Pritožba stranskega udeleženca zoper dovoljenje UE Ljubljane št. 215-1833/2008

Upravna enota Ljubljana
Adamič-Lundrovo nabrežje 2
1000 Ljubljana

Pritožba stranskega udeleženca zoper dovoljenje naslovne upravne enote št. 215-1833/2008 z dne 8.1.2009

Pritožba!
Poslano po elektronski poti!
Elektronsko podpisano!
Priloge!
21.1.2009

 

1. Naslovni organ je izdal že omenjeno dovoljenje, s katerim je Kinološki zvezi Slovenije dovolil izvedbo javne kinološke prireditve “Mednarodna razstava psov vseh pasem CACIB Ljubljana & CACIB Tromostovje, ki je bila dne 17.1.2009 in 18.1.2009 na Gospodarskem razstavišču v Ljubljani. Ker je bilo omenjeno dovoljenje izdano v nasprotju z ZUP-om, vlagamo pritožbo zaradi kršitve pravil upravnega postopka in materialnega prava ter predlagamo odpravo tega dovoljenja, kot bo to navedeno v nadaljevanju.

2. Naslovni organ je Društvu za osvoboditev živali in njihove pravice (v nadaljevanju: pritožnik) s sklepom z dne 7.1.2009 priznal status stranskega udeleženca. To pa pomeni, da ima pritožnik v obravnavem postopku enake pravice kot prireditelj oz. stranka postopka (43. člen ZUP). Iz tega tudi izhaja, da mora imeti pritožnik možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembna za izdajo dovoljenja, kot ima to pravico tudi stranka. To izhaja tudi iz načela zaslišanja stranke, ki ga ureja 9. člen ZUP-a. Naslovni organ pritožniku te možnosti ni dal, saj je dan po tistem, ko je izdal sklep o priznanju statusa stranskega udeleženca izdal že izpodbijano dovoljenje, oboje pa je pritožnik prejel isti dan in sicer nekaj dni kasneje. Preden bi izdal odločbo, bi moral naslovni organ sklicati ali ustno obravnavo ali pa pozvati pritožnika, da se naj izjasni o dejstvih in okoliščinah glede izdaje dovoljenja, še posebej, ker je bilo dovolj časa od dneva izdaje dovoljenja do dneva prireditve (približno 10 dni). Ker tega ni naredil, je naslovni organ s tem kršil temeljno načelo zaslišanja stranke iz 9. člena ZUP-a, kar pomeni, da gre za bistveno kršitev pravil upravnega postopka iz 3. točke 2. odstavka 237. člena ZUP-a, kar ima za posledico odpravo dovoljenja. Na ta način je naslovni upravni organ kršil pritožniku tudi ustavno pravico iz 22. člena ustave o enakem varstvu pravic. Načelo zaslišanja stranke je tudi standard v okviru Sveta Evrope in EU, kar pomeni, da je naslovni organ kršil še Resolucijo Sveta Evrope o zaščiti posameznikov napravm aktom upravnih oblasti, ki obsega tudi pravico do zaslišanja stranke. Naslovni organ se zato v svoji odločbi sploh ne bi smel sklicevati na dejstva, glede katerih se pritožnik ni mogel izjasniti – to pa so vsa pravno relevantna dejstva, ki podlaga za izdano dovoljenje. (3. odstavek 9. člena ZUP-a).

3. Naslovni organ v dovoljenju sploh ne obrazlaga, zakaj pritožniku ni dal možnosti, da bi izkoristil svojo pravico do zaslišanja. Obrazlaga postopek za priznanje statusa stranskega udeleženca, kar je popolnoma nepotrebno, saj je bil o tem izdan poseben sklep. Gre za ignoriranje pritožnika, še posebej, ker gre za očitno kršitev temeljne upravne in seveda tudi ustavne pravice.

