Varuh narave (2)

Skupina nevladnih organizacij za trajnostni razvoj, ki jo sestavljajo Planinska zveza Slovenije, Ribiška zveza Slovenije, Lovska zveza Slovenije, Čebelarska zveza Slovenije, Kinološka zveza Slovenije, Turistična zveza Slovenije in Zveza tabornikov Slovenije (ZTS) je podala predlog za ustanovitev varuha narave. Ta, kot institut naj bi bil tudi del Zakona o ohranjanju narave, naj bi skrbel za varovanje koristi narave, istočasno pa ne bi omejil dostopa do nje.

Mogoče bi bilo dobro, da bi obstajal varuh narave, kajti tisti, ki bi moral poskrbeti za varstvo narave, to pa je država (s svojim Zavodom za varstvo narave in drugimi institucijami), svoje ustavne naloge, za katero sicer dobi sredstva od davkoplačevalcev, ni izpolnil. Skrb za ohranjanje naravnega bogastva, ki je po ustavi (5. člen) naloga države, je zamenjala njena skrb za tiste, ki naravo uničujejo in pri tem vlečejo velike dobičke. Narava je zato vedno bolj uničena, v njej tečejo potoki krvi, pobije se stotisoče nedolžnih živali …

Kaj je interes narave? Da vsi deli narave, in s tem celotna narava, živijo, in to po zakonitostih narave. Torej da v njih ni ubijanja in uničevanja s strani ljudi, kajti ubijanje in uničevanje delov narave ni življenje, temveč smrt. Seveda pa interes narave po življenju ni v nasprotju z interesi ljudi, ki tudi imajo interes po življenju. Oba interesa se torej ne izključujeta! Življenje je vrednota tako ljudi kot narave in njenih delov, npr. živali! Smrt je vrednota tistih, ki so proti naravi. In tudi proti ljudem. Takšnih pa je na žalost zelo veliko. Sistem lahko obstaja samo, če je vrednota življenje in ne smrt. Seveda je tu mišljena nenaravna smrt.
Zato je absurdno, da se pri predlogu za ustanovitev varuha narave pojavljata dve organizaciji, ki sta v principu proti naravi in življenju, in sicer lovska in ribiška zveza. Lovci v Sloveniji s svojo lovsko dejavnostjo sejejo v naravi strah in trepet med živalmi, letno pa pobijejo več kot 100.000 v naravi živečih nedolžnih živih bitij. Zaradi lova tečejo v naravi potoki krvi. Kako se lahko nekdo zavzema za varovanje narave, če jo sam na veliko uničuje? Podobno je pri ribičih. Tudi oni s svojo ribiško dejavnostjo sejejo strah in trepet med vodnimi organizmi in letno mučijo ter pobijejo tisoče in tisoče rib. Tudi zaradi njih tečejo potoki krvi. Dokazano je, da ima narava v sebi vse mehanizme, da lahko sama ureja naravno ravnovesje in posegi s strani človeka niso potrebni. Ne samo, da niso potrebni, so zelo škodljivi, kar dokazuje tudi sedanje stanje vedno bolj uničene narave. Tisti, ki uničuje dele narave in s tem celotno naravo, z varovanjem narave ne more imeti nič. Če bi postal varuh narave celo kakšen lovec ali ribič, bi to bil nož v srce narave.

Objava: Nedeljski, 19.4.2017.

 

Odmev:

O varuhu narave še nekoliko drugače

Z zanimanjem sem prebiral zapis Vlada Begana iz Šmarij pri Jelšah, ki je v pismih bralcev Nedeljskega dnevnika (15. aprila 2017) javno razmišljal o »varuhu za močnejši glas narave«. Ocenjujem, da avtor nekatere zadeve krepko posplošuje in »strelja« povprek in počez. To pa je zelo nekorektno in nepošteno do drugače mislečih in je približno tako, kot da bi v kleti za ozimnico mešali krompir, repo, jabolka in hruške. Tako se pač ne dela in zato izkoriščam pravico povedati še nasprotno mnenje. V daljšem, na trenutke nepovezanem in necelovitem zapisu, polnem nesmiselnih nasprotovanj in neargumentiranih trditev, je avtor izpostavil lastne poglede ob pobudi nevladnih okoljevarstvenih organizacij, torej tudi Lovske zveze Slovenije, za ustanovitev instituta »varuha narave«. Med drugim je izpostavil, da »je absurdno, da se pri predlogu za ustanovitev varuha narave pojavljata dve organizaciji, ki sta v principu proti naravi in življenju, to sta lovska in ribiška zveza. Lovci v Sloveniji s svojo lovsko dejavnostjo sejejo v naravi strah in trepet med živalmi, na leto pobijejo več kot 100.000 v naravi živečih nedolžnih bitij. Zaradi lova tečejo v naravi potoki krvi. Kako se lahko nekdo zavzema za varovanje narave, če jo sam na veliko uničuje?«

