne ve niti kaj je za »naslednjim vogalom«, vedel, kakšno je naravno ravnovesje na nekem področju? Zmotljivi in nepopolni človek, mnogokrat celo hudoben, tega ne ve. Ve pa narava. Novejše raziskave ekologov kažejo, da živali razpolagajo z notranjim mehanizmom za reguliranje prirastka. Tako so pri slonih npr. ugotovili, da stopnje rasti ne določa lakota ali smrt, temveč fleksibilnost slonic ob pričetku spolne dozorelosti. Če preti prenaseljenost, se stopnja rasti zniža. Podobno so ugotovili tudi pri jelenih, kozorogih, losih in drugih velikih sesalcih. Ali kot navaja Bavarska gozdna uprava: parkljasta divjad razpolaga s prefinjeno regulacijo rojstev – če je živali preveč, srne rodijo manj mladičev, v kakšnem letu sploh nimajo mladičev, so pozneje spolno zrele in rodijo več moških kot ženskih mladičev. Nobena vrsta se ne razmnožuje brez mere in cilja. Tudi tam, kjer je v Evropi lov prepovedan, kot npr. v švicarskem kantonu Ženeva, do zdaj niso ugotovili prekomernega prirastka. V skoraj vseh deželah na svetu je lov v naravnih rezervatih prepovedan, kljub temu pa tam ne pride do naravnega neravnovesja. Primer imamo tudi v Sloveniji, kjer lova ni v delu Triglavskega narodnega parka. Narava bo sama poskrbela, da bo na življenjskem prostoru rjavega medveda toliko število osebkov, kolikor bo za tisti prostor primerno, potrebno ji je samo dati to možnost, sedaj je namreč nima. Nekaj besed še o kantonu Ženeva, kjer je lov prepovedan že od leta 1974 in ki je tudi dokaz, da lov ni potreben in da narava lahko zagotavlja naravno ravnotežje. Kanton Ženeva ima 282 km2 in 430.000 prebivalcev, mesto Ženeva samo pa je veliko 159 km2 in ima 186.000 prebivalcev. Kot že navedeno, je bil lov prepovedan 1974, seveda so mu sledili ukrepi varstva narave (obnova nekaterih agrarnih površin) in po tolikih letih nelova ugotavljajo, da je nelov celostno prepričljiv uspeh in ga ima velika večina prebivalstva za absolutno pozitivnega. Narava si je zelo opomogla, flora in favna sta v soglasju. Tudi odškodnine za škodo so primerljive z drugimi kantoni, kjer se izvaja lov. Ta primer je zelo pomemben, kajti mnogi trdijo, tudi v obrazložitvi izpodbijanega zakona se to omenja, da naravne zakonitosti ne morejo delovati v kulturni krajini in je zato potreben lov – omenjeni kanton to demantira, kajti gre za zelo malo območje, kjer je mnogo prebivalcev in veliko mesto, poleg tega je tam še mnogo manjših krajev.
3. Država vsako leto odstreli večje število medvedov, vsako leto jih praktično ustreli več kot prejšnje leto. Kljub temu pa je po njenem zatrjevanju vedno več škod in škodnih primerov. To pomeni, da odstrel ni prava pot. Zato se postavi vprašanje, kako lov vpliva na živali oz. njihove vrste? Nekaj znanstvenih študij v zvezi s tem v nadaljevanju.
