Ministrstvo za naravne vire in prostor (MNP) je izdalo dovoljenje za odstrel 230 medvedov. »Osnovni namen te premišljene in strokovno podprte odločitve je preprečiti resno škodo in zagotavljati zdravje ter varnost ljudi,« je na novinarski konferenci dejal minister Brežan.

Minister je dolžan govoriti resnico, njegove informacije pa morajo biti popolne. Zato se postavi vprašanje, ali bo poboj 230 medvedov, čutečih bitij, res preprečil resno škodo ter zagotovil zdravje in varnost ljudi, če vemo, da se škoda pojavlja vsako leto in vsako leto je nekaj »srečanj« med medvedi in ljudmi in da se praktično vsako leto pomori bolj ali manj veliko število medvedov, tako v okviru kvotnega kot izrednega odstrela posameznih medvedov, pa kljub vsakoletnemu pomoru medvedov prihaja do škode in »srečanj«. Kako minister ve, da bodo ravno ti v dovoljenju na smrt obsojeni medvedi povzročili resno škodo ter ogrozili zdravje in varnost ljudi? Ali bo pomor ravno tistih 230 čutečih bitij, ki jih je ministrstvo določilo v dovoljenju (mlajši medvedi na področju gostejše naseljenosti …), preprečil resno škodo ter zagotovil zdravje in varnost ljudi. Zgodovina kaže, da ne! Ali ne bo MNP naslednje leto spet izdal dovoljenja za pomor naslednje velike skupine medvedov z enako obrazložitvijo. In leta 2025 spet! Zato je vprašanje, ali gre pri vsem tem res za preprečitev resne škode in zagotavljanje zdravja in varnosti ljudi, ali je zadaj kaj drugega? Mogoče lovni turizem, mogoče ugajanje tistim, ki pravijo, da je medvedov preveč, mogoče sovraštvo do živali …

Ali medvedi res povzročajo resno škodo? V letu 2022 naj bi ti povzročili za nekaj več kot 100.000 evrov škode. Pa tudi če bi bila škoda enkrat večja, gre za minorno škodo, gre za vrednost nekaj avtomobilov srednjega razreda, kar pa seveda ni nobena resna škoda. Poleg tega pa oškodovanci dobijo škodo povrnjeno, kar pomeni, da škode v bistvu niti nimajo. Posledično torej v principu ni bilo nobene škode, še manj pa resne. Očitno država predvideva, da bo podobna škoda nastala tudi v letu 2023 in je zato odredila uničenje 230 čutečih bitij, da se prepreči ta škoda. Ali bodo lovci ubijali celo medvedje otroke, kajti poudarek je na poboju medvedov, lažjih od 100 kg? Ali je ubijanje čutečih živih bitij, še posebej otrok, del kulture in nekaj civiliziranega? Pa še nekaj: medvedi naj bi največ škode povzročili na drobnici. Kaj v zvezi s tem pravijo predpisi? »Živali, nastanjene izven objektov, morajo biti, kadar je to potrebno, zavarovane pred neugodnimi vremenskimi razmerami, plenilci in drugimi nevarnostmi,« določa Pravilnik o zaščiti rejnih žival. Ali skrbniki drobnice izpolnjujejo omenjeno obveznost?

Čudna utemeljitev za pomor medvedov je tudi ta, da se zagotovi zdravje in varnost ljudi. Znano je, da je medved miroljubna žival in ljudi ne napada, razen če je ogrožen. Konflikten je torej v bistvu človek, ne medved. Poleg tega pa država bolj ali manj sproti z izrednimi odstreli pobija takoimenovane konfliktne medvede. Koliko napadov medvedov na človeka je bilo v letu 2022, minister na tiskovni konferenci ni povedal – vsaj iz medijev to ne izhaja! Če tega ni tega ni navedel, zakaj? Pa mora biti njegova informacija popolna!

