V članku z omenjenim naslovom, je bilo mogoče brati, da je bilo v Sloveniji do nedavnega uporabljeno za poskuse trideset tisoč živali, Številka pa naj bi se postopno zmanjševala.

Ali so poskusi na živalih v skladu z ustavo Republike Slovenije? Ta v 5. členu med drugim določa: “Država na svojem ozemlju … skrbi za ohranjanje naravnega bogastva …” Ker spadajo živali, s tem pa seveda tudi poskusne živali, v naravno bogastvo, je jasno, da mora država skrbeti za ohranjanje živali. Ohranjanje pa pomeni (slovar slovenskega knjižnega jezika): “delati, da kaj ne preneha obstajati oz. da je nespremenjeno ter delati, da ima kaj dalj časa svoje bistvene lastnosti”. Iz tega torej izhaja, da mora država zagotoviti živalim takšne razmere, da živali ne umrejo na nenaraven način (da ne umrejo zaradi posegov človeka) in da ne trpijo zaradi človeških dejanj. To je norma ravnanja do živali s strani države, gre torej za pozitivna dejanja za zaščito živali. Ustava tako vsebuje visoko etiko ravnanja do živali, za državo in njene organe je dolžnost izpolnjevati to etiko. Država se je tega zavedla, saj je v prvem členu Zakona o varstvu okolja med drugim zapisala, da je merilo vseh ravnanj in norm varstva okolja, poleg človekovega zdravja, počutja in kakovosti njegovega življenja, tudi preživetje, zdravje in počutje živih organizmov. Jasno je torej, da imajo živali tudi zakonsko pravico do življenja in zdravja in počutja brez trpljenja. Kako je potem mogoče, da se v Sloveniji opravljajo poskusi na živalih? Poskusi, katerih posledica je smrt ali trpljenje živali? Ali je to v skladu z visoko etiko ustave?

Poskusi na živalih se opravljajo tudi v medicini, še piše v članku. Znano je, da se medicina financira pretežno iz javnih sredstev, torej iz sredstev vseh državljanov. Po ustavi ima vsakdo pravico do osebnega dostojanstva (34. člen). Ta pravica zajema tudi pravico človeka, da se javna sredstva, torej njegova sredstva, uporabljajo samo v namene, ki so skladni z ustavo, npr. za realizacijo že omenjenega 5. člena ustave. To pa pomeni, da se z njihovo uporabo ne sme povzročati npr. trpljenja, niti se ne smejo uporabiti za ubijanje in podobne negativne namene. To se nanaša seveda tudi na živali. Torej, javna sredstva se ne smejo uporabljati za ubijanje živali, niti, da se jim povzroča trpljenje, ne glede na to, da se vse to ovije v celofan, ki se imenuje “korist ljudi”. Ali je v resnici mogoče imeti koristi od ubijanja ali povzročanja trpljenja, če je resnica življenje? Ali ne pomeni uporaba javnih sredstev za poskuse na živalih, katerih posledica je njihova smrt ali trpljenje protiustavno uporabo teh sredstev in s tem kršitev osebnega dostojanstva tistih, od katerih so ta sredstva.

V članku še piše, da živali pri poskusih v medicini ne trpijo, razen bolečine pri vbodu z injekcijsko iglo, ko dobijo narkozo. Ali je to resnica? Ali so lahko v tem smislu objektivne ocene tistih, ki uporabijo živo bitje za svoj poskus in ki jim življenje, zdravje ali počutje živali ni osnovno vodilo, temveč jim je to vodilo nekaj drugega, mogoče slava, kariera, denar … in gredo za dosego tega dobesedno preko trupel? Če nekateri ne vidijo oz. ne občutijo trpljenja poskusnih živali, to še ne pomeni, da tega trpljenja ni!

Mnogi ljudje občutijo trpljenje živali in to v svoji duši. Občutiti trpljenje v svoji duši ni nekaj veselega ali lepega. Ali ne pomeni potem povzročanje trpljenja živalim tudi poseganje v duševnost ljudi, torej tistih, katerih vest je še tako pretanjena, da lahko zaznajo trpljenje živali? In ker 35. člen ustave jamči vsakomur nedotakljivost duševne celovitosti, ali ne pomeni povzročanje trpljenja v mnogih primerih tudi kršenje navedenega ustavnega določila?