Raziskovalci univerze iz Alberte (Kanada) so proučevali vpliv lova na populacijo črnih medvedov (baribalov). V raziskavi so primerjali dve ločeni populaciji črnih medvedov, od katere se je pri eni izvajal lov, medtem ko je bil v drugi lov že dalj časa prepovedan. Druge življenjske razmere so bile v obeh območjih raziskave kolikor je bilo mogoče podobne. Ugotovili so, da je v populaciji, kjer se je medvede lovilo, odstotek preživetja pri mladih živalih večji kot pa v tisti, kjer jih niso lovili. Prav tako je v lovljeni populaciji število mladičev/samico večje kot v nelovljeni. Ugotovili so tudi, da v lovljeni populaciji preživi 83 % mladih živali, medtem ko je v nelovljeni populaciji ta odstotek le 66. Medvedke so bile v lovljeni populaciji tudi prej spolno zrele. (Pirsch, 22/2006)[1]
Da lov povečuje število živali, dokazuje tudi v nadaljevanju opisani primer rezervata Watchung iz ZDA. Lov v tem rezervatu je bil prepovedan skoraj celo stoletje in v nelovnem času je bilo največ sto jelenov na tem območju. Nikoli ni število jelenov preseglo sto. Od leta 1993 je lov v rezervatu Watchung dovoljen. V obdobju 1993 – 2001 so lovci v rezervatu ubili ali ranili več kot tisoč jelenov. Leta 1994 je bilo v rezervatu, ki meri 4600 akrov, natanko 139 jelenov. Prešteli so jih s posebno infrardečo napravo iz zraka. Kako je možno, da je v času lova v samo devetih letih (1993 – 2001) številka nenadoma narastla na preko sto jelenov? Saj so jih v teh devetih letih vendarle več kot tisoč pobili, morda na stotine pa jih je zaradi strahu pred lovci zbežalo iz rezervata na sosednjo območje. Lovci so ubijali predvsem oplojene samice in potem so iz njene maternice potegnili fetus. V prvem letu so ubite samice nosile samo en fetus. Ob koncu drugega lovnega leta je 57 % oplojenih samic, ki so jih ubili, nosilo dva ali celo tri fetuse. Po tretjem letu so v maternici ubitih košut v 60-% primerih našli dva fetusa, 8 % ubitih košut je nosilo tri fetuse. V naslednjih letih so praktično v vseh ubitih oplojenih košutah našli dva ali tri fetuse. Zakaj se je to zgodilo? Razlog je preprost. Lov je v košutah povzročil strah pred izumrtjem vrste. Odzvale so se tako, da so rojevale več mladičev in to celo izven sezone parjenja. Ubijanje živali, samcev ali samic, torej ne vodi do zmanjšanja števila živali, pač pa ravno nasprotno. Število živali se poveča.[2]
V znani reviji Journal of Animal Ecology je bila objavljena dolgoročna francoska študija o vplivu lova na število divjih svinj. Glavno spoznanje je zelo zanimivo: močan lov vodi k občutno večjemu razmnoževanju pri divjih svinjah kot pa manj intenziven lov. Sicer pa so francoski znanstveniki 22 let primerjali razmnoževanje divjih svinj na dveh področjih: na enem so na veliko lovili divje svinje, na drugem pa manj. Rezultat: Kjer je večji lovski pritisk, je rodnost pri divjih svinjah bistveno višja, kot na področjih, kjer se malo lovi, spolna zrelost divjih svinj je bila bistveno večja, kot na področjih z malo lova, poleg tega pa je spolna zrelost nastopila mnogo prej kot na področjih z malo lova. Tudi povprečna teža prvič nosečih svinj je bila manjša tam, kjer je bilo mnogo lova. (Servanty et alii, Journal of Animal Ecology, 2009)[3]
Zanimivo je tudi to, da so v nemški deželi Saarland skrajšali lovno dobo za lisice in število lisic je občutno upadlo.[4]
Še nekaj izjav v zvezi z lovom:
– Zoolog, prof. dr. Josef H. Reichholf, ki je predaval na Univerzi Ludwig Maximilian v Nemčiji je dejal, da lov ne regulira, ustvarja pa nadštevilne in zatirane populacije.[5]
– Zoolog Regnar Kinzelbach z Univerze Rostock je prepričan: »Lov je odveč. Če ga ukinemo, se število živali samo uravnava.«[6]
– Biolog graške univerze Karl-Franzens Thomas Schmickl: »Ekološki odgovor je zelo preprost: pustiti ekosistemu, da se sam regulira, saj je kot tak najbolj stabilen.«[7]
Italijanski zoolog prof. Carlo Consiglio je že leta 2001 v svoji zelo odmevni znanstveni publikaciji »O nesmiselnosti lova« opremljeni s številnimi tabelami, fotografijami in razlagami dokazal, da ni niti najmanjšega znanstvenega opravičila za lov (Carlo Consiglio: O nesmiselnosti lova; Založba Zweitausendundeins, 2001).