»Z letošnjim odvzemom se želimo približati številki 800, ki je cilj za neko obvladljivo sobivanje medveda in človeka,« je na tiskovni konferenci dejal minister Brežan. Kdo pa sploh ve, koliko medvedov prenese Slovenija oz. kakšno je naravno ravnovesje med medvedi, ljudmi ter ostalimi deli narave. Človek vsekakor ne, tudi država ne. Mogoče lovci? Vsekakor ne. Vse to ve samo narava. Zato lahko samo ona odloča, katere živali in koliko njih lahko živi na določenem območju.

MNP je dovoljenje za odstrel oprl na strokovno mnenje zavoda za gozdove, ki se med drugim sklicuje na ekspertizo strokovnjakov, ki jo je pripravil dr. K. Jerina s sodelavci. To je zanimivo, ker spadajo pod zavod za gozdove tudi lovišča s posebnim namenom, kjer bodo glede na izdano dovoljenje, to pa se pri številu in lokaciji odvzema opira ravno na mnenje zavoda, pomorili kar nekaj medvedov. Ali torej zavod za gozdove v bistvu sam sebi določi, koliko medvedov bo lahko pobil oz. prodal v okviru lovskega turizma? Zanimivo je tudi to, da je vodilna oseba pri ekspertizi dr. Jerina, ki je hkrati član strokovno-znanstvenega sveta pri Lovski zvezi Slovenije. Očitno je lovec. Ali bo tudi on kot lovec sodeloval pri pomoru medvedov? Ali ne gre pri vsem tem za velik konflikt interesov? Ali je lahko verodostojen tisti, ki podpira ali celo sam ubija živali, torej čuteča bitja? Mu je zaupati?

Strokovnjaki pravijo, da število medvedov narašča. Če je res tako, je jasno, kaj je vzrok. Znanstvene študije namreč dokazujejo, da lov povečuje število rojstev živali, saj se vrsta čuti ogroženo in se zato pred tem brani s povečano rodnostjo. Npr. pri črnih medvedih so ugotovili, da je bil zaradi lova odstotek preživetja pri mladičih večji, matere so imele več mladičev pa tudi prej so bile spolno zrele, vse v primerjavi s populacijo, kjer se ni lovilo. Podobno so ugotovili v neki študiji glede vpliva lova na število divjih svinj: močan lov vodi k občutno večjemu razmnoževanju pri divjih svinjah kot pa manj intenziven lov. Raziskave iz Afrike so pokazale, da šakali v odziv na odstrel povečajo razmnoževanje. Kakšna je torej prava pot?

Dejstvo je, da je umor medvedov nasilno dejanje. Zato je tudi poboj 230 čutečih bitij, ki naj bi ga izvedli lovci, ti pa se imajo za naravovarstnike (to naj bi pomenilo, da naravo varujejo in ne uničujejo), nasilno dejanje, ukaz države za njihov poboj pa je vsaj napeljevanje k nasilju. To pa je v nasprotju s 63. členom ustave, po katerem je protiustavno vsako spodbujanje k nasilju.

_______________

Objava: Delo, 26.4.2023.

___

Odmev:

Pomor medvedov je nasilno dejanje

Ljudje si med seboj težko priznamo, kdo ima bolj prav, zato pa bi bilo odrešilno, da bi poleg svojih razumeli tudi argumente drugih. Tudi kar zadeva stalež medvedov in drugih prostoživečih živali.
Tako avtor pisma pod zgornjim naslovom (Delo, 26. aprila, stran 7) gospod Vlado Began iz Šmarja pri Jelšah, kjer medvedov najbrž ne vidijo prav pogosto, le težko razume nekoga, na primer s Kočevskega, kjer je medved (pre)pogost pojav in močno posega v življenje tamkajšnjih ljudi.

Res je, medved je čuteče bitje, vendar v Sloveniji po vseh merilih tudi del preštevilne populacije, ki ogroža normalno življenje ljudi na določenih območjih. Če ni zelo verjetno, da bo brskal po smetnjakih v Šmarju pri Jelšah, pa to pogosto počne po Dolenjski in še marsikod drugod po Sloveniji, pred nekaj leti celo v Ljubljani.