4. Verjetno se je naslovni organ pri določitvi, da ne bo upošteval 9. člena ZUP-a oprl na kakšno odločbo inštančnega organa, ki je v podobnih primerih odločil, da ni sporno oz. ni razlog za odpravo dovoljenja, če se pritožniku ne omogoči realizacije temeljnega načela zaslišanja stranke. Inštančni organ takšno svoje stališče utemeljuje v glavnem s tem, da je prvostopenjski organ s tem, da pritožniku prizna status stranskega udeleženca pri izdaji dovoljenja že upošteval stališča, ki jih pritožnik navedel v vlogi za priznanje statusa stranskega udeleženca. Pri tem inštančni organ tudi navaja, da pritožnik v svoji vlogi po 142. členu ZUP-a ne pojasni, kako bi lahko izdano dovoljenje poslabšalo njegov pravni položaj. Inštančni organ še navaja, da se mora pritožnikova pravica iz 9. člena ZUP-a presojati z vidika njegove pravice sodelovanja v postopku, ki mu je lahko priznana le v tolikšnem obsegu, kot je to potrebno za zavarovanje na zakon ali drug predpis oprte osebne koristi. Po mnenju inštančnega organa pa pritožnik to korist opredeli že v zahtevi za vstop v postopek. Poleg tega pa inštančni organ stoji na stališču, da če pritožnik v zahtevi za vstop v postopek navaja, da lahko pride na prireditvi do ogrožanja pravic živali (mimogrede: živali po slovenski pravni ureditvi nimajo pravic, kar bi moralo biti inštančnemu organu znano, zato pritožnik tudi nikoli ni navajal, da so lahko ogrožene pravice živali), organizator pa zagotovi, da bo upošteval vse predpise, ki določajo položaj živali in zagotovi veterinarsko službo, je pritožniku dana možnost sodelovanja v postopku v zadostni meri. Inštančni organ tudi stoji na stališču, da pritožnik v svoji zahtevi za vstop v postopek ne izkaže, da organizator na sami prireditvi ne bo zagotovil zadostnih ukrepov za zagotovitev reda, varnosti …, niti ne predloži dokazov, na podlagi katerih bi prvostopni organ moral izdati odločbo o prepovedi javnega zbiranja. To je bilo povzeto po odločbah Ministrstva za notranje zadeve (MNZ) št. 2152-4/2008, 2151-20/2008 in 2151-22/2008. MNZ v omenjenih odločbah tudi meni, da ne obstajajo nasprotujoči si interesi med prireditelji in pritožnikom.

5. V prejšnji točki navedena stališča MNZ oz. inštančnega organa so napačna. MNZ namreč ne loči dveh faz upravnega postopka, to je postopka priznanja statusa stranskega udeleženca po 142. in 43. členu ZUP-a in faze ugotovitvenega postopka za izdajo odločbe o glavni stvari, konkretno dovoljenja za javno prireditev. Ena faza se nanaša na vstop v postopek, druga se nanaša na sodelovanje v postopku o glavni stvari. Ko je pritožniku priznan status stranskega udeleženca, je postopek po 142. oz. 43. členu ZUP-a končan. Stališča, ki jih je pritožnik navedel v vlogi za vstop v postopek, so stališča in dejstva, ki imajo svojo težo in pravni pomen samo v tem postopku, torej v postopku ugotavljanja, ali ima pritožnik izkazan pravni interes. Ta stališča ni mogoče uporabiti kot stališča pritožnika glede glavne stvari, saj so podana za drug del postopka. Zato je potrebno na ta stališča pozabiti oz. jih jemati, kot da jih ni. Poleg tega pa ta stališča sploh ne morejo obsegati stališča pritožnika do glavne stvari, saj pritožniku ta dejstva v fazi ugotavljanja ali izpolnjuje pogoje za vstop v postopek sploh niso znana, pa tudi če bi mu bila znana, se z njimi v tej fazi ni dolžan ukvarjati. Poleg tega pa so pogoji za vstop oz. dejstva v fazi 142. oz. 43. člena ZUP-a drugačni kot tisti, ki se pojavljajo v fazi ugotovitvnega postopka za glavno stvar. Kako naj pritožnik v svoji vlogi za vstop v postopek izkaže, da prireditelj ne bo zagotovil zadostnih pogojev za zagotovitev reda, varnosti… ali ne predloži dokazov, na podlagi, katerih bi prvostopni organ izdal odločbo o prepovedi javnega zbiranja, če sploh nima vpogleda v spis, saj nima ustreznega statusa in zato sploh ne pozna dejanskega stanja. Takšne zahteve MNZ so nesmiselne, še posebej zato, ker se v fazi ugotavljanja pravnega interesa po 43. členu ZUP-a ne ugotavlja, ali je organizator zagotovil zadostne ukrepe za zagotovitev reda, … ali so podani pogoji za prepoved javnega prireditve, kar vse je stvar ugotovitvenga postopka o glavni stvari. Pritožnik ima po ZUP-u po tistem, ko mu je priznan status stranskega udeleženca, enake pravice kot jih ima sama stranka, torej prireditelj. Še posebej pa je napačno stališče MNZ, da sta interesa pritožnika in prirediteljev enaka oz. si nista nasprotna. Za takšno stališče MNZ nima podlage, še posebej ne zaradi tega, ker ne pozna stališča pritožnika do same konkretne prireditve. Ne pozna pa je, ker pritožniku s svojimi inštančnimi odločbami v tem pogledu onemogoča realizacijo 9. člena ZUP-. Če bi MNZ pogledal stališča v drugih postopkih, kjer je pritožniku dana možnost po 9. členu ZUP-a, bi lahko videl, da pritožnik sicer res ne nasprotuje izvedbi javne prireditve, nasprotuje pa temu, da bi na takšni prireditvi sodelovale živali, saj to ni v njihovo korist. Gre torej za nasprotujoča si interesa, kajti prireditelj je za to, živali nastopajo, pritožnik pa je proti temu.

