Živimo v času, ko po Zemlji tečejo potoki krvi. Kri ne teče samo npr. v Iraku, kjer hočejo vladajoči tega sveta s silo, in če ne gre drugače tudi z vojno, uvelja­viti svoj izkoriščevalski sistem ter preko njega oropati te predele, potoki krvi tečejo tudi na zahodu. Na zahodu sicer ne tečejo potoki človeške krvi, temveč te­čejo potoki krvi nedolžnih živali. Za človekovo prehrano namreč pomorijo vsako leto po vsem svetu več 10 milijard živih bitij, v Sloveniji okoli 30 milijonov. Potoki živalske krvi tečejo po deželah, kjer prevladuje »krščanska« ide­ologija, ki ji načeljuje papež, samoimenovani »božji na­mestnik«, s svojo duhovščino. Čeprav imajo živali dušo, ki pa jim jo cerkev odreka, pa čeprav ta cerkev sama sebe označuje za krščansko, torej naj bi sledila Jezusu Kristu­su, ki je bil za živali in vegetarijanec, omenjena ideologija dovoljuje pokol živali in milijarde litrov krvi.

Masovna živinoreja pa ni edina oblika vojne, ki jo vodi človek proti živalim. Tudi konvencionalno poljedelstvo, kjer sicer ne tečejo potoki krvi, na veliko uničuje živali. Z raznimi strupi uničuje majhne živalce v zemlji, ki so nujno potrebne v naravnem sistemu, zastruplja pa tudi večje živali in rastline. Vladajoča starozavezna uničeval­na ideologija je marsikatero umetno gnojilo, verjeti ali ne, razvila iz bojnih strupov, predvsem živčnih strupov. Tisto, kar nasprotniki življenja niso mogli uporabiti v vojnah, se sedaj uporablja v miru. Seveda gre za takoimenovani mir, saj ubijanje, kar je bit sovraštva do dru­gih, poteka sedaj bistveno bolj prefinjeno. Človeka se ne ubije direktno, temveč se ga ubija na obroke. Sredstva za to so zastrupljena hrana, meso, … Ker pa država dobro ve, da so npr. pesticidi strupi in ji tudi ne more biti skri­to, kakšen dolgoročni vpliv imajo na človeka, ki dan za dnem uživa zastrupljeno hrano in živi v zastrupljenem okolju, pa ne prepove uporabe teh strupov, čeprav bi to lahko storila, se postavi vprašanje ali ne gre za namerno uničevanje življenja, ki pa poteka počasi? Ali ni »kemič­no« poljedelstvo tudi vojna proti ljudem in ne samo proti živalim in okolju – materi Zemlji? Ali ne podpira država s subvencijami klasičnemu kmetijstvu uničevanje ravno tistih, ki prispevajo denar za te subvencije, torej lastnih državljanov, ali ne podpira nekaj, kar uničuje živali, lju­di in okolje – mater Zemljo? Če je temu tako, je to zelo čudno in neverjetno. Kaj bi se lahko reklo za državo, ki namerno deluje proti živalim, ljudem in okolju? Da je to država, za katero ne velja princip življenja, temveč smrti?

V času masovne živinoreje in »kemičnega« poljedelstva so si kmetje zelo opomogli. Račun so plačale živali in potro­šnik, ki je postal skladišče strupov. Dobiček se je v glavnem ustvaril z ubijanjem. Toda stvari se obračajo. Končni račun bo plačal človek, saj se vse vrne nazaj na povzročitelja. Do­bro je, da obstaja zakon, ki pravi, da kar seješ, to žanješ. Vse, kar je človek zastrupil, vse trpljenje in bolezni, ki jih je povzročil živalim, prihaja vedno bolj nazaj nanj. Kot je znano, je meso rizični faktor za mnoge civilizacijske bole­zni, torej škodljivo, in zato tisti, ki ga uživa, tvega bolezen. Mnogi so se zavedli pasti klasičnega kmetijstva in njego­vega uničevalnega delovanja, zaradi cesarje tudi nastalo ekološko kmetijstvo. Vendar pa je ta tip kmetovanja še vedno tip bojnega kmetijstva, saj živali tudi tu na veliko umirajo. Smrt v ekokmetijstvu je še vedno smrt, tako kot v konvencionalnem. V ekokmetijstvu torej tudi te­čejo potoki krvi živali. Ubijanje živih bitij je še vedno del kmetovanja.

»Kar ne želiš, da ti drugi storijo, ne stori ti njim«, je podlaga kmetijstva, ki se je odrekel ubijanju. Gre za mi­roljubno kmetijstvo, ki se zaveda, da zapoved Ne ubijaj velja tudi do narave in živali. Gre za kmetijstvo, ki nima svoje podlage v uničevalni starozavezni ideologiji, tem­več se opira na uresničevanje etičnih načel. V miroljub­nem kmetijstvu se kmetje trudijo skrbno ravnati s polji in kulturami. Zato je njihova deviza: Življenje ohranjati in podpirati, ne ubijati. Kmetje vedo, da pomenijo zdra­va tla zdrave rastline in zdrave rastline zdrave sadeže, samo zdrave rastline pa lahko dajo zdrava živila. Miro­ljubno poljedelstvo, ki sicer obstaja v okolici Wûrzburga, je revolucionaren način pridelovanja, kjer je v ospredju spoštovanje vsega, kar živi, tudi živali.

Objava: Organon, december 2005