4. Dejstvo torej je, in to izhaja iz predhodnih točk, da odstrel medvedov oz. lov, saj se medvedi kljub prepovedi lova nanje kot posebej varovane živalske vrste, zakonito lovijo, negativno vpliva na vrsto rjavi medved.
5. Odpraviti je potrebno krmljenje medvedov, razen v primeru, da je to krmljenje v korist medvedov. Torej, če v naravi primanjkuje hrane, je potrebno medvedom dati hrano, da niso lačni in da ne iščejo hrane v naseljih ali ne napadajo domače živali. Vse drugo krmljenje se prepove. Enako velja za akcijski načrt. Sredstva za krmljenje se zmanjšajo in ohranijo v višini, ki je potrebna za pomoč medvedom.
6. Odpraviti je potrebno tudi monitoring medvedov, razen v primeru, če je v korist medvedov. Kajti monitoring medvedov vodi k tistemu najslabšemu, to je ubijanju medvedov. Ve se namreč, kje so, koliko jih je in podobno, vse to pa so podatki, s katerimi operirajo tisti, ki predlagajo in odločajo o lovu na medvede. In jim tako škodijo ter uničujejo naravo, Slovenijo pa škropijo s krvjo nedolžnih živali. Smiselno enako velja za raziskovanje medvedov, razen če je to v njihovem interesu, torej, da se jim s tem pomaga. Enako velja za akcijski načrt. Tudi tukaj se sredstva za monitoring zmanjšajo in ohranijo samo v višini, ki je potrebna za monitoring, ki je v korist medvedov.
7. »Fotolov« oz. ogled medvedov ni dopusten in je zato potrebno to izbrisati iz strategije, saj medvedi niso stvar za zadovoljevanje človekovih potreb. Gre za samostojne osebnosti, ki čutijo, občutijo, trpijo, imajo družine, so inteligentni … V akcijskem načrtu se sredstva iz te postavke preusmerijo v nenasilne ukrepe, ki so v korist medvedom.
8. Ves poudarek je potrebno dati nenasilnim ukrepom v zvezi z medvedi. To so ukrepi, ki preprečujejo, da medvedi prihajajo k naseljem ali da napadajo domače živali in drugi, ki so tudi navedeni v strategiji. Posebno pomembno so tudi ukrepi glede seznanjanja javnosti s problematiko medvedov in ustvarjanje pozitivne slike o njih. Potrebno je preprečiti tudi hujskaške akcije nekaterih lovsko-kmečkih lobijev, ki načrtno prikazujejo medveda kot demona. V akcijskem načrtu je potrebno povečati sredstva za te namene, ne samo na račun tistih, ki so bila omenjena v predhodnih točkah, temveč še dodatno. Bistveno je torej potrebno povečati vsaj sredstva za postavke Informiranje, dialog in vključenost deležniških skupin, Preprečevanje zahajanja medvedov v naselja in Preprečevanje škode in odškodninski sistem.
Na podlagi navedenega predlagam, da se moje pripombe in predlogi sprejmejo in v tem smislu popravita, tako strategija kot akcijski načrt.
Lep pozdrav!
Vladko Began
________________________
- Revija Lovec, št. 1/2007. ↑
- http://www.hnva.net/anatomy.html (28.8.2019). ↑
- Povzeto po reviji Freiheit für Tiere, 4/2011. ↑
- Povzeto po reviji Freiheit für Tiere, 4/2011. ↑
- http://www.jagdreguliertnicht.ch (28.8.2019). ↑
- Dejstva proti lovu (Društvo za osvoboditev živali, 2017). ↑
- Sobotna priloga Dela, 3.8.2019. ↑