V članku z gornjim naslovom avtoija g. Janka Lorencija je bilo zapisano tudi naslednje: »Tudi vera potrebuje nekoga, ki jo širi in ohranja v javni zavesti. Kot pravi sociolog Peter L. Berger: cerkev naj bi bila del civilne družbe, se pravi posrednik med zasebno sfero posameznika in megainstitucijami politike in gospodarstva.« Večkrat se v javnosti pojavlja teza, da je oz. da naj bi bila cerkev, mislim na katoliško cerkev, del civilne družbe. V zvezi s tem se postavlja več vprašanj. Alije lahko del civilne družbe organizacija, ki ima svojo vojsko? Eden bistvenih aspektov civilne družbe pa je ravno odsotnost vojaškega elementa. Ali je lahko del civilne družbe tisti, ki ima vrednostne papirje v mnogih svetovnih multinacionalkah in poseduje ogromno bogastvo v obliki nepremičnin, premičnin (razstava Zakladi slovenskih cerkva tistemu, ki vidi, pove marsikaj) in kapitala? Vse to pa ima cerkev. Ali je lahko del civilne družbe organizacija, ki ima status države? Katoliška cerkev je, kot je znano, mednarodno priznan državni subjekt. Ali je lahko del civilne družbe organizacija, ki ima v svojem nauku zapisano, da je potrebno ob vsakem času in na vsakem kraju širiti in braniti katoliško vero? Torej tudi v civilni družbi. Katoliška civilna družba? Civilna družba kot sredstvo za dosego cerkvenih ciljev? Ali je lahko del civilne družbe organizacija, ki je v preteklosti posredno ali neposredno pobila na desetine milijonov ljudi (inkvizicija, križarske vojne, osvajanje Amerike …)? In ideologija, ki je pripeljala do teh žrtev oz. zločinov, še vedno živi, saj je del sedanjega katoliškega nauka! Po katoliškem nauku se npr. zakonolom kaznuje s smrtjo (3 Mz 21,10), pa tudi mnogi drugi moralni prestopki se kaznujejo s smrtjo, kar vse izhaja iz že omenjene Mojzesove knjige. Dokler cerkev ohranja to ideologijo (ta pa z Božjim naukom nima nobene zveze), ki je simbolično podkrepljena s križem s telesom, obstaja nevarnost, da si pod tem znamenjem nasilje ponovno utre pot v modemih križarskih vojnah – in takšna organizacija naj bi bila del civilne družbe? Ali je torej lahko katoliška cerkev, megainstitucija politike in gospodarstva, del civilne dražbe? Če bi to res postala, ali ne bi bilo to za civilno dražbo zelo nevarno, mogoče celo usodno?

In za konec. Mogoče bi lahko civilna družba postavila vsem žrtvam katoliške cerkve spominsko obeležje. Čeprav bolečini in trpljenju žrtev ne more zadostiti nobeno spominsko obeležje, naj bi to pozivalo k temu, da se ne bo moglo nikoli več zgoditi kaj takega, kot je inkvizicija, preganjanje in pomori drugače mislečih itd.. Spomin na preteklost lahko prispeva k temu, da nam bo nasilje prihranjeno zdaj in v prihodnje. V nekaterih državah Evrope aktivnosti v tej smeri že tečejo.

Objava: Sobotna priloga Dela, 25.9.1999.