Poskusi na živalih – ustavno ali ustavi nasprotno dejanje?

Javno izjavljam, da ne želim, da se sredstva, ki jih plačujem kot davkoplačevalec uporabijo za poskuse na živalih.

Objava: Sobotna priloga Dela, 9.5.1999.

Odmev:

V SP Dela je izšel 4. 7. ’98 članek z naslovom Opice. Avtor v njem opisuje svoje medicinske poskuse na opicah. Ker se z mnogimi “njegovimi trditvami nisem strinjal, sem svoj kritični zapis poslal v objavo (PP-29), vendar zanj v časopisu ni bilo prostora. Zdaj so me zbodli naslov, nekatera žalostna dejstva in izjave v članku Edina bolečina je vbod injekcijske igle. Že iz naslova samega vejeta tako nespodobna lahkotnost kot očitno zavajanje; pogosto pa sta spremljevalca takih zapisov tudi pridih zavesti o krivdi in poskus razbremenitve. Strinjam se z ugotovitvijo g. Vlada Begana in gospe Lee Eve Müller, svetovalne direktorice v Svetovni zvezi za varstvo živali, in menim, da je treba o položaju živali – še posebno, ker pri nas zanje ni ustreznega zaščitnega zakona – več pisati.

Naj se vrnem k opicam. Izvajalec medicinskih poskusov ugotavlja, da so se mnogi opičjaki iz maščevanja odločili postati silno težavni in so storili vse, da je bilo čim težje opravljati korektne poskuse v skladu z načrti in protokoli. Vendar pa raziskovalca nekaj zaskeli, nekaj mu ostane na duši. Začuti dolžnost opravičiti svoja dejanja: »Če bi ljudje kakorkoli verjeli, da so živali lahko subjekt etičnih vprašanj, potem poskusov na njih pač ne bi delali. Potem bi bilo življenje živali enako sveto in tabuizirano kot življenje človeka. Potem živali ne bi lovili za hrano in jih ne bi gojili v hlevih za pridobivanje mesa.«

Velik del človeška je po navadi, najbrž pa tudi po potrebi mesojed. Vendar se to nagnjenje ne more izenačevati molže krave mlekarice, pa tudi ne njenega kasnejšega zakola z zavestno okužbo ali celo vivisekcijo raznih živali, ne le primatov. Tudi tisto o svetem in tabuiziranem človeškem življenju je, vsaj kar se medicine tiče, vse preveč osladno. Znano je, da je danes denar sveta vladar in da revščina rekrutira tudi mnoge človeške prostovoljce za medicinske eksperimente, da o poskusih na zapornikih in celo vojakih sploh ne govorim.

Spomnil sem se besed pohabljenega mladeniča. »Veš,« je dejal, »živali in njihova zaščita, zaščita tudi njihovega dostojanstva, so (bodo) obrambni zid, za katerim bo življenje nam prikrajšanim, opešanim in onemoglim še znosno. Če pa ta zid pade ali se ne utrdi – vse civilizacije, tudi najprimitivnejše so ga na nek način upoštevale – potem gorje tudi nam!«

Že veliki starogrški filozof in matematik Pitagora je defal, da dokler bodo ljudje mučili in (brez potrebe) pobijali živali, se bodo pobijali tudi med seboj in v njihovih srcih ne bo ne miru ne ljubezni.

Sploh pa: dokler bo ideologija etablirane medicine zgolj kontroliranje biokemijskih procesov v človeku in ne integralno zdravljenje ljudi, se nam kvalitetni preskok na višjo lego ne obeta.

Naj brezbrižneže do živali (pri najvišje razvitih živalih ugotavljajo proučevalci že tudi določeno stopnjo zavesti), tiste torej, ki jim je malo mar za položaj teh bitij med nami, za njihovo bolečino, strah, žalost in, trpljenje, še jaz malo zbodem in vznemirim. Danes namreč fiziki astronomi ugotavljajo obstoj planetov izven našega sončnega sistema. Ali na njih res ni visoke biološke organiziranosti, torej življenja? Če pa je, recimo, na malo višji tehnološki stopnji, kot je naša, ali ne utegnemo nekoč mi postati njihove nebogljene opice?

Seveda ne, boste rekli; takrat se bo sprožila vojna svetov!

Peter Zidar,
Ljubljana

Objava: Sobotna priloga Dela, 22.5.1999.