V Objektivu (9.11.2019) je bil objavljen intervju z Danico Avsec, direktorico Slovenija – transplanta, nacionalnega zavoda, ki povezuje nacionalni program zdravljenja s presaditvijo delov človeškega telesa. V intervjuju je D. Avsec dejala: » (…), saj je darovalčevo zdravstveno stanje po smrti treba preveriti na najširši način, pa se še lahko kakšen podatek skrije. Zdravnik, ki pripravlja mrtvega darovalca, v grobem / oceni, ali je sploh primeren za darovalca (…). D. Avsec govori o zdravstvenem stanju po smrti in o mrtvem darovalcu v sistemu presaditve delov človeškega telesa. V zvezi s tem se pojavlja več vprašanj.

Kakšno je zdravstveno stanje tistega, ki je mrtev? Ali je sploh mogoče govoriti o zdravstvenem stanju nekoga, ki je mrtev? Jasno je, da ne, kajti zdravstveno stanje se ugotavlja samo pri živem človeku. Ali je mogoče govoriti o mrtvem darovalcu? Jasno je, da ne, saj so njegovi organi mrtvi. Z mrtvimi organi pa si ni mogoče pomagati, saj le-teh ni mogoče presaditi živemu človeku. Živ človek potrebuje namreč žive organe in ne mrtvih. Živi organi pa lahko pridejo samo od tistega, ki je živ. Logično potem je, da se pljuča, srce … za presaditev vzamejo živemu in ne mrtvemu človeku. Da pa lahko medicina izpelje ta manever in živega proglasi za mrtvega, pa je skonstruirala pojem možganske smrti. Zanjo je značilno, da naj bi možgani »odmrli«, kar naj bi v posledici pomenilo, da je mrtev tudi človek. Ali je »možgansko mrtev« človek res mrtev? Če pri takem človeku deluje krvni obtok, srce bije in človek diha, kar vse so znaki življenja, ali je takšen človek res mrtev? Jasno je, da ne, saj mrtvec ne diha, srce mu ne bije, krvni obtok se ustavi in podobno. Na takšen zaključek niti ne more vplivati niti dejstvo, da so možgani takšne osebe tako ali drugače neaktivni glede na kriterije, ki so določeni za ugotovitev možganske smrti. Jasno torej je, da se organi za presaditev, npr. srce in srce, jemljejo živim in ne mrtvim ljudem. Živi darovalci pa umrejo potem, ko jim odvzamejo npr. srce, saj brez njega ne morejo živeti. Takrat pa res postanejo mrtvi. Če je možganska smrt res smrt, zakaj potem pridevnik možganska? Zakaj država enostavno ne reče smrt? Očitno ve, da »možgansko mrtva« oseba ni mrtva in da še živi, potrebujejo pa se organi za presaditev! Možganska smrt se je namreč pojavila šele takrat, ko je postalo tehnično mogoče, da se presadijo človeški organi.

Danica Avsec pravi tudi: »23 članic EU ima ureditev, za katero si prizadevamo tudi mi: da so vsi odrasli ljudje darovalci, če se sami ne izjasnijo drugače.« Nekdo doživi prometno nesrečo, zdravniki ugotovijo možgansko smrt, nato pa mu odvzamejo vse uporabne telesne dele. Pred nesrečo človek, po njej samo še prazen ovoj. In ta človek nikoli ni privolil v odvzem organov, nikoli tudi ni privolil v koncept (lastne) možganske smrti. Postane prazno truplo brez lastne privolitve, čeprav mu pravni red daje pravico, da da soglasje za kakršen koli medicinski poseg. Brez njegove privolitve se mu v bistvu ne sme odvzeti krvi, lahko pa se mu odvzamejo vsi deli telesa s srcem vred, ko je še živ. To si želijo nekateri! Krasni novi svet. Absurdno!

Tekst je bil dne 15.11.2019 poslano v objavo Dnevniku, vendar ta prispevka še ni objavil.