Decembra 2006 je na sodišču v Würzburgu potekala nevsakdanja obravnava. Nekaj nemških kmetov je zahtevalo od države, naj jim dovoli, da na svojih zemljiščih za deset let opustijo lov. Pri tej zahtevi so se sklicevali na nemško ustavo, ki omogoča svobodo vesti, saj iz razlogov vesti zavračajo ubijanje živali. Sodišče je primer kmetov zavrnilo z argumentom, da svoje zahteve niso podali kot fizične osebe, temveč kot pravna oseba, kajti pravno so organizirani kot gospodarska družba. Sodišče je menilo, da se pravne osebe ne morejo sklicevati na svobodo vesti, temveč da ta pripada samo fizičnim osebam. Seveda se odvetnik kmetov s takšno argumentacijo ni strinjal in je kasneje navedel primere, ko je bila svoboda vesti priznana tudi pravnim osebam.

Kaj bi se zgodilo, če bi ugodili zahtevi za opustitev lova? Ali ne bi to pomenilo začetka konca lova? Ali ne bi to pomenilo vedno več kmetij oziroma gozdov, kjer ne bi lovili živali in bi zanje skrbeli po načelu “česar ne želiš, da ti drugi stori, ne stori ti njemu“? Ali ne bi na ta način v Nemčiji prenehali teči potoki krvi, saj tam lovci vsako leto pomorijo kar okoli pet milijonov živali. 50-krat več kot v Sloveniji.

V Nemčiji je cerkvenolvski lobi zelo močan in ima svoje lovke očitno razpredene tudi na sodiščih, kajti v senatu, ki je obravnaval zahtevo, sta bila kar dva sodnika (tudi predsednik senata) lovca. Iz sojenja se nista izločila kljub temu, da je šlo tudi za etične vidike lova! Nerazumljivo je, kako lahko v pravni državi sodniki lovci odločajo o etičnih vidikih lova. Ali so lahko nepristranski?

Boj za priznanje ugovora vesti proti lovu se nadaljuje. Če ima državljan pravico do ugovora vesti zoper vojaško službo, mu mora država omogočiti tudi, da zavrne lov na svoji zemlji, ker npr. tako kot bivši nemški predsednik Heuss meni, da lov ni nič drugega kot “posebno nizkoten umor sobitij, ki nimajo možnosti“.

Objava: 7dni, 10.1.2007.