Ministrstvo za kmetijstvo in okolje
Dunajska cesta 22
1000 Ljubljana

24.9.2012

Zadeva: Pripombe in predlogi v zvezi s Pravilnikom o spremembah in dopolnitvah Pravilnika o odvzemu osebkov vrst rjavega medveda (Ursus arctos) in volka (Canis lupus) iz narave in strokovnim mnenjem ZGS za odstrel velikih zveri za obdobje 1.10.2012 – 30.9.2013

V zvezi z omenjenim pravilnikom in strokovnim mnenjem Zavoda za gozdove Slovenije (v nadaljevanju: Zavod za gozdove) dajemo naslednje predloge oz. pripombe:

Omenjeni pravilnik vsebinsko temelji na strokovnem mnenju Zavoda za gozdove Slovenije, zato se naše pripombe nanašajo predvsem na ta dokument.

Zavod za gozdove ima več lovišč, gre namreč za lovišča s posebnim namenom, kjer bo po vsej verjetnosti tudi odstrel medvedov in volkov. Medvedja trofeja je na ceniku Zavoda za gozdove, zato je jasno, da je Zavod za gozdove zainteresiran za odstrel medvedov in volkov. Več odstreljenih medvedov, večji prihodek za zavod. To pa pomeni, da je Zavod za gozdove v konfliktu interesov, saj po eni strani pripravlja strokovno mnenje o odstrelu oz. odvzemu velikih zveri, po drugi strani pa te na smrt obsojene živali sam odstreli oz. odstrel proda. Zato je tudi vprašanje, ali so zavodova mnenja o tej zadevi res objektivna in nepristranska. Na takšno vprašanje nas napotuje tudi stavek v zavodovem mnenju, ki se glasi: „Pri Mnenju tudi nismo upoštevali samo matematike in doslednega izračuna odstotkov, kot jih navajajo Strategija in drugi pisni viri, ampak tudi dejanskega stanja v naravi in socialne komponente …“ (str. 18) Drugače rečeno: zavod ni v celoti upošteval pravnih virov, na katere je vezan, temveč je zadevo oz. mnenje prilagodil nekim očitno višjim lovskim iin komercialnim interesom. To je v škodo medvedov in v korist svoje oz. lovske blagajne.

Za upravljanje z določeno živalsko vrsto je potrebno upoštevati znanstvene raziskave v zvezi z lovom. V mnenju teh raziskav ni najti. Je sicer govora o dveh raziskavah o številčnosti rjavih medvedov v Sloveniji in nič drugega. Za odstrel oz. lov živali je potrebno navesti znanstvene raziskave, ki upravičujejo lov oz. odstrel velikih zveri. Teh v mnenju ni. Iz tega je mogoče sklepati, da Zavod za gozdove s temi raziskavami ne razpolaga. Ker bi s temi raziskavami moral razpolagati, saj gre za strokovno inštitucijo, ki je zavezana pravilom znanosti in njenim dosežkom, bi bilo zato mogoče tudi sklepati, da takšnih znanstvenih raziskav sploh ni.

