V članku z gornjim naslovom, je avtor mag. Janez Toplišek predstavil nekaj misli, ki so bile dne 13.11.1998 izražene na okrogli mizi o dostopnosti javnih informacij v organizaciji PIC-a. Ce sem pravilno razumel, javnost oz. civilna družba težko pride do informacij javnega značaja, ker naj bi pravno problem tičal v ustavi, ki v 2. odst. 39. člena zahteva dokazovanje zakonskega pravnega interesa za pridobivanje javnih informacij. Varuh človekovih pravic v zvezi s tem smatra, da navedeni odstavek ni uresničljiv brez dodatne zakonske ureditve. Izražena je bila tudi misel, da naj bi kar z zakonom podelili pravni interes, kot ga zahteva ustava.

Menim, da v pravnem redu RS ni nobenih ovir, ki bi na splošno lahko preprečevale dostop do javnih informacij. Res je, da ustava zahteva, da je za pridobitev javnih informacij potreben v zakonu utemeljen pravni interes, vendar pa je sporni pravni interes z zakonom že podeljen in to najmanj vsem državljanom Republike Slovenije. Namreč, Zakon o javnih glasilih v 1. členu med drugim navaja, da ta zakon (torej on sam) določa način uresničevanja svobode javnega obveščanja, 1. odst. 24. člena pa določa, da so državni organi, organi lokalnih skupnosti in drugi subjekti javnega prava dolžni zagotavljati javnost svojega dela z dajanjem pravočasnih, popolnih in resničnih informacij o vprašanjih s svojega delovnega področja. V obeh navedenih zakonskih določbah je torej smiselno vsebovan pravni interes, o katerem govori ustava. Torej, ni potrebno nobenega zakona, ki bi to posebej urejeval, potrebno je samo uresničevanje 1. odst. 24. člena Zakona o javnih glasilih. Do javnih informacij smo torej upravičeni vsi in ne samo javna glasila oz. novinarji, vsem nam morajo državni organi posredovati na našo zahtevo javne informacije. Posredovanje se lahko odkloni samo iz razlogov, ki so navedeni v 3. odst. 24. člena omenjenega zakona. Subjekti javnega prava so torej dolžni posredovati vse javne informacije, saj te informacije niso njihova last, temveč so last javnosti oz. državljanov. Posredovane informacije morajo biti popolne in niso dovolj nekakšni izvlečki ali kaj podobnega, temveč mora biti posredovana na zahtevo posameznika popolna informacija in ta mora biti seveda resnična.

Da ni potrebno sprejeti posebnega zakona o podelitvi pravnega zakona ali kaj podobnega, pa kaže tudi dejstvo, da vlada do sedaj še ni pripravila, vsaj javnosti to ni znano, predloga takšnega zakona – če bi to res bilo potrebno, bi ga vlada že zdavnaj morala, glede na čas sprejetja ustave, poslati v sprejem parlamentu. Celo nasprotno, vlada smatra, in to preko svojega urada za informiranje, da je 24. člen Zakona o javnih glasilih pravna podlaga za informiranje javnosti o delu državnih organov. Javnost ima po mnenju vlade torej pravico do javnih informacij na podlagi zakonske ureditve, ki že velja. Tako npr. sistem Evrofona oz. informiranja javnosti o vključevanju v EU temelji direktno na 24. členu zakona in ne na ustavnih načelih. Ce ne bi bilo tako, bi bilo celotno obveščanje javnosti o npr. vključevanju v EU, Evrofon, vse tiskovne konference ali obvestila za javnost državnih organov, v nasprotju zakonom oz. ustavo, saj morajo po ustavi (čl.153) posamični akti in dejanja državnih organov… temeljiti na zakonu ali na zakonitem predpisu.

Zadeva je v pravnem smislu torej zelo enostavna.

Zanimivo pa je, da civilna družba, ki vedno bolj spoznava, da ima otežen dostop do javnih informacij (jasno je, da oblast, ne glede na pravno ureditev, stežka daje informacije o svojem delu – verjetno je tistim, ki malce razmišljajo, dobro znano, zakaj je tako), ne spremeni svojega stališča in izhaja iz dejstva, da ima zakoniti dostop do javnih informacij oz. da so ji lahko te informacije odklonjene samo iz razlogov, ki so navedeni v 3. odst. 24. člena Zakona o javnih glasilih.

Objava: Sobotna priloga Dela, december 1998.