O možganski smrti in presajanju organov

V članku z gornjim naslovom je g. Jože Trontelj, verjetno kot predstavnik države, pisal o transplataciji organov in možganski smrti. Med drugim piše, da “nekateri ljudje še vedno vztrajajo pri starinskem prepričanju, da je sedež duše srce. Med bolj nenavadnimi pojmovanji pa je vera nekaterih sekt, da je duša zastopana še v drugih organih, npr. ledvicah. Ne eno ne drugo seveda nima nikakršne podlage v znanosti.” 39. člen Ustave Republike Slovenije zagotavlja svobodo izražanja misli, govora in javnega nastopanja, tiska in drugih oblik javnega obveščanja, vsakdo pa lahko svobodno zbira, sprejema in širi vesti in mnenja. Torej, vsakdo ima lahko javno izraža svoje mnenje o tem, kaj in kje je duša, ali je sedež duše v srcu ali možganih, ali je duša zastopana tudi v drugih organih telesa … V to izražanje država praviloma ne sme posegati. Ali ni torej navedba, da nekateri ljudje še vedno vztrajajo pri starinskem prepričanju glede sedeža duše, ustavno sporna, saj ustava dopušča, da ima vsakdo lahko tudi “starinsko” prepričanje, ki ga lahko, če želi, tudi javno izraža. Sploh pa z vidika ustave ni pomembno, kje je sedež duše, država mora spoštovati mišljenje vsakogar, ne glede na to, če eden pravi, da ima njegova duša sedež v srcu, drugi trdi, da je to v možganih, tretji smatra, da duše sploh nima …Vse to je del svobode mišljenja oz. izražanja. Ali ne velja isto tudi za verske skupnosti, med katerimi so bile nekatere celo označene kot sekte, čeprav ustava tega pojma sploh ne pozna?

Ne zgoraj navedeno starinsko prepričanje nekaterih, ne nenavadno pojmovanje nekaterih “sekt” po mnenju g. Trontelja nima nikakršne podlage v znanosti. Ta pojmovanja sploh ne potrebujejo podlage v znanosti. Zakaj bi jih potrebovala? Ko še nihče ni vedel, kaj je sploh znanost, so ljudje vedeli za duše in vanje verjeli. Mnogim je duša integralni del njihovega življenja. In vedno bolj se sedaj več tisočletno vedenje o duši (ali vsaj njen del), ki je tudi del svobode izražanja, zbanalizira na raven znanosti. Na raven, ki lahko doseže samo majhen del “življenja”, mogoče samo drobec, na raven, kjer so odgovori v mnogih primerih zelo dvomljivega značaja, za mnoge celo škodljivega značaja, na raven, ki dostikrat operira s teorijami, mogoče je res, mogoče pa ne – torej ne vemo. Ali ni na ta način država zelo prefinjeno namignila državljanom, da tisto, kar nima podlage v znanost, ne velja nič? Če je odgovor da, ali ni to ustavno sporno? Mogoče bi bilo dobro, da bi znanost predložila dokaz, da npr. duša nima sedeža v srcu, da bi se odstranil vsak dvom o tem.

G. Trontelj tudi piše, da je “nekoč res veljalo, da človek umre, ko za vedno preneha dihati ali mu dokončno preneha delovati srce.” Temu “nekoč” je mogoče postaviti nasproti strokovna navodila za opravljanje mrliškega pregleda in po katerem so znaki po nastopu smrti, neposredno po prenehanju življenja, zastoj delovanja srca, zastoj dihanja in prekinitev živčne vzdraženosti. Pri navidezni smrti so te funkcije še popravljive, je navedeno v teh navodilih in kadar preglednik ugotovi navidezno smrt, mora začeti z umetnim dihanjem in zunanjo masažo srca in če je to uspešno, poskrbeti za zdravljenje osebe. Ali ne kažejo ta navodila na to, da človek v trenutku t.i. možganske smrti še ni mrtev, saj mu npr. dela srce? Če človeku še deluje srce, je po strokovnih navodilih za opravljanje mrliškega pregleda še živ, po ustreznem pravilniku pa bi bil isti človek lahko že mrtev. Skrajno čudno! Ali se trenutek smrti prilagaja temu, ali se potrebujejo organi za presaditev? Možgansko mrtvi človek diha, dihanje pa je znak življenja! Ali so možgansko mrtvi, ki jim odvzamejo organe za presaditev, v trenutku odvzema pod narkozo ali privezani? Če so, zakaj, saj so mrtvi? Znano je, da je možgansko mrtva ženska donosila otroka, ki je prišel zdrav na svet. Mrtev človek rodi zdravega otroka? Skrajno čudno. Bi želeli biti v situaciji, da se pri vas ugotovi možganska smrt, vas privežejo ali vam dajo narkozo, če se tako dela, in vam odvzamejo živo srce? Človekovo življenje je po ustavi nedotakljivo. Ali je potem odvzem organov možgansko mrtvemu, ki pa po strokovnih navodilih za opravljanje mrliškega ogleda še ni mrtev, ker mu npr. deluje srce, ki pa je predvideno za presaditev, v skladu z v 17. členu ustave garantirano nedotakljivostjo človekovega življenja? Pod varstvom navedenega ustavnega določila je celotno človekovo telo in ne samo možgani oz. možgansko deblo. Ustava varuje z nedotakljivostjo življenja tudi življenje v srcu, v pljučih … Ali lahko znanost dokaže, da v srcu možgansko mrtvega človeka ni več življenja?

Zakon dopušča tudi možnost, da se v določenem primeru deli telesa odvzamejo tudi osebi, ki v to ni izrecno privolila – po načelu domnevane privolitve. Čeprav človek ni izrecno za, se smatra, da je v bistvu za, če ni nasprotovanja. Ali je to načelo v skladu z dostojanstvom človeka, ki ga jamči ustava? Nekdo se o problematiki odvzema in presajanja organov ni izjasnil, ker ga to ne zanima. Do takšnega ravnanja ima po ustavi pravico, pravico ima torej, da je v tem pogledu pasiven. In ker ni nasprotoval, saj se s tem sploh ni ukvarjal, se lahko zgodi, da se mu odvzamejo organi. Človek izkoristi ustavno pravico do svobode mišljenja in že je lahko zakonito npr. brez srca! Ali ima lahko takšen absurden in ustavno sporen sistem mesto v moderni in etični državi, kakršna naj bi bila Slovenija? Ali je torej etično vzeti nekomu srce, pa v to ni privolil? Si lahko zamislite, da vam vzamejo srce, pa v to niste privolili, s tem se niste ukvarjali, ker vas to ne zanima? Kako bi se počutili? Kar ne želiš, da ti drugi storijo, ne stori ti njim, je eno izmed visokih etičnih načel.

Kaj se dogaja  z dušo v trenutku možganske smrti in v trenutku odvzema organov možgansko mrtvemu človeku? Ali lahko znanost pojasni ta dogajanja? Če jih ne more, ali potem sme posegati v proces umiranja? Ali lahko znanost jamči, da s svojimi posegi oz. vmešavanjem v proces umiranja duši umirajočega ne bo povzročila nobene škode? Po ustavi je zajamčena nedotakljivost človekove duševne integritete. Ali sistem možganske smrti z vmešavanjem v proces umiranja ne pomeni zelo prefinjen in skrajno škodljiv poseg v to integriteto?

_______________
Objava: Sobotna priloga Dela, 8.7.2000.

Print Friendly, PDF & Email

Komentar prispevka

Blue Captcha Image
Osveži

*