Ustava in možganska smrt

Transplantacijska dejavnost, ki jo v Sloveniji ureja Zakon o odvzemu in presaditvi delov človeškega telesa zaradi zdravljenja (ZOPDCT),(1) je v porastu. Telesni organi in tkiva za presajanje zaradi zdravljenja se lahko odvzamejo živim ali mrtvim osebam. Posebej zanimiva je problematika odvzema delov telesa osebam, pri katerih je ugotov­ljena možganska smrt. Zanjo je značilno, da naj bi možgani »odmrli«, kar naj bi v posledici pomenilo, da je mrtev tudi človek. Postavi pa se vprašanje, ali je možgansko mrtev človek res mrtev. In če ni, kaj to pomeni npr. v raz­merju do Ustave.

Pojem možganske smrti se je pojavil v 20. stoletju, ko so se pojavile tehnične možnosti za presajanje telesnih orga­nov. Gre za strokovni dogovor o tem, kdaj naj bi poten­cialni darovalec organov »umrl«, da še ima za presajanje uporabne organe.

Merila za ugotavljanje možganske smrti so se spremi­njala, v Sloveniji zdaj velja tretja generacija teh. Možgan­ska smrt po Pravilniku o medicinskih merilih, načinu in postopku ugotavljanja možganske smrti ter sestavi komi­sije za ugotavljanje možganske smrti (v nadaljevanju Pra­vilnik) je dokončno in nepovratno prenehanje delovanja celo­tnih možganov (možganskega debla in možganskih hemis­fer) pri osebi, ki se ji ob umetnem dihanju vzdržuje delo­vanje srca in krvnih obtočil.(2) Ta opredelitev smrti pa ni logična, vprašljiva je z vidika Ustave,(3) odstopa pa tudi od običajne opredelitve nastopa časa smrti, ki je v Sloveniji zapisana v Strokovnih navodilih za opravljanje mrliškega pregleda (v nadaljevanju Navodila).(4)

Pravica do varnosti v transplantacijski dejavnosti

Ustavna pravica do varnosti5 med drugim omogoča vsaki osebi, torej tudi darovalcu, da se pri transplantacijski dejav­nosti uporablja zanjo najzanesljivejša metoda. To glede trenutka nastopa smrti pomeni, da je treba uporabiti meto­do, ki v celoti oz. čim bolj izključuje zmote in napake pri ugotavljanju časa, ko nastopi smrt. Darovalcu srca oz. dru­gega organa namreč ni mogoče več povrniti življenja, če se pozneje ugotovi, da ta v trenutku, ko se misli, da je mrtev, v resnici ni bil mrtev.

Vsekakor je običajna metoda ugotavljanja nastopa časa smrti iz Navodil precej zanesljivejša kot ugotavljanje nasto­pa časa smrti po konceptu možganske smrti.

Navsezadnje je v Navodilih govora o smrti, v Pravilniku pa samo o možganski smrti. Smrt je ali pa je ni, vpraša­nje je, ali obstaja nekaj vmes.

Ali lahko ima mrtev človek žive organe?

Da se lahko nek telesni organ presadi, mora biti ta organ živ. Prejemnik organa namreč potrebuje živ organ, saj si z mrtvim ne more pomagati. Da pa je organ živ, ga je treba odvzeti osebi, ki še živi, saj mrtva oseba po naravi stvari ne more imeti živih organov. Zato se postavi vprašanje, ali je lahko nekdo, ki ima žive organe, mrtev, še zlasti, ali je mrtev v trenutku, ko je po Pravilniku ugotovljena možgan­ska smrt.

To bi bilo nelogično, saj mrtev človek po naravi stva­ri ne more imeti živih organov. Če so organi živi, je tudi človek še živ. Logično torej sledi, da je oseba, pri kateri je ugotovljena možganska smrt, še vedno živa, saj so njeni organi še vedno živi.