Znanstveno dokazano je, da lov povečuje število živali. To izhaja npr. iz naslednjih raziskav:
- Raziskovalci univerze iz Alberte (Kanada) so proučevali vpliv lova na populacijo črnih medvedov (baribalov). V raziskavi so primerjali dve ločeni populaciji črnih medvedov, od katere se je pri eni izvajal lov, medtem ko je bil v drugi lov že dalj časa prepovedan. Druge življenjske razmere so bile v obeh območjih raziskave kolikor je bilo mogoče podobne. Ugotovili so, da je v populaciji, kjer se je medvede lovilo, odstotek preživetja pri mladih živalih večji kot pa v tisti, kjer jih niso lovili. Prav tako je v lovljeni populaciji število mladičev/samico večje kot v nelovljeni. Ugotovili so tudi, da v lovljeni populaciji preživi 83% mladih živali, medtem ko je v nelovljeni populaciji ta odstotek le 66. Medvedke so bile v lovljeni populaciji tudi prej spolno zrele. (Pirsch, 22/2006) Vir: Revija Lovec, št. 1/2007.
- Da lov povečuje število živali, dokazuje tudi v nadaljevanju opisani primer rezervata Watchung iz ZDA. Lov v tem rezervatu je bil prepovedan skoraj celo stoletje in v nelovnem času je bilo največ sto jelenov na tem območju. Nikoli ni število jelenov preseglo sto. Od leta 1993 je lov v rezervatu Watchung dovoljen. V obdobju 1993 – 2001 so lovci v rezervatu ubili ali ranili več kot tisoč jelenov. Leta 1994 je bilo v rezervatu, ki meri 4600 akrov, natanko 139 jelenov. Prešteli so jih s posebno infrardečo napravo iz zraka. Kako je možno, da je v času lova v samo devetih letih (1993 – 2001) številka nenadoma narastla na preko sto jelenov? Saj so jih v teh devetih letih vendarle več kot tisoč pobili, morda na stotine pa jih je zaradi strahu pred lovci zbežalo iz rezervata na sosednjo območje. Lovci so ubijali predvsem oplojene samice in potem so iz njene maternice potegnili fetus. V prvem letu so ubite samice nosile samo en fetus. Ob koncu drugega lovnega leta je 57% oplojenih samic, ki so jih ubili, nosilo dva ali celo tri fetuse. Po tretjem letu so v maternici ubitih košut v 60% primerih našli dva fetusa, 8% ubitih košut je nosilo tri fetuse. V naslednjih letih so praktično v vseh ubitih oplojenih košutah našli dva ali tri fetuse. Zakaj se je to zgodilo? Razlog je preprost. Lov je v košutah povzročil strah pred izumrtjem vrste. Odzvale so se tako, da so rojevale več mladičev in to celo izven sezone parjenja. Ubijanje živali, samcev ali samic, torej ne vodi do zmanjšanja števila živali, pač pa ravno nasprotno. Število živali se poveča.
- V znani reviji Journal of Animal Ecology je bila objavljena dolgoročna francoska študija o vplivu lova na število divjih svinj. Glavno spoznanje je zelo zanimivo: močan lov vodi k občutno večjemu razmnoževanju pri divjih svinjah kot pa manj intenziven lov. Sicer pa so francoski znanstveniki 22 let primerjali razmnoževanje divjih svinj na dveh področjih: na enem so na veliko lovili divje svinje, na drugem pa manj. Rezultat: Kjer je večji lovski pritisk, je rodnost pri divjih svinjah bistveno višja, kot na področjih, kjer se malo lovi, spolna zrelost divjih svinj je bila bistveno večja, kot na področjih z malo lova, poleg tega pa je spolna zrelost nastopila mnogo prej kot na področjih z malo lova. Tudi povprečna teža prvič nosečih svinj je bila manjša tam, kjer je bilo mnogo lova (Servanty et alii, Journal of Animal Ecology, 2009)
Zanimivo je tudi to, da so v nemški deželi Saarland skrajšali lovno dobo za lisice in število lisic je občutno upadlo.

Novejše raziskave ekologov kažejo, da živali razpolagajo z notranjim mehanizmom za reguliranje prirastka. Tako so pri slonih npr. ugotovili, da stopnje rasti ne določa lakota ali smrt, temveč fleksibilnost slonic ob pričetku spolne dozorelosti. Če preti prenaseljenost, se stopnja rasti zniža. Podobno so ugotovili tudi pri jelenih, kozorogih, losih in drugih velikih sesalcih. Ali kot navaja Bavarska gozdna uprava: parkljasta divjad razpolaga s prefinjeno regulacijo rojstev – če je živali preveč, srne rodijo manj mladičev, v kakšnem letu sploh nimajo mladičev, so pozneje spolno zrele in rodijo več moških kot ženskih mladičev. Nobena vrsta se ne razmnožuje brez mere in cilja. Mnoge ptičje vrste se glede na gostoto populacije vzdržijo valjenja. Če je ustreljenih veliko sovrstnikov, stopijo v akcijo individiumi iz rezerve in spet zraste več živali, kot jih je bilo pred ptičjim pomorom. Smiselno velja to tudi v Sloveniji. Torej, večji kot je odstrel oz. odvzem, ta se je v teh letih bolj ali manj večal, več medvedov se je rodilo. Če ne bi bilo odstrela, bi bilo število verjetno medvedov manjše. Podobno velja za volkove. Tudi slovenska študija o polhih jasno kaže, kako narava uravnava populacijo polhov v danem habitatu.

