V članku z gornjim naslovom, ki je bil objavljen v Večeru 11. novembra 1998, je bilo mogoče brati, da je bilo leta 1996 v Sloveniji zaklanih približno 715.000 prašičev, tačas pa v slovenskih hlevih čaka na zakol 55.000 prašičev. Torej, 55.000 prašičev so ljudje tačas v Sloveniji obsodili na smrt. Ali bo država reagirala in to morijo preprečila, saj je po predpisih Republike Slovenije dolžna zavarovati življenje živali. Namreč, 5. člen ustave RS med drugim določa, da država na svojem ozemlju skrbi za ohranjanje naravnega bogastva. Ohranjanje pomeni varstvo življenja, ne pa njegovo uničevanje, torej ubijanje. V naravno bogastvo pa spadajo seveda tudi živali in tako tudi prašiči. Tudi po zakonu o varstvu okolja, in sicer v skladu s 4. točko prvega člena, je država, seveda poleg drugih, dolžna v celoti zaščititi vse vrste živali, saj v tem členu piše, da je merilo vseh ravnanj in norm varstva okolja med drugim tudi preživetje, zdravje in počutje živih organizmov, torej tudi prašičev.
Država ni samo dolžna zavarovati njihovega življenja, temveč je potrebno, da poskrbi tudi za njihovo dobro počutje. Ali to počne? Glede na to, da je bilo v Sloveniji v letu 1996 ubitih več kot 700.000 prašičev, je odgovor seveda jasen. Posebej čudno pa je, da prek svoje Univerze v Ljubljani uči božjo zapoved Ne ubijaj, življenja živali pa ne zaščiti. Država ne uči: Ne ubijaj ljudi, temveč jasno uči: Ne ubijaj. Pravi torej, da ni dovoljeno nikogar ubiti, tako tudi ne živali. In zakaj potem država ne zaščiti prašičev? Zakaj ne uresničuje svojega lastnega nauka? Ali je etično, da govori eno, dela pa drugo? Ali je etično ubijati živali? Ali ni eno izmed etičnih načel tudi: kar ne želiš, da ti drugi storijo, tega ne stori ti njim. Ali si vladarji tega sveta in seveda tudi Slovenije, želijo biti ubiti in pojedeni?
Ali tisti, ki bi morali ali bi lahko preprečili morijo prašičev oziroma drugih živali, ne slišijo obupnih krikov živali, ki čutijo, da jim bo nasilno odvzeto življenje? Ali ne občutijo trpljenja živali, ki čutijo, da se jim približuje nasilna smrt? In če gre trpljenje živali ob nasilni smrti v njihovo telo, ali potem ljudje ne jedo skupaj z mesom tudi tega trpljenja? In če je tako, ali niso pojedli tudi semena lastnega trpljenja? Kar seješ, to žanješ, piše.
Pa ni država edina, ki uči: Ne ubijaj. Tudi rimskokatoliška cerkev uči isto. Ali ona ščiti življenja živali? Tega ni videti. Ali je bilo mogoče zaslediti v javnosti poziv RKC, naj se preneha ubijati prašiče? Če RKC ne ščiti življenja živali, uči pa, Ne ubijaj, ali se ta cerkev s tem ne postavlja nad Boga? Ali s tem ne zasmehuje Boga? In RKC se ima za največjo moralno avtoriteto.
V zakonu o varstvu okolja je že v omenjeni 4. točki prvega člena zapisano še, da je merilo vseh ravnanj in norm varstva okolja tudi človekovo zdravje, počutje in kakovost njihovega življenja, Če je torej merilo tudi človekovo zdravje, zakaj potem država že iz tega naslova, če ne upošteva zgoraj navedenih določb lastnega sistema, ne prepove ubijanja prašičev oziroma drugih živali, saj je meso živali, kot to ugotavljajo mnogi znanstveniki, pa tudi že ptički na veji čivkajo o tem, lahko škodljivo za ljudi. Če država dopušča ubijanje in prodajo mesa, ali je potem njen (prikriti) cilj, da so ljudje bolni? Ali bo mogoče , država vsaj delno zaščitila tako živali kot ljudi in bo zahtevala, da je na mesu npr. napis: Meso je zdravju škodljivo, Meso ubija, Meso povzroča raka… Če je to lahko naredila pri tobaku … Ali bi se tej akciji države pridružila tudi rimskokatoliška cerkev?
Objava: Večer, 26.11.1998.