Kar zmrazi me, ko prebiram stavke, da sem član organizacije, ki je proti naravi, kar meni in nam lovcem podtika Vlado Began. Nikoli si nisem mislil, da sem kot član lovske organizacije proti naravi, saj sem se za njeno aktivno varstvo izpostavljal še kot študent in kasneje kot sodelavec mnogih drznih naravovarstvenih projektov v osrednjih Slovenskih goricah. Pri tem nisem nikoli zanikal, da sem tudi lovec in član lovske organizacije. Še bolj me zmrazi, da kot lovec sejem v naravi strah in trepet med živalmi in da sodelujem pri pobijanju več kot 100.000 nedolžnih živali. Kako naj sejem strah in trepet med živalmi, ko v globokem snegu kljub slabemu zdravju gazim sneg za preživetje ene od zadnjih jerebičjih kit v Pesniški dolini? Kako sejem strah in trepet, ko se kregam s kmeti, da bi pustili tistih nekaj majhnih remizic za fazane, da ne bi ta prelepa poljska kura za vedno izginila iz osrednjih Slovenskih goric? Sem kriv za uničena stanišča divjega petelina, za divjo rekreacijo v življenjskem okolju ruševca, gozdnega jereba in belke? In še bi lahko našteval svoje sodelovanje pri ustvarjanju strahu in trepeta med divjimi živalmi. Sem mar kriv za nore in divje vožnje štirikolesnikov v naravi, ki preženejo vse, kar leze in gre? In ne nazadnje, sem kriv za podrta in požgana grmišča po rečnih dolinah, za uničenje vetrobranskih pasov in še česa? Res se globoko opravičujem za mojo krivdo, a imam mimo in čisto vest. Tako kot na tisoče mojih cenjenih lovskih tovarišev. Očitajo mi – ker sem pač del 21.000-glave množice slovenskih lovcev – da pomagam ustvarjati potoke krvi, ki tečejo v naravi. Mar res lahko tako enostavno govorimo o tako resnih temah? Nikoli nisem zanikal, da potekajo intenzivni odstreli nekaterih rastlinojedih vrst, od divjega prašiča do jelenjadi in srnjadi. A vse v skladu z letnimi načrti, preudarno, strokovno in v skladu z etičnimi načeli izvajanja lova. So izjeme, žal so med nami tudi takšni, ki si ne zaslužijo, da nosijo zeleni kroj. A zaradi enega drevesa še ni treba podreti celega gozda. Ob tem se nehote sprašujem, koliko (če sploh) podpornikov bomo lovci dobili zdaj, ko smo se javno uprli pretiranemu povečanju odstrela jelenjadi in srnjadi.

Avtor zapisa mi na koncu »zabije nož v srce«, ko mi brez kančka sramu in vsaj rahlega premisleka očita, da »tisti, ki uničuje del narave in s tem celotno naravo, z varovanjem narave ne more imeti nič. Če bi postal varuh narave celo kakšen lovec ali ribič, bi to bil nož v srce narave.« Groza, kam smo prišli in da smo vsi, ki smo ali lovci ali ribiči, kar naenkrat sovražniki naravejjNi tako enostavno, sploh če se spomnimo organiziranih lovskih začetkov izpred 110 let. Sam veliko prebiram in analiziram razmišljanja legendarnega slovenskega lovca in kinologa ter enega najboljših lovskih vizionarjev 20. stoletja, dr. Ivana Lovrenčiča, s katerim se bolj ali manj strinjam v vseh pogledih. Sploh v njegovi izvirni ideji, ki jo je podal ob ustanavljanju slovenske lovske organizacije. Namreč, že leta 1907 je med drugim opozoril na to, da »ne smemo biti samo lovci, ampak tudi zaščitniki narave. Prav tu je tisto polje, kjer lovec lahko uspešno deluje, ako lovišča samo ne izkorišča, ampak ga tudi – varuje. Način lova mora biti tak, da z njim nista spojena le užitek in zabava, ampak tudi varstvo in skrb za divjačino. Kdor tega ne prizna, ta naj si ne lasti naslova ‘lovec’, ker ga ne zasluži.« Tako je bilo, je v glavnem ostalo do danes in bo najbrž le preživelo tudi med našimi zanamci. Ali pa ne, nikoli se ne ve, saj je žal pohlep po bogastvu edina in zveličavna vrednota. In zanj nobena cena ni previsoka!