V strokovnem mnenju ne najdemo tudi izsledkov zanimive študije o tem, kakšen vpliv ima lov na konflikte med medvedi in ljudmi. V devetdesetih letih prejšnjega stoletja so v Združenih državah Amerike in Kanadi izvedli zanimivo študijo glede populacije črnih medvedov. Želeli so ugotoviti dejavnike, ki zmanjšujejo konfliktne situacije človeka z medvedom. Prva hipoteza je bil lov. V nekaterih zveznih državah so zato povečali število odstrelov medvedov. Druga hipoteza je bil program izobraževanja prebivalcev o pravilnem ravnanju z medvedi, sobivanju z njim, kje se ne sme odlagati odpadkov od hrane… Ta izobraževalni program je potekal v najbolj znanih nacionalnih parkih. In kakšni so bili rezultati? V vseh zveznih državah Virginia, Pennslyvania, New York, Ontario in Minnesota, kjer so povečali odstrel medvedov, se je število konfliktov med medvedi in človekom povečalo. Mnogi so pričakovali, da bo zaradi manjšega števila medvedov tudi manj konfliktov, vendar se je zgodilo ravno obratno. V vseh nacionalnih parkih Yellowstone, Yosemite, Great Smoky, Juneau Alaska, Elliot Lake, Nevada (Lake Tahoe Basin), New Jersey, kjer so uvedli program izobraževanja ljudi o sobivanju z medvedi, se je število konfliktov med medvedi in človekom drastično zmanjšalo. V parku Great Smoky leta 1991 niso zabeležili niti enega konflikta med medvedov in človekom. Lov torej povečuje konflikte med medvedi in človekom.

V strokovnem mnenju tudi ni zaslediti nič o raziskavah, ki dokazujejo, da z odstrelom volkov ni mogoče zmanjšati škod, ki jih le-ti povzročajo na živini.
V Severni Ameriki in Evropi je bilo v preteklosti izvedenih mnogo raziskav o učinkovitosti ubijanja volkov za zmanjševanje škod na živini. Raziskava v Minnesoti v ZDA (1992) je pokazala, da odstranjevanje volkov ni bilo učinkovito sredstvo za zmanjševanje škod. Škode so se pogosto nadaljevale na pašnikih, kjer so redno odstranjevali volkove, po drugi strani pa so škode večkrat prenehale, tudi ko volkov niso odstranili. Zanimivo in signifikantno je to, da so se v povprečju škode večkrat ponovile, če so volka odstranili, kot če ga niso, in da so podatki pokazali, da se lahko po odstranitvi volkov škode še povečajo. Tudi v drugi raziskavi v Minnesoti (2008) so prišli do zanimivega zaključka, da se je število napadov volkov še povečalo, če je bilo ubitih več volkov. Raziskava iz ZDA in Kanade (Musiani et al. 2005) je pokazala, da odstranitev volkov ni zmanjšala škod niti kratkoročno niti dolgoročno, učinka ni bilo niti tedaj, ko so odstranili celoten trop, saj so prazen prostor zasedli drugi volkovi. Škode so se nadaljevale, če se niso izboljšali varovalni ukrepi in okoljski dejavniki. Analiza iz Kanade (2010) je pokazala, da odvzem volkov ni vplival na pojavljanje škod, škode so se celo povečale tam, kjer so ubijali volkove. Iz raziskave iz Španije (2009) je razvidno, da obseg škod ni povezan s številom volkov niti s poseganjem v populacije, marveč predvsem z varovanjem živali in načinom reje. Podobna raziskava je bila izvedena tudi v Sloveniji. Iz študije Analiza učinkovitosti odstrela volkov za zmanjševanje škod na domačih živalih (Miha Krofelj, Rok Černe, Klemen Jerina, Univerza v Ljubljani, februar 2011) je razvidno, da odstrel volkov ni imel vpliva na višino škod na domačih živalih. To se je ujemalo, tako avtorji, tudi z izsledki tujih raziskav, da trajnostni lov na volkove ni učinkovit ukrep za zmanjšanje škod na domačih živalih. Zato predlagajo, da se v prihodnje napori usmerijo v ukrepe, ki škode učinkovito preprečujejo, npr. prehod na manj konfliktne rabe prostora ali izboljšanje varovanja drobnice z uporabo varnih ograd in pastirskih psov.

