V Sobotni prilogi (31.12.2022) je bil objavljen intervju z zunanjo ministrico T. Fajon. V njem je ta večkrat omenjala besedo mir. Tako je dejala, da je Slovenija povsod, kjer je to le mogoče, zagovornica miru. Vprašanje: kje pa ni mogoče, da Slovenija ne bi bila zagovornica miru? Mogoče v Ukrajini? Ali slovenska politika v Ukrajini ne zagovarja miru, temveč vojno, sicer obrambno, gledano z vidika Ukrajine? In da zagovarja vojno zato, ker po diktatu gospodarjev vojne iz ZDA in EU ne sme zagovarjati miru?! Ker mir krvavim gospodarjem ne ustreza, ustreza pa jim uničena Ukrajina in močno oslabljena Rusija – ker bodo potem lažje vladali in kovali velike dobičke, po svetu pa še bolj uničevali družbo in naravo! Če je temu tako, ali ni potem slovenska politika hlapec nasilnih in militarističnih zahodnih lobijev? Prostovoljno? Ali ni slovenska politika samostojna? Vsaj tako naj bi bilo! In zavezana miru, kar po drugi strani omenja tudi T. Fajon, ko pravi: »zagovarjam zunanjo politiko, ki se osredotoča na (…) mir«. Zavezanost k miru izhaja tudi iz slovenske ustave, kar ve tudi ministrica, saj pravi, da je politika Slovenije, ki je zapisana v ustavi, politika za mir.

Glede na to, da mora slovenska politika delovati za mir, kar sicer izhaja iz ustave, predvsem iz njenega 63. člena, po katerem je protiustavno vsakršno spodbujanje k nasilju in vojni ter razpihovanju sovraštva, je čudno, da je Slovenija poslala v Ukrajino orožje, torej sredstva, ki so že v osnovi proti miru, saj so namenjena ubijanju živih bitij in uničevanju družbe in narave. In tako spodbujajo k nasilju in vojni. Ko so uporabljena, pa so že konkretno nasilje in uničevanje življenja! In pri mnogih svojcih žrtev tudi krepijo sovraštvo do tistih, ki so uporabili slovensko orožje in z njim pobili njihove sorodnike! Orožje že samo po sebi ni element miru, še manj pa takrat, ko je uporabljeno! Gre za bistven element nasilja in vojne! Če bi bila slovenska politika za mir, kar bi po ustavi morala biti, potem ne bi poslala orožja v Ukrajino in tudi ne bi podpirala pošiljanja orožja v Ukrajino s strani drugih držav, ki dostavljajo Ukrajini velike količine orožja, zaradi katerega umirajo ne samo Rusi, temveč predvsem Ukrajinci. Pošiljanje orožja in tudi že sama podpora pošiljanju orožja v Ukrajino vsekakor nista elementa miru, temveč nasilja in vojne. Ali niso zato vsi tisti, ki pošiljajo orožje v Ukrajino ali to podpirajo, podporniki nasilja in vojne, ne glede na značaj vojne? Ali niso tudi soodgovorni za mrtve pa tudi za uničevanje Ukrajine? Ali ni potem slovenska politika v primeru Ukrajine na strani vojne in ne miru? Ali bo slov. politika to vojno podpirala tako dolgo, dokler bodo to zahtevali gospodarji vojne, ki na vsak način hočejo tako ali drugače poraziti Rusijo? Seveda pa jih usoda Ukrajine in drugih ne zanima.

T. Fajon omenja tudi enotnost znotraj EU in Nata. Res je, da gre za enotnost, toda ta temelji na nasilju, kajti sankcije, ki jih je zahod uvedel proti Rusiji, škodujejo velikemu številu ljudi. Škodovati drugemu pa je element nasilja, kar pa ne sme biti element politike! Seveda je del nasilja tudi pošiljanje orožja v Ukrajino, kot že navedeno.

Ministrica Fajon je prisegla, da bo z vsemi močmi delovala za blaginjo Slovenije. Ali je politika, ki jo zagovarja glede Ukrajine, res za blaginjo Slovenije? Kaj bo ta blaginja imela od sankcij proti Rusiji in pošiljanja orožja v Ukrajino? Samo stroške in slabše življenje mnogih, kar je že vidno v visokih stroških energije, inflaciji in večji revščini. Ker se zunanja politika vodi v imenu države, torej ljudstva, posledice političnega podpiranja vojne in sankcij padejo tudi na »navadne« ljudi. Ali je pošteno, da omenjene posledice padejo tudi na tiste, ki so proti temu, če je temu tako?

__________
Tekst poslan Delu (3.1.2023), ki pa ga ni objavil.