Znano je, da je dosedanji veleposlanik Republike Slovenije pri Svetem sedežu odstopil, predsednik republike bo tako moral v skladu z ustavo postaviti novega veleposlanika. V zvezi s tem se postavlja vprašanje, ali je lahko veleposlanik pri Svetem sedežu nekdo, ki je vernik oziroma član Rimskokatoliške cerkve, oziroma vprašanje je, ali bi bilo to v skladu s pravnim redom Republike Slovenije.
Odgovor na to vprašanje nam dajo predpisi Republike Slovenije in Zakonik cerkvenega prava. V Zakoniku cerkvenega prava o dolžnostih katoliških vernikov piše tudi naslednje: Zelo vestno naj spolnjujejo dolžnosti, ki jih imajo tako do vesoljne cerkve kakor do delne Cerkve, kateri po pravnih predpisih pripadajo (kan. 209); vsi verniki morajo po svoji zmožnosti sveto živeti in z vsemi močmi prispevati k rasti in nenehnemu posvečevanju Cerkve (kan. 210); vsi verniki imajo dolžnost in pravico prizadevati si, da se bo božje oznanilo odrešenja bolj in bolj širilo med vse ljudi vseh časov po vseh krajih zemlje (kan. 211); zakrament birme vtisne neizbrisno znamenje in krščene, ki nadaljujejo pot uvajanja v krščanstvo, jih okrepi in jim naloži še večjo dolžnost, da so z besedo in dejanjem Kristusove priče ter širijo in branijo vero (kan. 879). Iz navedenih kanonov je jasno razvidno, daje katolik dolžan širiti in braniti katoliško vero ob vsakem času in na vsakem kraju. Navedeno bi veljalo tudi za veleposlanika, ki je bil katolik, veleposlanik Republike Slovenije pri Svetem sedežu bi torej moral ob vsakem času in na vsakem kraju širiti oziroma braniti katoliško vero. Ali bi bilo to v skladu s pravnim redom Slovenije? Ali lahko državni funkcionar širi oziroma brani katoliško vero, če je država po 7. členu ustave ločena od Rimskokatoliške cerkve? Ali je državni funkcionar dolžan zastopati interese države in s tem vseh državljanov in državljank (3. člen ustave) ali pa interese katoliške vere? Ali so interesi države in interesi katoliške vere istovetni? Če bi predsednik republike postavil za veleposlanika Republike Slovenije pri Svetem sedežu katolika, ali ne bi na ta način diskreditiral velike skupine državljanov Slovenije, to je vernikov drugih verskih skupnosti, katerih zastopnik pri Svetem sedežu (Katoliški cerkvi, ki jo navzven zastopa Sveti sedež) bi bil nekdo, katerega verska pripadnost bi zbujala dvom o njegovi nepristranosti oziroma nevtralnosti? Seveda smiselno enako velja za državljane, ki so ateisti.
Če bi torej predsednik republike postavil za veleposlanika Republike Slovenije pri Svetem sedežu katolika, ali ne bi prišlo v bistvu do absurdne situacije, da bi Sveti sedež imel v Sloveniji dva veleposlanika, in sicer svojega lastnega ter še tistega, ki ga je sicer Slovenija formalno postavila za veleposlanika pri Svetem sedežu, je pa po Zakoniku cerkvenega prava dolžan ob vsakem času in na vseh krajih širiti oziroma braniti katoliško vero, torej delovati za Sveti sedež oziroma Rimskokatoliško cerkev? Če bi prišlo do navedene absurdne situacije, ali ne bi mnogi državljani Slovenije plačevali davek državi, katere uslužbenec oziroma zastopnik bi potem v marsikateri situaciji deloval proti njim?
Če bi torej predsednik republike postavil za veleposlanika Republike Slovenije pri Svetem sedežu veleposlanika, ki bi bil katolik, ali bi Slovenija v vsebinskem smislu sploh imela svojega veleposlanika, torej osebo, ki bi branila njene interese pri Svetem sedežu?