Po 8. členu Uredbe o zavarovanih prosto živečih živalskih vrstah (v nadaljevanju: uredba) mora strokovno mnenje vsebovati tudi stališče do obstoja primerov in pogojev iz 7. člena uredbe. Iz strokovnega mnenja je razvidno, da po mnenju Zavoda za gozdove drugih možnosti razen odstrela medvedov oz. volkov ni, vendar za to stališče ne navaja nobenih dokazov. Glede medvedov ZGS prikazuje delo intervencijske skupine za rjavega medveda in iz poročila intervencijske skupine je razvidno, da obstajajo druge rešitve namesto odstrela, npr. plašenje s tehničnimi sredstvi in gumijastimi izstrelki, odlov … V zvezi s tem je zapisano tudi to: “T.i. mehke informacije, preliminarne analize in izvrednotenja podatkov odlovljenih in preseljenih medvedov pričajo o tem, da je oblika neposrednega odvračanja medvedov (predvsem odlov in preselitev na drugo mesto v naravi znotraj Slovenije) manj uporabna, kot v državah z velikim ozemljem, primernim za bivanje medvedov. Večina preseljenih in izpuščenih medvedov se je v kratkem roku vrnila na mesto “nastanka problemov”, ali pa so se še naprej zadrževali v neposredni bližini drugih naselij ter zadržali vzorec »konfliktnega« obnašanja, ki je bil tudi vzrok poseganja z odlovom. Učinek terensko zelo zapletenih in finančno dragih operacij je torej relativno majhen, verjetno pa so tozadevne aktivnosti v delu javnosti kljub temu zaželene in jih bo imenovana skupina skladno s terenskimi okoliščinami in pravili stroke izvajala tudi v bodoče.” (str. 17) Glede odlova medvedov zavod torej pravi, da je to manj uporabna metoda, kar pomeni, da je kljub vsemu uporabna. Dejstvo, da naj bi se večina odlovljenih medvedov vračala nazaj na mesto “nastanka problemov” je nepomembno in tudi uredba o tem ne govori. Važno je samo, ali obstajajo druge možnosti. In nesporno obstajajo in te celo koristi intervencijska skupina. Sicer pa so druge možnosti opisane tudi v Strategiji upravljanja z rjavim medvedom (Ursus arctos) v Sloveniji. Predvsem je pomemben ukrep odlov živih medvedov in nato preselitev na drugo področje. Škode, ki naj bi jih povzročal medved pa so krite s sistemom odškodnin in zato zaradi povzročanja škod sploh ne more biti uporabljen ukrep odstrel kot način reševanja tega »problema«, problema, za katerega je kriv izključno človek, saj je v habitatu medveda s svojo napačno politiko povzročil veliko zmedo, ki rezultira tudi s škodnimi primeri. Drugi ukrepi so še: odpravijo se vsi možni dejavniki, ki privabljajo medvede k naseljem, ljudi se informira o biologiji in ekologiji rjavega medveda, pravilno krmljenje, ki ne povzroča odvisnosti in navezanosti medveda od človeka, medveda pa odvrača od naselij … Sicer pa je vedno potrebno uporabiti milejši ukrep za dosego nekega cilja, konkretno to pomeni, da je odlov pravilen ukrep, saj se z njim da doseči to, kar naj bi se doseglo z odstrelom kot hujšim ukrepom. To velja npr. tudi za ukrep, s katerim se odpravijo vsi dejavniki, ki privabljajo medvede k naseljem. Tudi iz sodbe Upravnega sodišča Slovenije U 1994/2000 izhaja, da je potrebno načelo sorazmernosti uporabljati tudi na področju varstva narave in živali, saj to izhaja tako iz Zakona o ohranjanju narave kot iz Zakona o zaščiti živali.
Podobno velja tudi za volka. Sam Zavod za gozdove navaja: “Pri tem velja poudariti, da je najučinkovitejši način preprečevanja nastajanja škodnih primerov prehod na rejo goveda oziroma konj, ki jih volkovi le redko napadajo. Pri samem varovanju drobnice pa se je tako v Sloveniji, kot tudi v svetu, izkazalo kot najbolj učinkovito zapiranje rejnih živali v višje (nočne) elektroograde, v kombinaciji s psi čuvaji črede.” (str. 29) Torej obstajajo druge možnosti in te so bistveno bolj učinkovite kot odstrel. Podobne ugotovitve so tudi v že omenjeni študiji Analiza učinkovitosti odstrela volkov za zmanjševanje škod na domačih živalih.
Ker obstajajo druge možnost, je predlagani odstrel medvedov in volkov že v tem pogledu nezakonit. Med temi je vsekakor mogoče tudi omeniti kontrolo rojstev in to preko kontracepcije. Ta metoda deluje preko cepiv, ki spodbujajo organizem, da začne ustvarjati protitelesa, ki nevtralizirajo proteine, potrebne za razmnoževanje. Uporaba hormona GnRH, ki deluje v okviru te metode, tudi nima stranskih učinkov, izhaja iz najnovejše študije o vplivu imunokontracepcije iz Anglije. Razvit je bil tudi poseben postopek za zaužitje hormona preko vab, ki se je izkazal za učinkovito, pa tudi sorazmerno poceni metodo. (Vir: revija Lovec, september 2009) Čeprav omenjeno cepivo velja za divje prašiče, bi za medvede in volkove veljalo podobno.