Na tak sklep, vsaj po mojem mnenju, niti ne more bistve­no vplivati dejstvo, da so možgani take osebe tako ali drugače neaktivni glede na merila, ki so določena za ugo­tovitev možganske smrti. Pomembno je namreč, da življe­nje ne obstaja samo v možganih, ki obsegajo le nekaj odstot­kov telesa, temveč je v vseh delih telesa.(6) Poleg tega pa oseba še vedno diha in njeno srce deluje – to pa sta jasna znaka življenja. Taka oseba je živa tudi po že ome­njenih Navodilih, po katerih so znaki smrti, neposredno po prenehanju življenja, zastoj delovanja srca, zastoj diha­nja in prekinitev živčne vzdražnosti. Ker pa so pri navide­zni smrti te funkcije še popravljive, ti znaki niso zadosten dokaz za nastop smrti. Celo mrliška ohladitev ni nedvou­men dokaz smrti; od vseh mrliških sprememb je edini nedvoumen dokaz smrti samo gnitje telesa.(7)

Če človeku še deluje srce, je po Navodilih živ, po Pravilni­ku pa je lahko že mrtev, če je ugotovljena možganska smrt. Čudno.

Merila za ugotavljanje možganske smrti se spreminjajo.(8) Če je bila po prejšnjih merilih ugotovljena možganska smrt, je mogoče, da se to po zdaj veljavnih ne bi zgodi­lo. Pred leti torej mrtev, zdaj še živ – ob istem dejanskem stanju. Poleg tega pa se aparature za merjenje možganskih valov izpopolnjujejo in česar zdaj ne zaznajo, bodo mogoče zaznale npr. leta 2012, ko bodo občutljivejše.

Zdaj aparature pokažejo stanje »nič«, čez leta pa bi pokazale možgansko aktivnost, ki bi preprečevala ugoto­vitev možganske smrti. Leta 2009 mrtev, leta 2012 živ? Ker pa tudi vse države nimajo poenotene opredelitve možganske smrti, je oseba lahko v neki državi možgan­sko mrtva, v drugi pa ne.(9) Tudi zaradi vsega tega kon­cept možganske smrti ne more biti verodostojen.

Možganska smrt: smrt ali začetek procesa umiranja

Možganska smrt torej ne more pomeniti, da je človek v trenutku ugotovitve te smrti v resnici mrtev. Lahko gre za začetek procesa umiranja, ki traja različno dolgo in se konča s smrtjo ali pa tudi ne. Znan je primer Velme Tho­mas iz ZDA, ki je »vstala od mrtvih«.(10)

Znanstveniki že dolgo vedo, da smrt ni dejanje, ki se zgodi v trenutku, prav tako so že ugotovili, da se zavest ohranja še po tem, ko možgani že nehajo delovati in nastopi kli­nična smrt.

Raziskave potekajo naprej. Zato so lahko predstave znan­stvenikov o tem, kdaj nastopi oz. kaj sploh smrt je, zmot­ne.(11) To velja tudi za možgansko smrt. Nekateri imenuje­jo možgansko smrt celo plemenita laž. Oseba, ki je torej možgansko mrtva, je lahko v procesu umiranja, vendar pa je še vedno živa. Taka oseba ni umrla, ko je bila ugotov­ljena možganska smrt, temveč pozneje, mogoče po od­vzemu srca ali drugih življenjsko pomembnih delov telesa.

Možganska smrt in nedotakljivost življenja

Ustava(12) določa, da je človekovo življenje nedotakljivo. Odvzem delov telesa zaradi presaditve po sistemu možgan­ske smrti je v nasprotju s to določbo, saj darovalec v tre­nutku ugotovitve možganske smrti še ni mrtev in umre pozneje, mogoče po odvzemu srca.

V tem primeru je umrl tudi zaradi odvzema srca in ni bil mrtev v trenutku ugotovitve možganske smrti; takrat je bil samo v procesu umiranja ali pa še to ne, v njem je še bilo življenje. Človekovo življenje tako v sistemu možgan­ske smrti ni nedotakljivo, kar je protiustavno, še zlasti, ker je po Ustavi nedotakljivost človekovega življenja praktično absolutna.(13) Pod varstvom je celotno človekovo telo in ne le možgani.(14) Možgansko mrtva oseba je še vedno nosi­lec pravic, tudi ustavnih.

