Nahajamo se v času kolin. V tem času na podeželju umira množica prašičev. Tisoče in tisoče inteligentnih živih bitij, ki občutijo enako kot človek in imajo svojo osebnost, kot to sedaj navajajo tudi že znanstveniki, doživi zaradi človekove sle po mesu kruto smrt.

Na kmečkih dvoriščih tečejo potoki krvi nedolžnih živali. Čeprav je po predpisih potrebno prašiča pred zakolom omamiti, se to mnogokrat ne naredi, marsikdaj pa ni učinkovito in prašiča zakoljejo v živo. Mnogo prašičev doživi izjemno kruto smrt. Umirajo v hudih mukah, ko iz njih izteka kri, to je življenje. Tudi če so prašiči pred zakolom omamljeni, se stvari bistveno ne spremenijo. Omamljenje prašiča s pištolo za omamljenje ali z električnimi kleščami pomeni za žival mogoče samo malo manj trpljenja. Kajti tudi elektrika ali pa klin, ki se živali zabije v možgane pomeni zanjo neizmerno trpljenje in grozovite muke. Že samo to, ko žival začuti, da se ji približuje nasilna smrt, pomeni zanjo neverjeten stres. Kdor ne verjame, naj poskusi.

Kar ne želiš, da ti drugi storijo, ne stori ti njim. Kdo bi si želel biti na mestu prašiča, ki mu zabijejo klin v možgane ali doživi električni šok? Kdo bi si želel biti na mestu prašiča, ki ga sploh ne omamijo in mu živemu prerežejo vrat? In pri tem grozljivo trpi. Verjetno nihče. Zato bi bilo dobro, da bi zlato pravilo uporabili tudi v svojem odnosu do živali.

Na slovenskem podeželju je večina populacije katoliške vere. Čeprav ta vera uči zapoved Ne ubijaj, pa pri podeželskih katolikih ta zapoved očitno ne velja. Kajti če bi, kolin ne bi bilo. Ne bi bilo morjenja živali, ki jih je po nauku cerkve ustvaril Bog. Na kolinah torej povzročajo bitjem, ki jih je ustvaril Bog, neizmerno trpljenje in jih celo ubijajo.

Nerazumljivo je, da se prašičje meso, seveda tudi tisto s kolin, uporablja za prehrano ljudi. Zakaj? Zato, ker je znano, da je prašičje meso škodljivo. Mnoge raziskave namreč dokazujejo, da je rdeče meso eden največjih rizičnih faktorjev za civilizacijske bolezni. Zato je tudi čudno je, da kmečki gospodar prašičje meso, ki je škodljivo, uporabi za prehrano svojih otrok in drugih članov svoje družine ali sorodnikov, kar sicer lahko po predpisih stori. Pričakovati je, da bo tisti, ki naj bi varoval svojo družino, le-tej priskrbel zdrava živila in ne nekaj, kar je dokazano škodljivo. Nenazadnje je pri tem potrebno navesti tudi to, da je dokazano, da človekov imunski sistem reagira na rdeče meso kot na tujek. Če bi bilo to meso res človekova naravna hrana, ali bi se to zgodilo?

Zato pozivamo vse kmete, ki še vedno imajo koline, da le-te takoj odpravijo. Če jih ne zanima usoda trpečih živali, bi jih lahko zanimala vsaj usoda njihovih najbližjih. Kajti ni rečeno, da tudi oni ne bodo trpeli podobno kot so trpeli prašiči, ko so v mukah umirali za njihovo prehrano. Seveda pa lahko tudi njih same doleti enako kruta usoda, kot je doletela njihove nedolžne žrtve. To je umiranje v trpljenju, npr. zaradi raka ali podobne bolezni, ki jih povzroča meso. Kar seješ, to žanješ.

Pozivamo pa tudi vse veterinarje, da dosledno kontrolirajo izvajanje predpisov v zvezi z omamljanjem prašičev.

Varuh pravic živali pri
Društvu za osvoboditev živali in njihove pravice:
Vlado Began

Objava: december 2007.