Kaj bi svetovali ljudem, ki v strahu pred srečanjem s kosmatinci ostajajo doma, si ne upajo obdelovati svoje zemlje, kaj šele da bi šli na sprehod ali počeli kaj drugega v naravi? Jim lahko zato, ker si pač ne želijo soočenja z medvedi in pričakujejo uravnavanje njihove populacije, očitamo, da so nečuteči? Le zakaj, mislite, si medvedov ne želijo drugod po Evropi? Naši »izvozi« teh živali v Španijo so se neslavno končali že po nekaj mesecih. Zakaj nas Nemci ne prosijo, da bi nekaj primerkov teh živali izvozili k njim? Italijani pa po medvedovem napadu na tekača razmišljajo, da bi tisto nevarno medvedko preselili kar k nam.

Če se človek želi izogniti nevarnostim, škodi in težavam, še ni neetičen. Velike zveri pač nimajo naravnih sovražnikov. Zaradi absolutne zaščite je pri nas njihov edini sovražnik lakota. In te je vedno več, saj naše okolje ne prenese tako velikega števila, drugih prostoživečih živali ni lahko ujeti, zato si lakoto tešijo z napadi na drobnico, povzročanjem škode na poljščinah in na koncu, če ni drugega, tudi z vsebino smetnjakov.

Nasprotniki omejevanja števila zveri pa vsega tega ne vidijo. Morda živijo daleč od dosega medvedov, neodvisni od pridelkov, s katerimi se mastijo, pa tudi občutka ogroženosti in oškodovanosti. Tistih »100.000« evrov škode, ki jih omenja gospod Began, je le vrh ledene gore – vsota, ki jo država izplača kot mizerne odškodnine, znano pa je, da tudi te preneha izplačevati, ko enkrat zmanjka denarja na proračunski postavki. Škode po zvereh so veliko večje, predstavljajo pa tudi strukturno grožnjo. Če živali ne bo mogoče pasti, se bodo pašniki zarasli. Tisti na Krasu, pa tudi tisti na planinah.

Še hitreje bodo šli v nič stoletni napori naših prednikov, »avtorjev« kulturne krajine, s tem pa tudi prelepi prizori, s katerimi se postavljamo na turističnih letakih. Kaj bomo storili, če se čez nekaj let – ne veliko več kot toliko, saj lahko populacija eksponentno naraste – medvedi pojavijo tudi v Šmarju?

Nasvet, naj rejci bolje pazijo na svoje živali, namesto da nasprotujejo rapidnemu slabšanju razmer v svojem okolju, ni rešitev, ampak prej posmeh. Vsem bi koristilo, če bi spoznali, da človek za svoj obstoj mora obvladovati okolje, v katerem živi. Z naraščajočo lastno populacijo (in standardom) mora pospešeno krčiti kmetijsko zemljo, graditi ceste, naselja, zatirati škodljivce in igrati vlogo regulatorja v primerih, če se pokažejo neravnovesja. Po svoji presoji, pač. Res je, marsikdaj to počne tudi narobe, a to še ne pomeni, da je stvari bolje prepustiti stihiji. In to zdajšnje ravnanje s prostoživečimi živalmi je – stihija. Nihče ne uravnava populacij srnjadi, jelenjadi, divjih prašičev in zveri, preprosto misleč, da s tem koristi naravi. Pa ji ne.

Smo prezrli, da tudi narava občuti prenaseljenost? To se kaže v vse hujših poškodbah gozdnih sestojev, pa tudi vdiranju prostoživečih živali v urbane prostore, kar je »moda« zadnjih desetletij. To kaže, da tudi one občutijo posledice gneče in so prisiljene iskati okolja »z večjim tveganjem«.

Žal, ker vsem tem živalim ne moremo ponuditi več prostora, tega namreč zasedamo mi, smo ali pa bomo zelo kmalu prisiljeni omejevati njihovo število. Čakanje, da razmere dosežejo skrajnosti, je tudi z vidika čutečih živali škodljivo, saj bodo s tem kronično prizadete vse, in ne samo posamezne.