Ustava priznava dušo

Ustava(15) določa, da je zagotovljena ne samo nedotakljivost človekove telesne celovitosti, temveč tudi duševne. Menim, da iz tega sledi, da Ustava priznava dušo, vendar je ne opre­deljuje. To pa pomeni, da Ustava varuje osebno opredelitev duše, torej tako, kot si jo predstavlja vsak posameznik.(16)

Telo in duša torej po Ustavi tvorita človeka in njegovo življenje. V dušo po Ustavi praviloma ni mogoče posega­ti. Koncept možganske smrti ne obsega meril, ki bi se kakorkoli dotikala duše in njene celovitosti. Dušo povsem zamolčijo in zanemarijo. Zato je sistem možganske smrti v nasprotju tudi z ustavno določbo o nedotakljivosti člo­vekove duševne celovitosti, saj močno posega vanjo in ne upošteva za mnogo ljudi nespornega dejstva, da je duša del človekovega življenja.(17) Koncept možganske smrti duše sploh ne priznava.(18)

Odvzem organov tudi proti volji darovalca

Deli telesa umrle osebe, ki je državljan Republike Slove­nije, se smejo odvzeti zaradi presaditve tudi v primeru, kadar ta oseba ni izrecno privolila, če odvzema ni izrec­no prepovedala, razen če iz drugih okoliščin izhaja, da bi temu nasprotovala. Če si podatki o stališču umrle osebe do darovanja nasprotujejo, odvzema ni mogoče opraviti. Omenjeni odvzem se ne opravi, če oseba, ki je bila umr­lemu blizu, odvzemu nasprotuje.(19)

ZOPDCT torej dopušča odvzem tudi, če se potencial­ni darovalec ne strinja z njim.(20) Čeprav človek ni izrecno za, se šteje, da je v bistvu za, če ni nasprotovanja. Ali je to načelo v skladu z dostojanstvom, ki ga jamči Ustava? Nekdo se o problematiki odvzema in presajanja organov ni izjasnil, ker ga to ne zanima ali pa je proti, vendar tega ni nikomur sporočil. Do takega ravnanja ima po Ustavi pra­vico, pravico ima torej, da je v tem pogledu pasiven. In ker ni javno nasprotoval oz. obvestil bližnjih ali zdravnikov o tem, se lahko zgodi, da se mu odvzamejo organi.

Človek izkoristi ustavno pravico do svobode mišljenja in že je lahko zakonito npr. brez srca!

Ali je etično vzeti nekomu srce, pa ta v to ni privolil? Vsi posegi v nedotakljivost človekovega življenja ali njegovo duševno integriteto morajo biti v obravnavanem primeru utemeljeni samo na izrecni privolitvi osebe, ki je s tem prizadeta. To je tudi eno izmed osnovnih načel, ki sestav­lja dostojanstvo človeka.

Ali se lahko zgodi osebi, ki nikoli ni privolila v odvzem organov, naslednje: doživi prometno nesrečo, zdravniki ugotovijo možgansko smrt, odvzamejo mu vse uporabne dele. Ostane samo še prazno, izropano truplo brez orga­nov in drugih delov telesa. Pred nesrečo človek, po njej samo še prazen ovoj. In ta človek nikoli ni privolil v od­vzem organov, nikoli tudi ni privolil v koncept možganske smrti. Postane prazno truplo brez lastne privolitve, čeprav mu pravni red daje pravico, da da soglasje za kakršen­koli medicinski poseg v svoje telo.

Sklep

Menim, da je vezanje človekove smrti na pojem možganske smrti v nasprotju z Ustavo. Pojem možganske smrti namreč izhaja iz stališča, da je človekovo življenje samo tisto, kar je v možganih, oz. so možgani življenje(21) in da ko pri njih ne zaznajo med strokovnjaki dogovorjene aktivnosti, človek ni več živ. Vendar je to zmota. Mrtev človek ne more imeti živih organov, te lahko ima samo tisti, ki je živ. Zato bi bilo treba odpraviti pojem možganske smrti in smrt v vseh primerih ugotavljati po običajni metodi, opre­deljeni v Navodilih. Odvzem organov ne more biti uteme­ljen na fikciji smrti.

