Revnejšim sodna pot zaprta

V članku z gornjim naslovom, ki je bil objavljen v Delu dne 28.8.1999, je g. Franc Miklavčič med drugim zapisal, da »po novem se danes na sodiščih ne išče več materialne resnice, ker je izpuščeno prejšnje uvodno določilo, da mora sodišče popolnoma in po resnici ugotoviti sporna dejstva, od katerih je odvisna utemeljenost zahtevka.« Citirana navedba je vsekakor točna, saj v pravdnem postopku sodišče ni dolžno oz. niti ne sme iskati materialne resnice, v kolikor bi to šlo izven zahtevkov pravdnih strank.

Kaj pomeni, da pravdno sodišče ni več vezano na načelo materialne resnice oz. kakšne posledice ima lahko to? Če je bilo sodišče dosedaj vezano na načelo materialane resnice, je morala biti tudi sodba izraz materialne resnice. Če sedaj ni več te vezave, ali to pomeni, da je lahko sodba lahko izraz neresnice? Ali je sodba lahko torej neresnična? Ali je lahko torej »sodba v imenu ljudstva » sedaj tudi zakonito neresnična! Ali je lahko celo lažniva? Kaj to pomeni za zaupanje, ki ga imajo državljani do pravdnega sodišča kot državnega organa? Ali ni zakonodajalec na ta način na zelo prefinjen način spodkopal verodostojnost sodišča kot državnega organa? In s tem vsekakor tudi sebe? S kakšnim namenom?
Kaj še vse to pomeni? Ali ne pomeni tudi, da je ogrožena tudi ustavno garantirana neodvisnost sodnikov? Obvezno izdati sodbo, ki temelji na neresnici, sodnik pa ve, da je neresnična, ali ne pomeni to odvisnost od neresnice? Biti odvisen od neresnice, ali ne pomeni to delovati proti resnici? Ali ne pomeni to zasejati tudi razdor med sodstvom in ljudstvom, ki pričakuje od sodišča sodbe, ki bodo odraz materialne resnice? Ali bodo sedaj državljani plačevali davke, pravdne stranke pa visoke sodne takse, za izdajanje sodb, ki bodo neresnične?

Po drugi strani pa pravdno sodišče pričakuje, zakonodajalec pa zahteva, da stranke, zakoniti zastopniki in pooblaščenci govorijo v postopku resnico. Pravdnemu sodišču ni potrebno »govoriti resnice«, stranke, priče, pooblaščenci pa morajo. Ali ni to čudno? Kar velja za ene, ne velja za druge!

Dne 13.7.99 je sodba še odraz materialne resnice, dne 14.7.99 pa je že lahko odraz neresnice? Kaj se je zgodilo takšnega, seveda poleg začetka veljavnosti novega zakona, da je danes resnica, jutri pa v isti stvari neresnica?

Ali je takšen zakon v skladu z ustavo RS oz. ustavnim načelom pravne države? Ali ni poteptano ustavno garantirano osebno dostojanstvo tistih državljanov, ki se borijo za resnico, sedaj pa bodo prisilno morali plačevati sodbe, ki bodo lahko zakonito izraz neresnice? Ali je država kot korporacija javnega prava dolžna govoriti resnico ali se sme lagati? Če mora govoriti resnico, ali to velja za vse njene dele oz. organe (sodišča, državni zbor… ) ali samo za tiste, za katere se država sama tako odloči?
Če se bo trend opuščanja načela resnice v raznih postopkih nadaljeval, ali si je mogoče zamisliti kakšne posledice bi imelo, če se iz kazenskega postopka izpusti načelo resnice?
(Marsikdo bo rekel, da vse to ni v skladu z načelom pravne države. Vendar, ali ima prav? Naj ne pozabi, da je pravo relativno in izraz oz. orodje vladajočih elit oz. kapitala. Tudi v Sloveniji.)