Drugi pogoj po 1. odstavku 7. členu prej omenjene uredbe je, da odstrel ne škoduje ohranitvi ugodnega stanja populacije. Kaj je ugodno stanje vrste, določa 26. člen Zakona o ohranjanju narave (ZON). ZON: “Vrsta je v ugodnem stanju, če podatki o populacijski dinamiki te vrste kažejo, da se sama dolgoročno ohranja kot vitalna sestavina ekosistema, če se naravno območje razširjenosti vrste ne manjša in se v predvidljivi prihodnosti verjetno ne bo zmanjšalo in če so habitati populacij vrste za dolgoročno ohranitev njenih populacij dovolj veliki in bodo verjetno dovolj veliki tudi v prihodnje.” ZGS v strokovnem mnenju sicer trdi, da je vrsta rjavi medved v ugodnem stanju, vendar pa za takšno trditev ne daje dokazov. Predvsem pa ne dokazuje oz. prikazuje vseh parametrov, ki sestavljajo definicijo “vrsta je v ugodnem stanju”, kot to določa ZON. S habitatom, kjer je rjavi medved, se strokovno mnenje ne ukvarja kaj posebej. Sigurno pa se ne ukvarja v smislu že navedenega 26. člena ZON. Zato je tudi jasno, da se sploh ne ve ali je vrsta v ugodnem stanju ali ne. Iz tega pa sledi, da ni mogoče zagotoviti, da planirani odstrel ne bo škodoval ohranitvi ugodnega stanja vrste rjavi medved. Podobno velja za volka.

Velike zveri rjavi medved, volk in ris so ogrožene živalske vrste in zato zavarovane s slovenskimi predpisi kot tudi predpisi EU. Po Bernski konvenciji, ki jo je ratificirala tudi Slovenija, spadata rjavi medved in volk med zelo ogrožene živalske vrste, ris pa med ogrožene. Tudi po direktivi 92/43/EGS spadajo omenjene vrste pod prednostne in so pod strogim varstvom. Po Pravilniku uvrstitvi ogroženih rastlinskih in živalskih vrst v rdeči seznam, ki je bil izdan na podlagi Zakona o ohranjanju narave spadajo rjavi medved, volk in ris med prizadete vrste, za katere je značilno, da obstanek v Sloveniji ni verjeten, če bodo dejavniki ogrožanja delovali še naprej, številčnost teh vrst se je zmanjšala na kritično stopnjo oz. njihova številčnost zelo hitro upada v večjem delu areala. Po Zakonu o ohranjanju narave (80. člen) je obstoj vrst rjavi medved, volk in ris v nevarnosti. Iz omenjenega je razvidno, da vrsti rjavi medved in volk nista v ugodnem stanju, saj sicer sploh ne bi bile zavarovani. Njihovo število se je zmanjšalo na kritično stopnjo oz. njihova številčnost hitro upada in je zato njihov obstoj v nevarnosti – zato so ogrožene. Zato poseg z odstrelom v populacijo medveda in volka ni mogoč, saj ni izpolnjen eden izmed bistvenih pogojev, to pa je, da to ne škoduje ohranitvi ugodnega stanja populacije. Volkovi in medvedi so kot vrsta že v osnovi v neugodnem stanju, kot že navedeno, in zato vanje ni mogoče posegati z odstrelom. Vsak odstrel pomeni poslabšanje vrste, ki je itak že v slabem stanju, sicer ne bi bila zavarovana.

