Večni člani cerkve

Vlado Began, odvetnik iz Celja, je eden redkih slovenskih odvetnikov, ki se ukvarja s cerkvenim pravom in pomaga ljudem pri izstopu iz Cerkve. Sam je iz Cerkve izstopil že v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja. Izstop ni potekal gladko, ker je župnik zavlačeval z izdajo potrdila o vpisu izstopa v krstno knjigo. Morda je tudi to razlog, da danes želi pomagati ljudem, ki imajo podobne težave pri izstopu iz Cerkve.

Ali ljudje za izstop iz cerkve potrebujejo odvetnike?

Izstop iz Cerkve ni posebno zahteven postopek. Vedeti moramo, kakšno vlogo je treba poslati Cerkvi in kaj se zahteva. Če oseba to ve, lahko naredi to sama, sicer naj se pozanima pri tistih, ki so o tem poučeni. Zadeva pa se marsikdaj zaplete, saj se Cerkev za vloge ne meni in nanje  noče odgovoriti, skratka, ne naredi tega, kar bi morala. Pri tem je pomoč odvetnika dobrodošla, seveda pa ni obvezna. Po tretji osebi gre dostikrat lažje.

Koliko ljudi je doslej iskalo vašo pomoč pri izstopu iz Cerkve? Zakaj konkretno so potrebovali odvetnika? Ali jih duhovnik ni hotel izpisati? Zakaj jih ni želel izpisati?

Kakšnih deset ljudi se je obrnilo name. Nekateri so poslali izstopne izjave že sami, vendar je Cerkev molčala in postopka ni hotela izpeljati, zato so se obrnili name. Nekaterim je sicer odgovorila, vendar postopka ni prav izpeljala. Zgodilo pa se je tudi, da ena oseba ni hotela imeti ničesar s Cerkvijo in me je v celoti pooblastila za ureditev izstopa. Zakaj župnik ne želi izpisati osebe iz cerkve? Več izstopov, manj krstov in moč Cerkve se manjša.

Ali imajo župniki navodila nadrejenih, ki jim predpišejo, kako ravnati z ljudmi, ki želijo izstopiti iz Cerkve?

Ne vem, ali imajo župniki kakšna posebna navodila v zvezi s tem. Vprašanje je, ali je to sploh potrebno, saj mora vsak katolik, še posebno župnik, že po temeljnem cerkvenem nauku vedno in povsod varovati interese Cerkve. Evangeliji imajo celo prednost pred slovensko ustavo, uči Cerkev. Zato mora župnik tako ali drugače delovati, da izstopov iz Cerkve ni, ali da jih je čim manj, če jih pač ne more preprečiti.

Zakaj menite, da se nekateri ljudje odločijo za izstop iz Cerkve?

Razlogi so različni. Nekateri se ne strinjajo s cerkvenim naukom, nekateri s tem, kar počne Cerkev v vsakdanjem življenju. Nekateri so tudi dojeli, da Cerkvi ni veliko za ljudi, temveč samo za svoje koristi; pri tem gre dobesedno prek trupel. Zgodovina Cerkve je polna krvi. Če je Bog rekel Ne ubijaj!, potem ni jasno, zakaj je Cerkev prelivala in še preliva kri, menijo nekateri, ki izstopijo. Da na ubijanje ljudi biblija celo napeljuje, moti tretje.

Koliko članov bi po vašem mnenju imela Rimskokatoliška cerkev, če ne bi krstila otrok?

Če ne bi krstila dojenčkov, bi bila Katoliška cerkev majhna verska skupnost. Kdo pa bi prostovoljno stopil v neko organizacijo, ki še v 21. stoletju ljudem ne priznava pravice do življenja in napeljuje na ubijanje ljudi, ki storijo moralne prekrške (npr.: „Kdor udari svojega očeta ali mater, naj bo kaznovan s smrtjo.“ (2 Mz 21,15)), po drugi strani pa uči Ne ubijaj!. Katoliška cerkev šteje okoli milijardo članov, velika večina jih je bila prisilno krščena kot dojenčkov. Prisilni krsti potekajo že ves čas, to jasno kaže, da Cerkev nima notranje moči za obstoj in zato potrebuje zunanja nasilna dejanja, da preživi. To dokazuje tudi krvava cerkvena zgodovina. Po drugi strani pa zdaj prek države želi izrabljati ljudi, saj zahteva za svoje delovanje državni denar, torej denar vseh davkoplačevalcev. Vsi davkoplačevalci naj bi torej posredno širili v mnogih delih krvavi svetopisemski nauk. Sicer pa menim, da je želo verjetno, da Katoliške cerkve danes sploh ne bi bilo ali pa vsaj ne v takšni obliki, če bi se prisilni krščenci lahko odločali za vstop prostovoljno.