Pogosto se navaja tudi, da bo novi zakon z obveznim odvetniškim zastopanjem prizadel oz. zaprl pot siromašnim slojem prebivalstva na sodišče. Vendar pa, ali ni bolj v nevarnosti srednji sloj, saj mora on sam plačati vse sodne takse, siromašni sloj pa ima možnost, da je oproščen plačila teh taks. Te možnosti pa nima srednji sloj. Ali je v bistvu obvezno odvetniško zastopanje uperjeno ravno proti srednjemu sloju in to v skladu s svetovnimi tendencami, ki delujejo v smeri polariziranja ljudi – mali sloj bogatih, večina revnih in brez srednjega sloja?

Pa še nekaj o obveznem odvetniškem zastopanju. Zakonodajalec očitno na tem področju ne priznava več svobode ljudem, saj jim onemogoča izbiro pooblaščenca oz. jim postavlja celo obvezno zastopanje po odvetniku. Torej zakonodajalec postavlja ljudem skrbnike, ki bodo skrbeli za njihove pravne interese v pravdah. Ali ne pomeni to, da jih smatra za osebe, ki na tem področju niso sposobne skrbeti same zase? Ali jim ne daje tako status »pravnega invalida«? Ali ni to skrajno podcenjevalno oz. ali ni prizadeto ustavno garantirano osebno dostojanstvo strank? Pravni skrbniki, obvezno (prisilno) združevanje v razne zbornice, sicer ni mogoče opravljati poklica oz. dejavnosti – vedno več nekakšnih posrednikov, vedno več skrbnikov nad ljudmi, kot da ljudje sami zase ne bi znali več skrbeti. Kakšen namen ima vse to? Ustvariti iz ljudi poslušne kimavce, ki ne bodo več sposobni skrbeti sami zase oz. razmišljati neodvisno? Ali ne gre za zelo prefinjeno jemanje svobode in s tem odgovornosti za lastno življenje?
Novi Zakon o pravdnem postopku – znanilec »novega mračnega srednjega veka«? Dobe, v kateri naj bi vladala neresnica?

Objava: Sobotna priloga Dela, 11.9.1999.

_______________________

Revnejšim sodna pot zaprta

V odmevu na gornji članek sta go. Božena Čačkovič, predsednica Območnega zbora odvetnikov na Ptuju in go. Vida Mayr, odvetnica iz Ptuja zapisali, da sem enakega mnenja kot avtor tega članka, ko zatrjuje, da je po novem Zakonu o pravdnem postopku obvezno zastopanje po odvetnikih na vseh, le na okrajnih sodiščih ne.
V zvezi z navedeno trditvijo bi pojasnil, da v svojem odmevu na sporni članek nikjer nisem izrecno zapisal, da je obvezno zastopanje po odvetnikih na vseh, le na okrajnih sodiščih ne. V svojem odmevu se nisem ukvarjal s tem, ali je obvezno odvetniško zastopanje predpisano v vseh postopkih oz. na vseh sodiščih, ki se ukvarjajo s pravdami, temveč sem na novo uvedeno obvezno odvetniško zastopanje vzel samo kot primer trenda v razvoju slovenske družbe, ko zakonodajalec vedno bolj z raznimi zakonskimi ukrepi, ki so v nasprotju z ustavo, jemlje ljudem svobodo – in obvezno odvetniško zastopanje je vsekakor eden izmed teh ukrepov – in si jih s tem podreja.
Res pa je, da nisem izrecno pojasnil, da se obvezno odvetniško zastopanje nanaša samo na v zakonu navedene primere in ne velja v celoti za vse postopke oz. vsa sodišča. Zato se vsem tistim, ki so dobesedno razumeli moj odmev v tem delu, opravičujem.

Objava: Sobotna priloga Dela, 2.10.1999.

____________________

Odgovor Božene Čačkovič in Vide Mayr je bil objavljen v Sobotni prilogi Dela v času med 18.9.1999 in 2.10.1999.

 

 

Print Friendly, PDF & Email

Share This Post

Komentar prispevka

Blue Captcha Image
Osveži

*