Strokovno mnenje Zavoda za gozdove je pripravljeno v smislu 7. a člena uredbe. Je podlaga za določitev selektivnega in omejenega odvzema medvedov iz narave iz šeste alineje prvega odstavka 7. člena uredbe, ki določa selektiven in omejen odvzem živali iz narave zaradi uravnavanja velikosti populacije z okoljem. Bistvo tega posega v populacijo medveda je v tem, da je medvedov preveč v nekem okolju. Zato bi moralo biti izkazano in seveda dokazano, da je medvedov in volkov v Sloveniji preveč. Kako jih bo preveč, če sta obe vrsti ogroženi in rdečem seznamu.

Predlagani odstrel medvedov je v nasprotju tudi z 26. členom Zakona o zaščiti živali (ZZZiv). Ta določa primere, ko je mogoče živali usmrtiti. Ureditev po omenjenem členu ZZZiv velja tudi v primeru medvedov in volkov. V konkretnem primeru bi bil mogoče usmrtiti medvede samo iz razloga ohranjanja naravnega ravnotežja. Zavod o gozdovih o tem sploh nič ne govori. Ne trdi, da bi medvedi in volkovi ogrožali naravno ravnotežje in da bi jih bilo potrebno usmrtiti zaradi tega. Seveda ni mogoče enačiti pojma uravnavanje velikosti populacije z okoljem s pojmom naravnega ravnotežja. Če bi bila enaka, bi bili tudi definiciji enaki. Tudi dejstvo, da medved in volk povzročata »škodo« še ne pomeni, da je naravno ravnovesje porušeno in da ga je potrebno vzpostaviti z odstrelom. Naravno ravnovesje je bistveno več kot pa to, da je po mnenju nekaterih nekaj živali preveč, ki povzročijo nekaj škode in potem zahtevajo oz. predlagajo pomor živali. Ta pomor pa v resnici lahko poruši naravno ravnovesje. Ali človek sploh ve, kakšno je naravno ravnovesje na nekem področju? V to je dvomiti. Narava pa ve. Smiselno enako velja za volkove.

Po 26. členu ZZZiv je mogoče medvede in volkove usmrtiti tudi če so nevarni za okolico oz. povzročajo občutno škodo in tega ni mogoče drugače preprečiti. Kot že prej omenjeno, pa se da nevarnost velikih zveri za okolico preprečiti na druge načine kot z odstrelom, kar velja tudi za povzročanje škode. Pri škodi pa je potrebno navesti tudi to, da tako medved kot volk ne povzročata občutne škode, saj nekaj 100.000 evrov ne pomeni kaj dosti, še posebej ne v primerjavi s slovenskim državnim proračunom, pa tudi ne v primerjavi z prihodki uprave kakšne Krke ali druge velike firme. V bistvu gre za bagatelne številke, pri čemer seveda velja še dodatno, da država povrne škodo.

