Zgodba se ponavlja

V tem letu se zopet obeta pomor medvedov, saj naj bi jih pobili kar 70. Čeprav je medved ogrožena živalska vrsta, bodo medvedi zopet padali kot po tekočem traku. V letu 2009 je bilo iz narave odvzetih kakšnih 80 medvedov, v obdobju od 1995 do 2009 pa kar 1138. Veliko večino od njih so pobili lovci in to po nalogu države. Po nalogu tiste države, ki je v svojo usta­vo zapisala, da skrbi za ohranjanje naravnega bogastva in da je protiustavno vsakršno spodbujanje k nasi­lju. Kako se z uničevanjem medve­dov skrbi za ohranjanje naravnega bogastva, ni jasno, kajti ubijanje medvedov je uničevanje in ne ohra­njanje, njihovo ubijanje pa ni samo spodbujanje k nasilju, temveč že sa­mo nasilje. V Sloveniji tečejo potoki krvi nedolžnih živih bitij, ne samo medvedov, temveč tudi drugih živali, saj lovci po nalogu države letno pobi­jejo kar okoli 100.000 živali. Vse to ubijanje se predstavlja kot varstvo narave, kar je absurd.

Medved je zaradi svoje ogroženosti pravno zavarovan. Odstrel je po predpisih sicer mogoč, vendar samo pod določenimi pogoji, če ni druge možnosti in če to ne škoduje ohranit­vi ugodnega stanja populacije, poleg tega pa morajo biti podani še točno določeni primeri. Razlog odstrela za letos je uravnavanje velikosti popu­lacije z okoljem. V Sloveniji naj bi bi­lo torej preveč medvedov, kar ni do­kazano. Raziskave namreč kažejo, da je medvedov mnogo manj, kot je to v glavnem ves čas prikazovala dr­žava. Pred kratkim so ugotovili, da naj bi bilo medvedov po eni raziskavi nekaj več kot 400, po drugi pa celo samo nekaj več kot 300. Zaradi pre­vidnostnega načela, kar je eno od bis­tvenih varovanja okolja, je potrebno izhajati iz nižje številke, torej nekaj več kot 300 medvedov. Toliko naj bi jih bilo v Sloveniji, zato ni mogoče tr­diti, da jih je preveč in zato tudi ni po­dan zakoniti primer za njihov od­strel, še posebej zaradi tega, ker je vprašanje, ali država sploh pozna njihovo ravnovesno število. Še pred kratkim tega ni vedela. Dvomimo lahko, da bi to vedela letos. Sicer pa tudi oba zakonita pogoja za odstrel nista izpolnjena, saj so druge možno­sti kot odstrel in te so določene v stra­tegiji upravljanja z rjavim medvedom (odlov, odprava vseh možnih dejav­nikov, ki medvede privabljajo k na­seljem, seznanjanje ljudi z biologijo in ekologijo medveda ter o priporo­čenem ravnanju ob srečanjih z njim, pravilno krmljenje, ki ne povzroča odvisnosti in navezanosti medveda na človeka in ga odvrača od nase­lij …). Poleg tega je jasno, da poboj iz narave kakšne četrtine pripadnikov vrste nanjo deluje negativno in škodi ohranitvi ugodnega stanja. Še pose­bej ob dejstvu, da je za rjavega med­veda značilno, da sodi v prizadeto vr­sto, za katero je po veljavnih predpi­sih značilno, daje to kategorija ogro­ženosti, v katero se uvrstijo vrste, ka­terih obstanek na območju Republi­ke Slovenije ni verjeten, če bodo de­javniki ogrožanja delovali še naprej. Številčnost teh vrst se je zmanjšala na kritično stopnjo oziroma njihova šte­vilčnost zelo hitro upada v večjem delu areala. Kako je lahko nekoga preveč, če je ogrožen in mu številčno­st upada? Ali ni tako načrtovan od­strel nič drugega kot »zakonito« uni­čevanje vrste rjavi medved? Zaradi takšnega ali drugačnega dobička? Medvedje trofeje so lahko vredne de­set tisoč ali celo več evrov.

Kako so nenasilni ukrepi do medvedov, ki jih določa tudi že omenjena strategija pomembni, je razvidno iz neke raziskave iz Severne Amerike. Iz nje je razvidno, da se je število konfliktov med ljudmi in medvedi zmanjšalo tam, kjer so izvedli programe izobraževanja prebivalcev o pravilnem ravnanju z medvedi, povečalo pa tam, kjer je bil povečan odstrel medvedov. Če bi se torej izvrševala strategija upravljanja z medvedom v svojem nenasilnem delu, je velika verjetnost, da ne bi prihajalo do škod ali pa bi bile te minimalne, niti medvedi ne bi ogrožali ljudi, čeprav jih v bistvu tudi sedaj ne oz. jih omembe vredno. Sicer pa ni jasno, kako se lahko z umorom doseže sožitje! Zanimiva je tudi neka kanadska študija o tem, da lov povečuje število črnih medvedov. Ugotovljeno je namreč bilo, da je v populaciji, kjer se je medvede lovilo, odstotek mladih medvedov, ki so preživeli, večji kot pa v tisti, kjer jih niso lovili, prav tako je bilo v populaciji, kjer se je izvajal lov, število mladičev na samico večje kot v populaciji brez lova. Ali ni v prvi vrsti torej lov tisti, ki povečuje število živali oz. medvedov? Zato lov, ki naj bi bil sredstvo uravnavanja naravnega ravnovesja, sploh ni potreben oz. je celo škodljiv, saj ima narava v sebi vse mehanizme, s katerimi lahko uravnava število živali na nekem področju. To dokazuje tudi kanton Ženeva, kjer je bil lov prepovedan že pred približno tridesetimi leti in kakšnih posebnih problemov z naravnim ravnovesjem ni.

Očitno je, da so medvedi žrtev napačne državne politike. Ali niso žrtve te tudi lokalni prebivalci, saj konfliktne situacije padejo nanje in ne na tvorce napačne politike.

Objava: Nedeljski, 14.3.2010.

Share This Post