6. Dejstvo, da naj bi bili izpolnjeni pogoji za izvedbo javne prireditvev smislu zaščite živali, če je podano veterinarsko soglasje, je napačno, saj s tem npr. niso preprečena mogoča dejanja iz 1. odstavka 6. člena Zakona o javnih zbiranjih (ZJZ). Tudi na prireditvah, na katerih sodelujejo živali, lahko pride do nasilnih dejanj ali pa kaznivih dejanj, predvsem do živali, kar bi lahko bil razlog, da se prireditev ne dovoli. Tipičen primer zelo spornega ravnanja, ki ima mogoče celo znake kaznivega dejanja mučenja živali, je zapiranje psov v zelo majhne kletke, v katerih se ne morejo niti nemoteno oz. normalno obrniti, ležati ali vstati. In če se v te kletke zapre še več psov in če to traja npr. uro, pol dneva ali cel dan, je jasno, da lahko gre za surovo ravnanje z živaljo in nepotrebno povzročanje trpljenja živali. In to se dogaja na razstavah psov, tudi na sporni razstavi je bilo nekaj teh primerov, za kar je bila podana ustrezna prijava na pristojni organ. Če se izkaže, da bo na prireditvi prišlo do nasilja do živali ali pa kaznivih dejanj, je to razlog za to, da se prireditev ne dovoli. In na takšne primere lahko opozori tudi pritožnik, tudi v obravnavnem primeru, če bi mu seveda bila dana možnost po 9. členu ZUP-a.

7. Čeprav ima dovoljenje v izreku navedene veterinarske pogoje, pa so ti nepopolni. Ti bi morali biti vsaj takšni, kot izhajajo iz dovoljenja št. 215-77/2008, ki ga je izdala Upravna enota Trbovlje in ki se prilaga. Posebej bi moralo biti v izreku izpodbijanega dovoljenja navedeno, da mora organizator na zahtevo veterinarja takoj prekiniti prireditev, če prihaja do trpljenja živali. Ker to v konkretnem primeru v izreku spornega dovoljenja ni navedeno, organizator ni imel te dolžnosti, kar pomeni, da je prireditve lahko tekla nemoteno naprej, čeprav so živali trpele. Res je sicer, da je v 11. členu Pravilnika o zaščiti hišnih živali določeno, da mora organizator na zahtevo veterinarja takoj prekiniti prireditev, če prihaja do trpljenja hišnih živali, vendar pa ta obveznost organizatorja ne zavezuje, saj se lahko obveznosti v skladu z ustavo (člen 87) določajo samo z zakonom in ne s podzakonskimi predpisom kot je pravilnik. Zato bi moralo biti to v odločbi, ki pa zavezuje prireditelja, saj gre za konkretni pravni akt. S tem ni kršen samo 2. člen Zakona o zaščiti živali, ki določa, da je dolžnost zaščite živali tudi pri naslovnem organu, ki te svoje dolžnosti ni v celoti izpolnil, saj je so ukrepi za zaščito živali nezadostni, temveč je kršen tudi ZUP, saj je izrek odločbe pomanjkljiv. To pa pomeni, da je dovoljenje nezakonito in nepravilno in ga potrebno tudi iz tega razloga odpraviti, saj ta kršitev vpliva na pravilnost in zakonitost odločbe.