Objava: Pravna praksa, št. 21, 28.5.2009.

__________________________

Opombe:

[1]    URS uporablja pojme kot so človekovo življenje, telesna in duševna celovitost, kar kaže na to, da človeka jemlje kot celoto in ga ne reducira samo na možgane. Za URS človek ni samo kos mesa, temveč nekaj več, življenje ni samo v možganih, temveč v celotnem telesu.
[2]    Četrta točka Navodil.
[3]    Kaj bi lahko rekli za sistem, kjer kar je veljalo prej, sedaj ne velja več, kar pa velja sedaj, mogoče čez nekaj let ne bo več veljalo – od tega pa je odvisno človekovo življenje?
[4]    Torej je lahko pomembno, v kateri državi ima kdo prometno nesrečo, saj so žrtve teh nesreč glavni kandidati za darovalce organov.
[5]    Velma Thomas je bila  priklopljena na aparaturo za umetno vzdrževanje pri življenju, pri čemer njeni možgani že 17 ur niso kazali dejavnosti, zaradi česar so jo zdravniki odklopili od aparature. Deset minut po tistem, ko so odklopili napravo, ki jo je umetno držala pri življenju in so se zdravniki že pripravljali, da ji izrežejo organe za presaditev, se je Velma prebudila. Kasneje, ko je k njej prišel sin, je normalno govorila.
[6]    V naravi znanstvenika, kot vsakega drugega človeka, je, da se moti.
[7]    17. člen URS.
[8]    Po določbi 2. odst. 16. člena ni mogoče začasno razveljaviti ali omejiti pravice iz 17. člena URS v vojnem, niti v izrednem stanju. Iz tega bi bilo mogoče sklepati, da te pravice ni mogoče začasno razveljaviti ali omejiti niti v mirnem času in to ne glede na 3. odst. 15. člena URS.
[9]    Nedotakljivo je tudi življenje v srcu, pljučih in drugih delih telesa.
[10]    35. člen URS.
[11]    Po mnenju mnogih je duša nosilka življenja fizičnega telesa.
[12]    Telo prejemnika organa preko imunskega sistema zavrača tuj organ. Zakaj? Mogoče duša prejemnika zavrača dušo, ki se nahaja v darovalčevem organu oz. je nanj vezana?
[13]    Ali lahko znanstveniki dokažejo, da duše ni?
[14]    15. člen ZOPDCT.
[15]    Zanimivo je, da na kartici zdravstvenega zavarovanja ni mogoče zabeležiti, da je njen imetnik proti odvzemu organov. Očitno je to storjeno namenoma. Zakaj?
[16]    Mnogi ljudje se po presaditvi srca močno spremenijo. Znan je npr. primer, ko je nek moški dobil srce osebe, ki je storila samomor, nato pa se je poročil z vdovo tega samomorilca in kasneje tudi sam naredil samomor. Zanimiv je tudi primer, ko je neka oseba, ki je pred presaditvijo oboževala meso, po presaditvi postala vegetarijanka. Tudi to dokazuje, da je življenje še kje drugje in ne samo v možganih.
[17]    Telo prejemnika organa preko imunskega sistema zavrača tuj organ. Zakaj? Mogoče duša prejemnika zavrača dušo, ki se nahaja v darovalčevem organu oz. je nanj vezana?
[18]    Ali lahko znanstveniki dokažejo, da duše ni?
[19]    15. člen ZOPDCT.
[20]    Zanimivo je, da na kartici zdravstvenega zavarovanja ni mogoče zabeležiti, da je njen imetnik proti odvzemu organov. Očitno je to storjeno namenoma. Zakaj?
[21]    Mnogi ljudje se po presaditvi srca močno spremenijo. Znan je npr. primer, ko je nek moški dobil srce osebe, ki je storila samomor, nato pa se je poročil z vdovo tega samomorilca in kasneje tudi sam naredil samomor. Zanimiv je tudi primer, ko je neka oseba, ki je pred presaditvijo oboževala meso, po presaditvi postala vegetarijanka. Tudi to dokazuje, da je življenje še kje drugje in ne samo v možganih.

Print Friendly, PDF & Email