Sodišče pod vplivom cerkve?

V javnosti je zaokrožila novica, da je Nadškofija Ljubljana upravičena do slabih 22 milijonov evrov odškodnine zaradi dolgotrajnega vračanja nacionaliziranih mozirskih in dela pokljuških gozdov. V tej vsoti je poleg glavnice in stroškov tudi več milijonov zamudnih obresti.

Ali je nadškofija upravičena do zamudnih obresti in tudi glavnice? Po zakonu sodišče ne sme priznati razpolaganj strank, ki nasprotujejo moralnim pravilom. Kakšno je stališče cerkve do obresti? V bibliji je mnogo mest, kjer se je cerkveni bog izrazil proti obrestim. Cerkveni učitelj in svetnik T. Akvinski je glede obresti dejal, da je služiti denar brez dela, samo na račun časa, v nasprotju z božjo voljo. Glede na nauk in besede svojega boga bi morala biti cerkev tudi v praksi proti obrestim. To pa pomeni, da na sodišču ne bi smela zahtevati zamudnih obresti. Ali ne gre za nemoralo, ker je to storila? Eno namreč govori, drugo pa dela. Če cerkveno ravnanje nasprotuje moralnim načelom, zakaj je sodišče temu zahtevku ugodilo? Moralo bi ga zavrniti!

Vprašljivo je tudi, ali nadškofiji sploh pripada odškodnina za nezmožnost uporabe predmetnih gozdov v času denacionalizacije. Na kakšno pravno podlago je sodišče oprlo odločitev? Domneva se, da je to 72. člen zakona o denacionalizaciji (Zden), po katerem naj bi denacionalizacijskemu upravičencu pripadala odškodnina za čas, ko denacionaliziranega premoženja ni mogel uporabljati in sicer od dneva uveljavitve ZDen (7. december 1991) do pravnomočnosti odločbe o vrnitvi. To pa je sporno, saj v 72. členu Zden to ni navedeno. V njem namreč piše naslednje: »… Odškodninski zahtevki iz naslova nemožnosti uporabe oziroma upravljanja premoženja ter iz naslova vzdrževanja nepremičnin v času od podržavljenja do dneva uveljavitve tega zakona, se ne priznavajo.« In glede tega nič drugega. 72. člen ZDen tako ne more biti podlaga za sodno odločitev o plačilu odškodnine zaradi nezmožnosti uporabe denacionaliziranega premoženja. Če pa je podlaga sodna praksa, je to protiustavno, kajti v 153. členu ustave piše, da morajo posamični akti državnih organov, torej tudi sodišč, temeljiti na zakonu ali zakonitem predpisu. Podobno je v Zakonu o sodiščih, kjer v 3. členu piše, da je sodnik pri opravljanju sodniške funkcije vezan na ustavo in zakon. Če ne obstaja zakonita pravna podlaga, zakaj sodišče ni zavrnilo cerkvenega zahtevka za plačilo odškodnine?

Cerkev je zelo vplivna, njene lovke, vsaj preko cerkveno indoktriniranih sodnikov, segajo tudi v sodstvo. To je zelo dobro vidno tudi na primeru ustavnega sodišča prvega sklica, ki je cerkvi priznalo poseben položaj, iz katerega izhaja tudi to, da se ji vrača premoženje fevdalnega izvora. Nenazadnje pa se cerkvenih maš bolj ali manj redno udeležuje praktično celoten politični vrh, vključno s predsednikoma ustavnega in vrhovnega sodišča. Kar pa je protiustavno, saj je cerkev ločena od države! Ali se politiki klanjajo oz. prilizujejo nadškofu? V imenu državljanov, tudi nekatolikov?

Objava: Večer, 5.11.2019 in ONA, 12.11.2019.

Print Friendly, PDF & Email

Komentar prispevka

Blue Captcha Image
Osveži

*