Papež Janez Pavel II. je ob 1. januarju – svetovnem dnevu miru pripravil mirovno poslanico, ki nosi naslov Dialog med kulturami – za civilizacijo ljubezni in miru.

Papež se očitno zavzema za civilizacijo ljubezni in miru. To je samo po sebi pohvalno, vendar pa se je potrebno vprašati, ali je to paževo zavzemanje za ljubezen in mir iskreno ali pa gre samo za prefinjeno medijsko potezo? Odgovor na to vprašanje daje katoliški nauk.

Kaj med drugim uči katoliška vera? Del te vere je tudi naslednje: “Kdor preklinja očeta ali mater, naj bo kaznovan s smrtjo, očeta in mater je klel; njegova kri pade nanj.” (3 Mz 20,9); “Če kdo prešuštvuje z ženo svojega bližnjega, naj bosta oba usmrčena, prešuštnik in prešuštnica”. (3 Mz 20,10); “Če si kdo vzame ženo in še njeno mater, je to krvoskrunstvo; njega in njiju naj sežgejo v ognju, da ne bo krvoskrunstvo med vami.” (3 Mz 20,14); “Če kdo leži z moškim, kakor se leži z žensko, sta oba storila gnusobo; naj bosta usmrčena; njuna kri pade nanju.” (3 Mz 20,13); “Če ima kdo, moški ali ženska, v sebi duhove umrlih ali duha zarotovanja, naj bosta oba usmrčena: s kamenjem naj ju posujejo; njuna kri pade nanju.” (3 Mz 20,27); “Če ima kdo trmoglavega in upornega sina, ki ne posluša ne očetovega ne materinega glasu… naj ga vsi možje njegovega mesta kamenjajo, da umre.” (5 Mz 21,18-21);”Človek pa, ki bi predrzno ravnal, tako da ne bi poslušal duhovnika, ki tam opravlja službo Gospodu, tvojemu Bogu, ali sodnika, ta človek mora umreti.” (3 Mz 17,21) …

V zvezi z navedenimi izjavami, ki so del “Mojzesovih” knjig (vse bolj postaja jasno, da so te knjige v marsičem ponarejene, saj Mojzes – oz. Bog po njem – ni ukazoval ubijati), se postavi vprašanje, ali so te izjave ljubezen oz. mir ali pa gre mogoče za kulturo smrti. Ker bi bilo zelo težko reči, da je ubijanje ljubezen ali pa mir, je tako mogoče reči, da ti deli katoliškega nauka niso civilizacija ljubezni in miru, temveč gre za civilizacijo smrti. Civilizacija smrti, ki ni samo zgodovinski pojem, realiziran med drugim tudi v križarskih vojnah, pokolih indijancev, sežigih čarovnic, ubijanju in preganjanju drugače mislečih …, temveč je tudi del sedanjosti, saj RKC uči, je Stara zaveza nepogrešljivi del Svetega pisma, da so njene knjige (torej tudi Mojzesove knjige) od Boga navdahnjene in so resnično Božja beseda (KKC-Katekizem katoliške cerkve, str. 48).

Civilizacija smrti je torej sestavni del sedanjega katoliškega nauka, kar med drugim pomeni tudi zelo veliko nevarnost za ljudi, saj je po katoliškem nauku namreč potrebno, kot že navedeno, npr. neubogljive sinove kamenjati tako, da umrejo. Ker je potrebno Božjo voljo uresničevati, vsaj tako RKC uči, se postavi vprašanje, zakaj potem Rimskokatoliška cerkev ne kamenja npr. neubogljivih sinov? Zakaj jih torej ne ubije? Zakaj torej ne uresničuje “Božje volje”? Ali mogoče zato, ker ji trenutna politična situacija ne ustreza oz. dovoljuje tega? Če bi se politična situacija spremenila, ali bi potem katoliki kamenjali neubogljive sinove? In če jih pa ne bi, ali ne bi bil to dokaz, da so vse citirane izjave ponarejene? Ali ne bi bil to jasen dokaz, da je izjava, ko naj bi Bog preko Mojzesa rekel: “Če ima kdo trmoglavega in upornega sina, ki ne posluša ne očetovega ne materinega glasu… naj ga vsi možje njegovega mesta kamenjajo, da umre” ponarejena?

Stara zaveza pripravlja Novo, medtem ko Nova dovršuje Staro, piše v KKC na strani 51. Ali to pomeni za vse tiste, ki ne pripadajo RKC preganjanje, klevete, diskriminiranje in zanikanje mnogih pravic, če bo potrebno, tudi s pomočjo države, saj se ta vedno bolj pajdaši z RKC?

Vsakdo, ki je v srcu dojel Božjo zapoved Ne ubijaj, ve, da Bog nikoli ni govoril oz. ukazoval, da je potrebno ubijati. Marsikdo tudi ve, da je duhovščina vse to pripisala Bogu, da bi lahko vladala ljudstvu oz. da bi ljudi odvrnila od Boga in jih navezala nase. Sicer pa to izhaja iz mnogih mest v Svetem pismu.

Ali je ob gornjih stavkih iz Stare zaveze, ki pozivajo k ubijanju, še vprašljivo, ali je papeževo zavzemanje za ljubezen in mir spretna medijska poteza ali pa gre za iskreno zavzemanje za obe vrednoti.

Pojdi iz nje, ljudstvo moje, da ne boš soudeleženo pri njenih grehih in da te ne prizadenejo njene nadloge, piše smiselno v Apokalipsi. To je nasvet ne samo državljanom, temveč tudi državi.

Objava: Dnevnik, 9.1.2001.