8. Naslovni organ je v postopku upošteval soglasje VURS-a z dne 15.12.2008. To pa je nezakonito, saj je takšno soglasje nično oz. neveljavno, kajti VURS takšnega soglasja ne mora izdati na zahtevo organizatorja prireditve, kot se je to zgodilo v konkretnem primeru. Organizator je namreč to soglasje priložil k vlogi za izdajo dovoljenja in tega soglasja ni zahtevala upravna enota. Predhodno soglasje, ki je potrebno za takšne prireditve v smislu 39. člena Zakona o veterinarskih merilih skladnosti, pa lahko pridobi samo upravna enota v smislu 209. člena ZUP-a in je v nasprotju s pravili ZUP-a, če upravni organ upošteva soglasje, ki ga je predložila stranka. To je namreč pomembno tudi zaradi tega, ker lahko stranka VURS-u predloži drugačen zahtevek za prireditev, kot pa ga potem predloži upravni enoti. Zato je po zakonu urejeno tako, da zahtevo za soglasje poda upravni organ in ne stranka. Gre za hudo kršitev pravil postopka, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost dovoljenja.

9. Naslovni upravni organ je izdal odločbo, ki se sploh ne more izvršiti. Namreč, odločba se lahko izvrši, ko postane dokončna oz. izvršljiva. V skladu z 224. členom ZUP-a je odločba dokončna, ko se ne more več izpodbijati s pritožbo, izvršljiva pa, ko npr. preteče rok za pritožbo, če pritožba ni bila vložena. Ker v obravnavani zadevi pritožbeni rok še ni potekel, dovoljenje še ni dokončno in tako ni niti izvršljivo. To pa pomeni, da se prireditev še ne bi smela izvesti, še posebej zaradi tega, ker v dovoljenju ni navedeno, da pritožba ne zadrži izvršitve odločbe. Stranka pa po 1. odstavku 224. člena ZUP-a lahko prične izvajati svojo pravico (v tem primeru pravico do izvedbe javne prireditve oz. mirnega združevanja) šele, ko je sporno dovoljenje dokončno. Dejstvo pa tudi je, da se dovoljenje ni moglo niti teoretično izvršiti, saj je datum prireditve znotraj pritožbenega roka, kar pomeni, da je odločba nična (3. točka prvega odstavka 279. člena ZUP-a) in bi jo bilo potrebno v tem smislu tudi izreči. Sicer pa je pri tem prišlo do kršitve 224. člena ZUP-a, kar ima za posledico nepravilno in nezakonito odločbo.