Kakšen pa je vaš pogled na krst otrok? Nekateri menijo, da je to prisilno pokristjanjevanje, drugi, da gre za osebno odločitev staršev.

Krst dojenčkov je v nasprotju z ustavo, saj otrok brez svoje privolitve postane član Cerkve. S tem mu je kršena pravica do svobode vesti oziroma verske opredelitve, ki jo ustava priznava tudi otrokom. Otrok dobi s krstom razne obveznosti, npr. da se mora podrejati drugim, biti poslušen cerkvenim predstojnikom, jih ubogati, braniti? širiti pa mora tudi katoliško vero. Iz katoliškega katekizma še izhaja, da postane dojenček s krstom nova stvar in preide v last Cerkve. Nerazumno je, kako lahko nekdo postane stvar in dobi obveznosti, pa ga ni nihče nič vprašal, hkrati pa mu celo ustava zagotavlja svobodo verske opredelitve. Hkrati pa popoln izstop iz Cerkve ni mogoč, saj izstopnika še vedno veže zakramentalna pripadnost Cerkvi, ker se krst ne da izbrisati, seveda po cerkvenem nauku. Vse to tudi pomeni, da izstopnik še vedno ima obveznosti do Cerkve, nima pa več pravic. Kot da bi živeli v kameni dobi. Ali vse to koristi otrokom? Razumljivo, da ne. Korist otrok pa je po ustavi naj višja vrednota pri vzgoji otrok. Gre za prisilno pokatoličevanje. Če otroci, ki so jih zlorabljali duhovniki, ne bi bili krščeni, ali bi bila pedofilija duhovnikov sploh mogoča? S krstom je torej treba počakati, da se oseba lahko svobodno, zavedajoč se vseh posledic, odloči, ali se bo krstila ali ne. Svoboda vesti ni obveznost, temveč pravica. Zato je niti ni treba izrabljati.

Ali lahko denimo oseba, ki je bila krščena ob rojstvu, toži starše ali župnika, ker so jo včlanili v Cerkev proti njeni volji?

Težko je reči, ali bi bila tožba uspešna. Če bi se postavili na stališče, da je svoboda vesti neodtujljiva pravica otrok in da lahko odločajo o njej samo oni in ne njihovi starši, bi bila tožba morda uspešna. Zagovarjati bi bilo treba stališče, daje otrokova svoboda vesti pravica, do katere starši niso upravičeni, ali pa gre za dobrino otrok, torej svobodo vesti, ki ne prenese nadomestne odločitve, niti staršev ne. Oporo za takšno razmišljanje najdemo v 41. členu Ustave, ki določa, da mora biti usmerjanje otroka glede verske ali moralne vzgoje v skladu z njegovo starostjo in zrelostjo ter njegovo svobodo vesti in verske opredelitve. Starši po tem členu samo usmerjajo svoje otroke glede vere in ne odločajo namesto njih. Zadevo bi bilo treba razširiti na širši spekter kršitev človekovih pravic, saj cerkveni nauk ves čas krši človekove pravice. Vendar pa vse to ne bi bilo potrebno, če bi država odigrala svojo vlogo in bi zavarovala dojenčke, tako da bi preprečila njihov krst. Ker tega ne naredi, sama krši pravice vseh tistih otrok, ki so bili krščeni brez svojega soglasja. Država tako krši otrokovo svobodo vesti, ko s svojo pasivnostjo dopušča krste dojenčkov. Glede tega je očitno pod močnim vplivom Cerkve.

Damjan Likar

Objava: Aura,  226 / 2008

Print Friendly, PDF & Email