Po Pravilniku o zaščiti rejnih živali (10. člen) morajo biti živali, nastanjene izven objektov, kadar je to potrebno, zavarovane pred neugodnimi vremenskimi razmerami, plenilci in drugimi nevarnostmi, v neugodnih vremenskih razmerah morajo imeti na voljo najmanj zaščito pred močnim vetrom ali soncem in suh prostor oziroma suho mesto za počitek. Iz omenjenega pravilnika je jasno razvidno, da morajo rejci živali, npr. drobnice ali govedi zavarovati svoje živali, pred plenilci npr. volkovi in medvedi. Če tega ne storijo, kršijo omenjeni pravilnik. Če volk napade drobnico, pomeni, da skrbniki drobnice niso ravnali v skladu s predpisi in so zato odgovorni. Enako velja, če medved napade domače živali (krave …). Lahko bi šlo celo za opustitev, ki je pripeljala do mučenja njihovih živali, še posebej, če živijo na področju, kjer se pojavlja volk oz. medved. Dejstvo, da morajo skrbniki živali, ki so nastanjene izven objektov, po predpisih le-te zavarovati pred plenilci (volk, medved …) jasno kaže na to, da je to tudi eden izmed od države prepisanih ukrepov, ki spada v kategorijo drugih možnosti v smislu 1. odstavka 7. člena Uredbe o zavarovanih prosto živečih živalskih vrstah. Kajti jasno je, da je odstrel tako medvedov in volkov v glavnem zaradi povzročene škode.

Živali so živa bitja, ki imajo svoje dostojanstvo, se zavedajo same sebe in imajo osebnost, kar sedaj dokazujejo tudi znanstveniki. So bitja, ki imajo čustva, občutke, ki čutijo trpljenje, veselje in podobno. Imajo svoje družine, podobno kot človek. Mnoge živali tudi “razmišljajo” na podoben način kot ljudje, tudi v smislu vzrok-posledica. Njihova inteligenca je na visokem nivoju, sigurno na višjem nivoju kot npr. pri dojenčki, seveda pa tudi na višjem nivoju kot ga imajo mnogi duševno bolni oz. prizadeti odrasli ljudje. Njihova sposobnost komunikacije je na višjem nivoju kot jo ima človek sam po sebi, brez umetnih pomagal (telefoni …). Tudi morala živali je v povprečju višja kot pri ljudeh. Mnogo znanstvenih raziskav je, ki vse to dokazujejo. Seveda velja to tudi za medvede in volkove. Tudi državni pravni red se v bistvu zaveda dejstva, da imajo živali svojo osebnost, saj je zaščita živali celo ustavna kategorija – zaščito živali pred mučenjem mora urediti zakon (72. člen).

Predlog za odstrel je protiustaven, saj krši 5, 63 in 72. člen ustave in je za naravo in družbo škodljiv. Seveda je tudi neetičen. Kar ne želiš, da ti drugi storijo, ne stori ti njim. Zakaj se zlato pravilo ne uporablja tudi v gozdovih in na poljih. Ali si kakšen državni uradnik ali lovec želi biti pod lovskim pritiskom, ko ne bo vedel, ali bo preživel noč ali dan oz. bo to uspelo njegovim otrokom. Ali si kakšen lovec ali državni uradnik želi biti na mestu živali, ki jih lovski načrt obsoja na smrt. Ali si kdo želi biti na lovnem krmišču, tam dobiti strel v čelo in izdihniti v hudih mukah, kot se to dogaja živalim. Nato pa biti zabeležen v lovskih evidencah kot trofeja in nesmrten v lovski sobi kakšnega veljaka. V nadaljevanju še nekaj o tem.

V 5. členu ustave je med drugim zapisano, da država skrbi za ohranjanje naravnega bogastva. Živali so kot živo bitje del naravnega bogastva in mora zato država poskrbeti za njihovo ohranitev. Z ubijanjem pa se naravno bogastvo ne ohranja, temveč zmanjšuje. Seveda velja to za vsakega posamezno žival in ne za vrsto kot abstrakten pojem, saj vrsta kot taka ni del naravnega bogastva in gre samo za besedo, ki si jo je izmislil človek. Lov ne ohranja naravnega bogastva, temveč ga uničuje, saj ubija živali in uničuje naravno ravnovesje.