Marko Višnar, Ljubljana

Objava: Delo, 4.5.2023

________

Moj odgovor M. Višnarju:

Na moj tekst Pomor medvedov je nasilno dejanje se je odzval g. Marko Višnar (Delo, 4.5.2023). Med drugim je navedel, da če se človek želi izogniti nevarnostim, škodi in težavam, še ni neetičen. To vsekakor drži, vendar če pa pri tem uporabi neetična sredstva, pa je stvar lahko drugačna. Planiran poboj medvedov, ki se že na veliko izvršuje, seveda ne more biti etičen, kajti ubijanje živih bitij po nobeni logiki, vsaj po mojem mnenju, ne more biti etično. Še posebej, ker obstajajo druge poti, ki lahko problem rešijo. Tako ima veljavna strategija upravljanja z rjavim medvedom mnogo zelo dobrih nenasilnih ukrepov, ki lahko preprečijo konfliktne situacije med medvedi in ljudmi ali jih vsaj zmanjšajo – vprašanje pa je, ali se ta strategija v tem smislu izvaja. Če se ne, zakaj se ne?

Kako pomembni so nenasilni ukrepi za ohranjanje sožitja med medvedi in ljudmi, je razvidno iz neke študije iz ZDA in Kanade, kjer so ugotavljali povezanost lova oz. povečanega lova s številom konfliktov na primeru ameriških medvedov. Želeli so ugotoviti dejavnike, ki zmanjšujejo konfliktne situacije človeka z medvedom. Prva hipoteza je bil lov. V nekaterih zveznih državah so zato povečali število odstrelov medvedov. Druga hipoteza je bil program izobraževanja prebivalcev o pravilnem ravnanju z medvedi, sobivanju z njim, kje se ne sme odlagati odpadkov od hrane … Ta izobraževalni program je potekal v najbolj znanih nacionalnih parkih. Kakšni so bili rezultati večletne raziskave? V vseh zveznih državah, kjer so povečali odstrel medvedov, to pa so bile Virginia, Pennslyvania, New York, Ontario in Minnesota, se je število konfliktov med medvedi in človekom povečalo. Mnogi so pričakovali, da bo zaradi manjšega števila medvedov tudi manj konfliktov, vendar se je zgodilo ravno obratno. V vseh nacionalnih parkih Yellowstone, Yosemite, Great Smoky, Juneau Alaska, Elliot Lake, Nevada (Lake Tahoe Basin), New Jersey, kjer so uvedli program izobraževanja ljudi o sobivanju z medvedi, se je število konfliktov med medvedi in človekom drastično zmanjšalo. V parku Great Smoky leta 1991 niso zabeležili niti enega konflikta med medvedov in človekom. Ta primer dokazuje, da je z nenasilnimi ukrepi mogoče preprečiti konflikte ali pa jih vsaj bistveno zmanjšati. Ali gre naša država po tej nenasilni poti? Ni videti! Po poti, ki je dobra za vse, tako za živali in naravo kot za ljudi. Ali so za to pot zainteresirani vladajoči lobiji (lovski, živinorejski, klavniški, politični …), ki živijo na krvi nedolžnih čutečih bitij?

G. Višnar še piše, da nihče ne uravnava populacij srnjadi, jelenjadi, divjih prašičev … Vprašanje, ali je res tako, kajti lovci po ukazu države množično pobijajo omenjene živali. Vsako leto pade pod streli tako imenovanih naravovarstvenikov kakšnih 100.000 prostoživečih živali – največje žrtve tako opevane pravne države so srne, saj jih vsako leto pod streli lovcev pade kakšnih 30.000 ali več, pa še divji prašiči, ki jih lansko leto padlo preko 10.000. Potoki krvi nedolžnih živali ne pojenjajo. Komu na čast in v interesu?

_________

Tekst je bil dne 9.5.2023 poslan Delu, ki pa ga ni objavil.