Položaj živali v sodobni družbi, tako je tudi pri nas, je skrajno slab. Človekovo ravnanje z njimi je v mnogo primerih skrajno neetično. Lov, masovna živinoreja, klavnice, poskusi na živalih, produkcija krzna, transport … pomenijo neizmerno trpljenje. Za živali je to pravi pekel. Njihovo življenje je mnogokrat manj vredno od nepotrebnih in nesmiselnih navad in interesov ljudi. Športni lov oziroma ribolov sta več vredna kot življenje gozdne živali ali ribe. Uživanje ob pečenki je več vredno kot življenje živega bitja, krave, bitja, ki občuti, ki želi živeti, ki se veseli ali trpi. Krzneni plašč je več vreden kot življenje desetine malih živalic ….

Milijoni živali v Sloveniji in milijarde po celem svetu z neizmernim trpljenjem in kruto smrtjo plačajo za takšne malenkostne interese ali navade ljudi, večinoma družbeno nepotrebne, mnogokrat pa tudi škodljive (meso je rizični faktor za mnoge civilizacijske bolezni in uničevalec narave, lov uničuje naravno bogastvo in naravno ravnovesje). Po zakonu o zaščiti živali pomeni zaščita živali zaščita njihovega življenja, zdravja in dobrega počutja. Kdaj bodo živali dočakale celovito uresničitev te sicer zelo visoke etične norme? Kdaj bodo državni organi, ki so po zakonu tudi dolžni zaščiti življenje živali, njihovo zdravje in dobro počutje, to celovito uresničili. Kdaj bo država zaščitila živali pred mučenjem, kot mora to storiti po ustavi? Kdaj bo Cerkev priznala, da zapoved Ne ubijaj velja tudi v odnosu do živali – bitij, ki jih je tudi ustvaril Bog? Kdaj bodo ljudje dojeli, da so živali bitja, ki niso na Zemlji zato, da bi jih izkoriščali in imeli za vir dobička in zabave, temveč da so to bitja, ki imajo svojo lastno vrednost in svoje pravice ter da brez njih človek ne more obstajati? Kdaj bo človek spoznal, da se mu vrne vse, kar negativnega naredi živalskemu svetu?

Znanstveniki svarijo pred pandemijo ptičje gripe. Ali bi lahko prišlo do te pandemije, če ne bi bilo masovne živinoreje? Ali če bi bili ljudje vegetarijanci? Človek je v svojem negativnem odnosu do živali šel tako daleč, da je posegel oziroma posega celo v njihove gene. S križanjem je ustvaril pasje pasme, ki so zelo napadalne. Takšni psi pa so po krivici ožigosani kot slabi, kajti oni so produkt križanja, torej človekovega ravnanja – temu se niso mogli upreti. Oni sami po sebi niso slabi, niso napadalni po lastni volji. So nedolžni ne glede na to, kaj so storili ljudem, saj delujejo pod vplivom človekovih napadalnih programov. In ko takšen pes, izzvan z nekim zunanjim dražljajem, napade, pogosto to plača s svojim življenjem. To pa je nedopustno. Takšne pse bi bilo treba dati v skrajni fazi v domove za “napadalne“ pse, kjer bi živeli do svoje naravne smrti. Z resocializacijo teh psov bi se seveda lahko ukvarjali sami tisti ljudje, ki so po svoji naravi miroljubni. Plačnik teh domov bi morala biti država, ne glede na višino stroškov, kajti ona nosi levji delež krivde za to stanje. Če bi država prepovedala takšne ali drugačne posege v dedne zasnove oziroma gene, je veliko vprašanje, ali bi takšne pasme psov sploh obstajale. V zakonu je treba tudi določiti, da se “napadalnega“ psa v primeru napada uspava in ne umori. Slovenija je kot kulturna in civilizirana država dolžna ščititi vse svoje prebivalce, tudi pse, in preprečiti njihove umore.

Objava: 7dni, 29.11.2006.