V 5. členu ustave je med drugim še zapisano, da država ustvarja možnosti za skladen civilizacijski in kulturni razvoj Slovenije. Če država preko lova dopušča namerno pobijanje živali oz. ga celo ukazuje, to ne more voditi do skladnega civilizacijskega razvoja, kajti do takšnega razvoja lahko pride samo s pozitivnimi dejanji. Vsak vnos sovraštva oz. pobijanja živih bitij v družbo ovira skladen civilizacijski razvoj Slovenije in vodi do destrukcije družbe. To je sedaj že vidno. Pobijanje živih bitij državi Sloveniji jemlje kredibilnost. Zato je lov v nasprotju tudi s tem ustavnim določilom. V kulturo ne more spadati ubijanje živih bitij, torej niti ne ubijanje živali. Seveda je govora o namernem ubijanju živali.

63. člen ustave med drugim določa, da je protiustavno vsakršno spodbujanje k nasilju in vojni. To, da država v pri lovu dovoli oz. ukaže pobiti večje število živali pomeni spodbujanje k nasilju, saj je pobijanje živali nasilje. Živali pri vsem tem zelo trpijo, mnoge ure in dneve, preden umrejo in se rešijo muk. Lov oz. osnutek je tudi v tem pogledu protiustaven.

72. člen ustave med drugim določa, da varstvo živali pred mučenjem ureja zakon. Iz navedene ustavne določbe je razvidno, da ustava ne dovoljuje mučenja živali in to ne glede ali gre za domače ali prostoživeče živali. Po slovarju slov. knjižnega jezika pomeni mučenje povzročati duševno ali telesno neugodje, trpljenje. Pri vsakem namernem uboju živali pride do mučenja, saj žival neizmerno trpi oz. je poškodovana, tudi če to traja samo delček sekunde pred njeno kruto smrtjo. Po drugi strani pa se kot mučenje smatra tudi vsaka nepotrebna smrt živali. To načelo je sprejel tudi veljavni Zakon o zaščiti živali, ko v 4. členu določa, da je mučenje živali tudi nepotrebna ali neprimerna usmrtitev živali. Lov je nepotreben, kot je dokazano zgoraj, zato že po samem 4. členu ZZZiv pomeni mučenje živali. Zato je tudi osnutek načrta v delu, ki dovoljuje oz. ukazuje odstrel živali, v nasprotju z ZZZiv in ustavo.

Ob koncu še nekaj več besed o kantonu Ženeva, kjer je lov prepovedan že od leta 1974. Ta kanton ima 282 km2 in 430.000 prebivalcev, mesto Ženeva samo pa je veliko 159 km2 in ima 186.000 prebivalcev. Kot že navedeno, je bil lov prepovedan 1974, seveda so mu sledili ukrepi varstva narave (obnova nekaterih agrarnih površin) in po 27 letih nelova ugotavljajo, da je nelov celostno prepričljiv uspeh in ga ima velika večina prebivalstva za absolutno pozitivnega. Narava si je zelo opomogla, flora in favna sta v soglasju. Tudi odškodnine za škodo so primerljive z drugimi kantoni, kjer se izvaja lov. To je tudi dokaz, da lov ni potreben in da ima narava v sebi vse mehanizme za reguliranje naravnega ravnovesja.

Dejstvo, da lov živali povečuje število živali in da to velja tudi za medvede oz. volkove, pomeni, da obravnavani odstrel ustvarja pogoje za večje število teh živali. Večje število živali pa pomeni potencialno več škode in konfliktov med ljudmi in medvedi oz. volkovi. Iz ugotovitve, da lov oz. odstrel lahko vodi k povečanju števila medvedov in volkov, je tudi jasno, kdo nosi glavno odgovornost za v zadnjih letih veliko škodo, ki naj bi jo povzročili medvedi. Odstrel medvedov, ki ga vsako leto odredi resorni minister torej nosi bolj ali manj glavno odgovornost za povečano število škodnih primerov. To v bistvu velja tudi za konflikte med ljudmi in velikimi zvermi in je zato planirani odstrel v bistvu tisti, ki spravlja v nevarnost lokalno prebivalstvo.

Na podlagi navedenega predlagamo, da se napačno strokovno mnenje Zavoda za gozdove zavrne, enako velja tudi za osnutek Pravilnika o spremembah in dopolnitvah Pravilnika o odvzemu osebkov vrst rjavega medveda (Ursus arctos) in volka (Canis lupus) iz narave. Pri vsem tem se ne moremo znebiti vtisa, da za vsem tem stoji “vsemogočni” lovski lobi.

Hvala!