Tudi v letu 2010 naj bi se minister za okolje in prostor odločil za odstrel medvedov, kar 70 naj bi jih padlo, če bo sprejet plan odstrela. Čeprav je medved v Sloveniji ogrožena vrsta in zaradi tega posebej zavarovana, bodo medvedi padali kot po tekočem traku. Podobno kot prejšnja leta, saj je bilo v letih 1995-2009 iz narave odvzetih kakšnih 1000 medvedov, večina je bila ubitih s strani lovcev. In to po nalogu države, ki je v ustavo zapisala, da skrbi za ohranjanje naravnega bogastva. Kako se z uničevanjem živali skrbi za ohranjanje naravnega bogastva, ni jasno, kajti ubijanje je uničevanje in ne ohranjanje. Protiustavno je vsakršno spodbujanje k nasilju, je ista država zapisala v svojo ustavo. Ali ni ministrov nalog za odstrel medvedov spodbujanje k nasilju, kajti ne samo ubijanje ljudi, temveč tudi živali je nasilje? In če je že spodbujanje k nasilju protiustavno, ali ni potem tudi samo nasilje protiustavno? Torej tudi odstrel medvedov v letu 2010! In kako bo država pri odstrelu zagotovila, da medvedi ne bodo mučeni, saj ustava ne dopušča mučenja živali, ni jasno. Nenaravna smrt, ki jo žival doživi pri lovu, gre namreč za uporabo brutalne sile, ki mnogokrat razmesari telo živali in ne za usmrtitev z omamljanjem, je zanjo hudo trpljenje, še posebej, če ne umre takoj in njena agonija traja ure in ure ali celo dni.

Odstrel medvedov, ki je ukrep za zagotavljanje sožitja ljudi in medvedov, kot to izhaja iz vladne strategije upravljanja z rjavim medvedov v Sloveniji, naj bi bil izjemen poseg v populacijo. To naj bi pomenilo, da je potrebno prej izvesti druge ukrepe in če ti niso uspešni, bi se lahko, glede na predpise, razmišljalo o odstrelu. Tudi po načelu sorazmernosti, ki velja v okoljskem pravu, je potrebno cilje dosegati z blažjimi ukrepi. Omenjena strategija vsebuje mnogo pomembnih in učinkovitih nenasilnih ukrepov za zagotovitev sožitja med ljudmi in medvedi, kot npr.: odlov medvedov, informiranje ljudi o biologiji in ekologiji medveda ter o priporočenem ravnanju ob srečanjih z medvedom, pravilno krmljenje, ki ne povzroča odvisnosti in navezanosti medveda na človeka in medveda odvrača od naselij, odpravo vseh možnih dejavnikov, ki medvede privabljajo k naseljem, prednost se daje govedoreji pri novem uvajanju paše, drobnico se pase nadzorovano in drugo. Kako se izvajajo ti ukrepi, če se sploh? Država že več let ni sprejela akcijskega načrta za upravljanje z rjavim medvedov (zadnji je bil za čas 2003-2005), ki je operativno nadaljevanje strategije in ki vsebuje podrobno razdelane ukrepe v obliki konkretnih nalog. To pa bi lahko pomenilo, da se mnogi pomembni nenasilni ukrepi, ki bi se morali glede na okoliščine stalno izvajati, sploh ne izvajajo. Kako so ti ukrepi pomembni v odnosu človek in medved, je razvidno iz neke raziskave iz Severne Amerike. Raziskovalci so želeli ugotoviti dejavnike, ki zmanjšujejo konflikte med človekom in medvedom in so zato v nekaterih zveznih državah povečali odstrel medvedov, drugje pa so izvedli programe izobraževanja prebivalcev o pravilnem ravnanju z medvedi, sobivanju z njim, … In kakšni so bili rezultati? Tam, kjer so povečali odstrel medvedov, se je število konfliktov med medvedi in ljudmi povečalo, čeprav so mnogi pričakovali, da bo zaradi manjšega števila medvedov tudi manj konfliktov. Tam, kjer so uvedli program izobraževanja ljudi o sobivanju z medvedi, se je število konfliktov med medvedi in ljudmi drastično zmanjšalo. Ni videti razloga, da zgornje ugotovitve, vsaj smiselno, ne bi veljale tudi v odnosu med medvedi in ljudmi v Sloveniji. Če bi se izvrševala strategija upravljanja z rjavim medvedom v svojem nenasilnem delu, je velika verjetnost, da ne bi prihajalo do škod ali pa bi bile te minimalne, niti medvedi ne bi ogrožali ljudi. Konfliktnih situacij bi verjetno bilo mnogo manj, saj že samo izobraževanje prebivalcev o sobivanju z medvedi, kot je razvidno iz zgornjega primera, dela »čudeže«.