Objava: Dnevnik, 12.8.1997.

Odziv na moj tekst:

Veleposlaniku pri Svetem sedežu
(Dnevnik, 12. avgusta 1997)

Pisec Vlado Began iz Šmarja pri Jelšah je zaskrbljen, ali je lahko veleposlanik pri Svetem sedežu nekdo, ki je vernik oziroma član Rimskokatoliške cerkve, in ali bi bilo to v skladu s pravnim redom Republike Slovenije.
Citira Zakonik cerkvenega prava in se posebej ustavi ob razvidnosti iz nekaterih kanonov, da je »katolik dolžan širiti in braniti katoliško vero ob vsakem času in na vsakem kraju,« kar naj bi veljalo tudi za veleposlanika (katoličana) Republike Slovenije pri Svetem sedežu. Avtor sprašuje tudi, ali lahko državni funkcionar širi oziroma brani katoliško vero, če je država po 7. členu ustave ločena od Rimskokatoliške cerkve. Meni, da bi bile, če bi bil katoličan veleposlanik Republike Slovenije pri Svetem sedežu, velike skupine vernikov drugih verskih skupnosti diskreditirane, kar da smiselno enako velja za državljane, ki so ateisti. Po piščevem mnenju veleposlanik katoličan ne bi branil slovenskih interesov pri Svetem sedežu.
Marsikaj razumem ali skušam razumeti, enostranskega razmišljanja gospoda Vlada Begana pa enostavno ne morem razumeti. Naloga veleposlanika pri Svetem sedežu je v urejanju odnosov med Svetim sedežem, to je vatikansko državo, katere suveren je poglavar Katoliške cerkve papež Janez Pavel II., in pa državo Slovenijo. Gospod Began v svoji zaskrbljenosti nič ne pove, v kakšnem primeru oziroma v kateri osebi bi Slovenija v vsebinskem smislu sploh imela svojega veleposlanika kot verodostojno osebo. Ali naj bi bil to član kakšne druge očitno manjše verske skupnosti, ali naj bi bil to ateist ali član Združene liste, ali ? Naj se, prosim, tukaj izjasni.
Menim, da je piščeva zaskrbljenost o navajani temi brezpredmetna in rešljiva le s postavitvijo katoličana za veleposlanika Republike Slovenije. Najbolje rešljiva, ker je Katoliška cerkev v Sloveniji najmnožičnejša. Imenovanje katoličana na veleposlaniško mesto je torej najprimernejše ob predpostavki, da zastopa interese vseh Slovencev in slovenskih državljanov, pač v okviru razpoložljivih možnosti.
V upanju, gospod Vlado Began, da se boste potolažili ob dejstvu, da ima vsak list dve strani in vi lista sploh niste obrnili, kar veje iz vašega odmeva, vas lepo pozdravljam.
IVAN KEPIC,
Dragomelj

Objava: Dnevnik, 16.8.1997.

Moj odgovor Ivanu Kepicu:

Versko nevtralen veleposlanik
Gospod Ivan Kepic iz Dragomlja me je v svojem odmevu na moje pismo z naslovom O veleposlaniku pri Svetem sedežu, ki je bilo objavljeno v Dnevniku 12. avgusta 1997, pozval, da se naj izjasnim, v kakšnem primeru oziroma v kateri osebi bi Slovenija v vsebinskem smislu sploh imela svojega veleposlanika kot verodostojno osebo (ali bi bil to član kakšne očitno druge verske skupnosti, ali naj bi bil to ateist ali član Združene liste, ali …). Gospodu Ivanu Kepicu odgovarjam, da naj bi bila ta oseba prosta vseh verskih interesov, saj bi bila lahko le v tem primeru versko nevtralna in tako na voljo vsem in ne samo eni skupini državljanov Slovenije. Sveti sedež namreč navzven predstavlja katoliško cerkev in bi zato lahko za blaginjo vseh državljanov vodil komunikacijo z njo samo versko nevtralen veleposlanik.

Objava: Dnevnik, 16.8.1997.