10. V odločbi št. 2152-28/2006 je MNZ na podoben pritožbeni razlog kot je naveden v točki 9 te pritožbe navedel, da bi se lahko organizatorju prepreči uresničitev ustavnega pravice do mirnega zbiranja, kadar je potrebno pridobiti za prireditev dovoljenje, samo z izdajo odločbe o prepovedi javne prireditve, ki mu jo je potrebno po 21. členu ZJZ vročiti najkasneje dva dni pred prireditvijo in če tega ni, je prireditev dovoljena na podlagi samega zakona. Takšno stališče MNZ pa je napačno. MNZ namreč ne loči med dvema postopkoma, med postopkom prijave prireditve na policiji in postopkom prireditve, za katero je potrebno dovoljenje, ki ga izda upravna enota. Kadar je potrebno prireditev samo prijaviti na policiji, se lahko takšna že prijavljena prireditev prepove po postopku, ki ga določajo 19. do vključno 21. člen ZJZ. Kadar pa gre za prireditev, za katero je potrebno dovoljenje, pa se takšna prireditev ne prepove, temveč se vlogi za prireditev ne ugodi in prireditve ne more biti, saj je za takšno prireditev pogoj izdano dovoljenje. Ni mogoče prepovedati prireditev, za katero obstoji samo vloga za izdajo dovoljenja, prepove se lahko samo prireditev, ki je že kot takšna po zakonu prijavljena, kajti samo takšna prireditev ima lahko pravne posledice, ki se kažejo v dovoljenosti izvedbe oz. že ima pravno življenje in jo je zato potrebno prepovedati, sicer se lahko izvede. In temu so namenjeni členi od 19. do 21. ZJZ. Nelogično bi bilo prepovedati prireditev oz. nek dogodek, ki ga še sploh ni oz. še sam po sebi, tudi če je že omenjena ali predlagana v neki vlogi, nima nobenih pravnih posledic. Ni mogoče prepovedati nečesa, česar še ni. In prireditve, ki ni prijavljena oz. niti ne more biti prijavljena in mora zanjo biti izdan dovoljenje, še ni, vsaj v pravnem smislu ne. Do takšnega zaključka je mogoče priti tudi na podlagi kaznovalnih določb ZJZ, saj je tam kot prekršek navedeno, da se organizator kaznuje z globo, če izvede prireditev, za katero bi moral imeti dovoljenje, pa ga nima (4. točka prvega odstavka 38. člena ZJZ). Organizator, ki potrebuje dovoljenje za prireditev, mora vlogo za to dovoljenje vložiti dovolj zgodaj, da se lahko izpelje postopek po pravilih ZUP-a, kajti poseben postopek v ZJZ ni predpisan. Členi 19. do 21. predpisujejo namreč postopek samo za prireditve, ki morajo biti prijavljene na policiji. Če čaka do 7 dni pred prireditvijo pač s tem nosi riziko, da postopek ne bo pravočasno končan in prireditve ne bo. Prireditelj lahko namreč vlogo vloži več mesecev pred dnevom prireditve, saj mu to nihče ne brani. Sedem dnevni rok, do katerega je mogoče dati vlogo za dovoljenje, tukaj ni pomemben, saj določa samo rok, po katerem ni mogoče več vložiti vloge za prireditev.

11. S tem, ko se je izvršilo sporno dovoljenje, čeprav še ni bilo dokončno oz. izvršljivo, je bila pritožniku kršena tudi ustavna pravica do učinkovitega pravnega sredstva oz. varstva iz 15. člena ustave. Tudi če pritožnik sedaj v celoti uspe s svojo pritožbo in lahko uresniči svojo pravico iz 9. člena ZUP-a, s tem ne doseže ničesar, saj je prireditev že realizirana in je pritožnik, tudi če ima vse zakonite argumente, ne more preprečiti ali pa vsaj doseči za živali boljše pogoje sodelovanja na prireditvi. V novo odločbo bi se sicer lahko marsikaj zapisalo, vendar pa je to brezpredmetno, saj se takšno dovoljenje sploh ne bi moglo izvršiti, ker je dogodek že bil. Tudi to je razlog za odpravo spornega dovoljenja.

12. Glede na navedeno predlagamo, da naslovni organ upravni sam odpravi sporno dovoljenje, v nasprotnem primeru pa naj spis odstopi pritožbnemu organu, to je Ministrstvu za notranje zadeve, temu pa predlagamo, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponovni postopek, pritožniku pa prizna priglašene stroške pritožbe, kot so zaznamovani ob koncu te vloge.

13. Ker ima pritožnik status društva, ki deluje v javnem interesu, je v skladu z zakonom oproščen plačila upravne takse za pritožbo.

Društvo za osvoboditev živali in njihove pravice

Print Friendly, PDF & Email