Kako pa odstrel medvedov vpliva na samo vrsto? V tej zvezi je zanimiva študija raziskovalcev univerze iz kanadske Alberte, ki so prišli do ugotovitve, da lov povečuje število črnih medvedov. Ugotovili so namreč, da je v populaciji, kjer se je medvede lovilo, odstotek mladih medvedov, ki so preživeli, večji kot pa v tisti, kjer jih niso lovili, prav tako je bilo v populaciji, kjer se je izvajal lov, število mladičev na samico večje kot v populaciji brez lova, medvedke v lovljeni populaciji so bile tudi prej spolno zrele. Ali ni v prvi vrsti torej lov tisti, ki povečuje število živali? Zato lov, ki naj bi bil sredstvo uravnavanja naravnega ravnovesja, sploh ni potreben oz. je lahko celo škodljiv, saj ima narava v sebi vse mehanizme, s katerimi lahko uravnava število živali na nekem področju. To dokazuje tudi kanton Ženeva, kjer je bil lov prepovedan že pred približno tridesetimi leti in kakšnih posebnih problemov z naravnim ravnovesjem ni. In prepoved še vedno velja, kar dokazuje, da lahko narava sama uravnava število živali. Lov ruši naravno ravnovesje, ne pa da bi ga vzpostavljal. Kdo ve, koliko živali prenese neko okolje: minister za okolje, lovci ali narava. Vsekakor ve to narava. Človek, ki je po svoji naravi nepopoln in zmotljiv, ne glede na vso znanost, tega ne more vedeti.

Odstrel samo, če ni druge možnosti
Rjavi medved je zaradi svoje ogroženosti pravno zavarovan, tako v Sloveniji kot v EU. Odstrel je sicer mogoč, vendar samo pod določenimi pogoji, in sicer če ni druge možnosti in če to ne škoduje ohranitvi ugodnega stanja populacije, poleg tega pa morajo biti podani še točno določeni primeri. Razlog odstrela za leto 2010 je uravnavanje velikosti populacije z okoljem, kot to izhaja iz osnutka pravilnika o spremembah pravilnika o  odvzemu osebkov vrste rjavega medveda in volka. V Sloveniji naj bi bilo torej preveč medvedov, vendar pa to ni dokazano. Zadnje raziskave namreč kažejo, da je medvedov mnogo manj, kot je to v glavnem ves čas prikazovala država, ki je trdila, da jih je med 500 in 700. Ni še dolgo nazaj, ko je bilo ugotovljeno, da naj bi bilo medvedov, po eni raziskavi nekaj čez 400, po drugi raziskavi pa celo samo nekaj čez 300. Izhajajoč iz previdnostnega načela, to pa je eno izmed bistvenih načel varovanja okolja, je potrebno izhajati iz številke nekaj čez 300 medvedov. Toliko naj bi bilo medvedov v Sloveniji. Zato ni mogoče trditi, da je medvedov preveč in zato tudi ni podan zakoniti razlog za odstrel medvedov, še posebej zaradi tega, ker je vprašanje ali država sploh pozna ravnovesno število medvedov. Še nedaleč nazaj, po lastni javno objavljeni izjavi, tega ni vedela. Dvomiti je, da bi to vedela letos.