Dr. Marjan Toš, Lenart v Slovenskih goricah

Objava: Nedeljski, 17.5.2017.

 

Moj odgovor dr. Tošu k njegovi objavi v Nedeljskem

O varuhu narave še nekoliko drugače

Dne 17.5.2017 je bil Nedeljskem dnevniku objavljen odziv dr. Marjana Toša na moj tekst Varuh narave. G. Toš med drugim piše, da nikoli ni zanikal, da potekajo intenzivni odstreli nekaterih rastlinojedih vrst živali, vendar vse to v skladu z letnimi načrti in etičnimi načeli izvajanja lova. Kakšna etika je lahko pri uničevanju življenja, kar delajo lovci z ubijanjem nedolžnih živali, mi ni jasno. Ubijanje živih bitij je skrajno neetično. Kdo je g. Tošu kot lovcu dal pravico ubijati živali? Mogoče njegov Bog, ki je rekel Ne ubijaj? Če ga seveda ima oz. veruje vanj. Če intenzivni odstreli potekajo v skladu z letnimi načrti, ali potem ne tečejo potoki krvi nedolžnih živali, med njimi tudi mnogo krvi živalskih otrok. Ali potem živali ne trpijo, ko umirajo zaradi lovcev? Ali potem živali v strahu ne bežijo pred lovci, temveč se jim darujejo in npr. pravijo: Tukaj sem ti na voljo, umori me, saj sem po tvojem odveč v naravi. Umori še moje otroke in moje sosede. Pojej nas, naše rogove in druge dele pa mastno prodaj. Uživaj, ko bomo mi umirali. Hvala ti.« Ali se vsako leto 100.000 živali samo od sebe daruje lovcem ali pa so umorjene iz zasede, na krmišču …? G. Toš piše tudi, da sem mu med vrsticami »zabil nož v srce«. Ker je on že dolgo lovec, me zanima, kolikim nedolžnim živim bitjem je on »zabil nož v srce«? Torej koliko živalim je on odvzel življenje? Domnevam namreč, da ni samo reševal živali in opravljal druga za živali koristna dela, kot to navaja. Sicer pa je dela, ki so v korist živali, mogoče opravljati tudi, če človek ni lovec. G. Toš navaja tudi dr. Lovrenčiča, s katerim se bolj ali manj strinja in pravi, da lovec lahko uspešno deluje, če lovišča samo ne izkorišča, ampak ga tudi – varuje. Zakaj ga varuje? Da bi s tem varoval živali zaradi njih samih, zaradi njihove lastne vrednosti, ni mogoče, ker jih na veliko pobija, saj jih bolj ali manj smatra kot objekt lastnega užitka in zabave. Lovišče varuje zaradi tega, da mu ne bo propadlo, kajti če propade, ne bo več živali za odstrel ali jih bo manj. In s tem bo manj ali celo nič lovskega užitka in zabave. Eni v hudem trpljenju umirajo, drugi se ob tem zabavajo in uživajo. Ali je to lovska etika? Ali nismo v 21. stoletju?

Ker lovcem vedno bolj teče voda v grlo, saj se v družbi krepi odpor proti lovu, svojo lovsko strast skrivajo pod raznimi pojmi kot so varovanje narave, pomoč živalim, upravljanje divjadi … in mislijo, da bodo s tem prikrili bistvo lova, torej ubijanje živali. Nemogoča misija!

Nedeljski mojega odgovora ni objavil.

Print Friendly, PDF & Email