Papeževa poslanica za svetovni dar miru

Papež Frančišek je ob 53. svetovnem dnevu miru izdal poslanico z naslovom: Mir kot pot upanja: dialog, sprava in ekološko spreobrnjenje. V njej med drugim meni, da je mir dragocena dobrina, predmet našega upanja, po katerem hrepeni vse človeštvo. Miru ne dosežemo, če ne upamo, tudi pravi in se sprašuje, kako torej graditi pot miru. Iskati moramo resnično bratstvo, ki temelji na skupnem Božjem izvoru in se izvaja v dialogu in medsebojnem zaupanju, med drugim odgovarja.

Ali papež res podaja pravo pot miru? Papež predvsem govori o upanju na mir in ne o samem miru. Kot da bi bilo zanj pomembno, da obstaja upanje na mir in ne mir sam. Kajti če bi se mu res šlo za mir, bi jasno povedal, kaj je mir in kakšna je pot do njega. Bistvo miru je znano in zanj ni treba izdajati nekih leporečnih poslanic. Vsebina miru je preprosta in se sestoji iz 10 Božjih zapovedi, torej ne ubijaj, ne kradi, ne laži … Če se izpolnjujejo te zapovedi, ne more biti vojn in drugih nemirnih situacij. Deset Božjih zapovedi je tudi pot do miru pri tistih, ki živijo v nemiru. Zakaj papež tega ne pove? Ali se mu ne gre za mir? Ali pa mogoče ne ve, kaj je mir? Papež glede poti do miru govori tudi o iskanju resničnega bratstva. Zakaj ne pove, da resnično bratstvo lahko nastane samo z izpolnjevanjem 10 Božjih zapovedi. Te zapovedi so tudi resnica in zato resnice ni treba iskati, kot to pravi papež z besedami, da je mirovni proces med drugim iskanje resnice.

Res je, kar pravi papež, da svet ne potrebuje praznih besed, pač pa prepričane priče, tvorce miru. Zakaj naj ne bi bil on vzgled? Naj iz katoliškega nauka črta vse določbe, ki podpirajo vojne; ki so proti drugače verujočim in mislečim; ki podpirajo izkoriščenje ljudi, živali in druge narave, npr. podpora kapitalizmu in mesni industriji … Naj tudi vsem katolikom pod grožnjo izobčenja ukaže, da začnejo živeti po 10 Božjih zapovedih, ki so pot do miru in seveda mir sam. To bodo konkretni koraki do miru, o katerem govori Frančišek. Na ta način bodo prej ali slej izginile tudi posledice cerkvene sovražnosti do drugih, ki jih v poslanici papež izrecno priznava. Priznava torej, da cerkev proizvaja nemir oz. je proti miru.

Papež v poslanici še pravi, da smo potrebni ekološkega spreobrnjenja. Tudi tu velja, da naj bo papež vzgled. Naj neha uživati živila živalskega porekla in postane vegan. Kajti znano je, da so živila živalskega porekla izjemno škodljiva za ljudi, živali in okolje ter seveda podnebje, saj je množična živinoreja z ostalimi nanjo vezanimi dejavnostmi eden največjih izvorov toplogrednih plinov, če ne največji. Tudi naj vsem katolikom pod grožnjo izobčenja ukaže, da postanejo vegani. Prav tako naj prekliče prekletstvo vegetarijancev in veganov, ki ga je sprejel papež Janez III. (561-574) Dejstvo je, da ima to prekletstvo zelo daljnosežne negativne posledice, tudi sedanjo podnebno krizo. Če bi papež že moral koga prekleti, bi to lahko bili kvečjemu tisti, ki uživajo živila živalskega porekla, saj to nasprotuje Božjemu nauku. V bibliji namreč piše, da je Bog rekel: »Glejta, dajem vama vse zelenje s semenom, ki raste po vsej zemlji, in vse sadno drevje, katerega sadje nosi seme. Naj vama bo v hrano. Vsem živalim na zemlji … dajem v živež vse zelene rastline.« (1 Mz 1,29-30). Božja volja je torej veganstvo.

Objava: Večer, 8.1.2020 in ONA, 14.1.2020 (v skrajšani obliki).

Print Friendly, PDF & Email

Share This Post

Komentar prispevka

Blue Captcha Image
Osveži

*