Eden glavnih očitkov medvedom je tudi, da povzročajo veliko škodo, v letu 2008 naj bi je bilo za okoli 180.000 EUR. Če to primerjamo z nagrado 1 milijon EUR bivšemu predsedniku uprave delno državne NLB M. Kramarju, vidimo, da gre za minimalno škodo oz. banalno številko. Če pa to primerjamo še z izdatki nekaterih državnih organov za reprezentanco, ki so v letu 2008 znašali okoli 10 milijonov EUR, ta številka sploh ni omembe vredna. Poleg tega pa lahko oškodovanci dobijo škodo povrnjeno. Sicer pa, če se število škodnih primerov povečuje, še ne pomeni, da je medvedov preveč. Kot je javno povedal Janez Kastelic, vodja sektorja za politiko ohranjanja narave na ministrstvu za okolje in prostor, škoda, ki naj bi jo povzročali medvedi, ni odvisna od velikosti populacije, temveč predvsem od dostopnosti hrane. Podobno menijo tudi nekateri drugi strokovnjaki.

Žrtve napačne državne politike
Pri vsem tem je zanimiva vloga Zavoda za gozdove Slovenije. Ta po eni strani pripravlja strokovno mnenje, ki je podlaga za sprejem pravilnika o odstrelu medvedov, po drugi strani pa upravlja z lovišči s posebnim namenom, kjer se tudi vrši odstrel medvedov. Ali je zavod nepristranski pri pripravi strokovnega mnenja za odstrel, če del teh medvedov lahko potem sam odstreli oz. jih proda zainteresiranim? Cena npr. 6.000 EUR ali še več za medveda je mamljiva. Zanimivo je tudi to, da strokovna mnenja za posege v vse zavarovane živalske vrste pripravlja Zavod Republike Slovenije za varstvo narave, samo za velike zveri pa Zavod za gozdove Slovenije. Tudi to marsikaj pove.

Bolj ali manj je očitno, da so medvedi žrtev napačne državne politike. Ali so žrtev napačne državne politike, ki temelji na odstrelu, tudi lokalni prebivalci? Konfliktne situacije namreč padejo nanje in ne na tvorce napačne politike. Ali si kdo želi biti na mestu medveda, ki je predviden za odstrel? Ali si kakšna mama želi, da ji pred očmi ubijejo otroke, potem pa še njo, kot to lovci  naredijo z medvedjo družino? Ubijanje živih bitij – ali ne spada to v preteklost? Okoli 100.000 živali letno pobijejo lovci po nalogu ministra za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano. Do blaginje Slovenije z ubijanjem živali in potoki krvi? Minister namreč priseže, da bo deloval za blaginjo Slovenije? Ali ni Slovenija kulturna država? Ali je del kulture tudi ubijanje nedolžnih oseb? Znanstveniki namreč ugotavljajo, da imajo živali svojo osebnost. To seveda velja tudi za medvede in volkove, ki jih bo minister v letu 2010 očitno tudi prepustil lovcem. Ti bodo lahko umorili 10 živih bitij s svojo osebnostjo, če bo njegov plan potrjen. Tudi volkovi so ogrožena živalska vrsta in tudi teh naj bi bilo preveč, kot medvedov. Kako je nekoga preveč, če je ogrožen, ni jasno, kajti po pravilniku o uvrstitvi ogroženih rastlinskih in živalskih vrst v rdeči seznam, je za volkove in medvede značilno, da se je številčnost obeh vrst zmanjšala na kritično stopnjo oz. njihova številčnost zelo hitro upada v večjem delu areala. Ali ni tako planirani odstrel nič drugega kot »zakonito« uničevanje obeh vrst? Zaradi takšnega ali drugačnega dobička?

Objava: Večer (v Soboto), 9.1.2010.