Ali je obstoj vojske v dobro ljudstva?

Večina držav tega sveta ima vojsko. Zanjo namenja veliko denarja. Čeprav se obstoj vojske večinoma opravičuje kot sredstvo za varovanje države ali svobode, pa se postavlja vprašanje, ali je to v dobro ljudstva. Drugače rečeno, vprašanje je, ali ni obstoj vojske, ki v končni fazi pomeni uničevanje in ubijanje, v škodo vsega ljudstva, in to tako v mirnem kot tudi v vojnem času.

Kako se kaže obstoj vojske v mirnem času oz. kakšne so njegove posledice? Za obstoj oz. funkcioniranje vojske je v mirnem času potrebnih veliko sredstev. Ta se uporabljajo za nakup orožja, za šolanje vojakov in za druge podobne namene. Denar se porabi za dejavnosti, katerih končni cilj je pobijanje ljudi oz. uničevanje- materialnih dobrin. Po drugi strani pa nekateri deli prebivalstva nimajo dovolj sredstev za življenje, mnogi so že na eksistenčnem minimumu, skratka, njihovo življenje je revno tudi zaradi usmerjanja denarja v (končni fazi) v uničevalne dejavnosti; bistvo življenja pa ni uničevanje. Ali ni v interesu ljudstva, da se denar nameni za razvojne dejavnosti in ne za take, katerih cilj je uničevanje?

Kako pa se zadeva pokaže v času vojne? To se najlažje vidi na primeru. Če državo napade s svojo vojsko druga država, sta možni dve varianti. Po prvi se napadena država, ki ima svojo vojsko, brani in pride (jo vojne. V tej vojni je lahko veliko mrtvih, ranjenih, otroci ostanejo brez staršev, porušena so mesta, vasi, skratka, država je izgubila del svojega prebivalstva, uničen je del njenih materialnih dobrin. Ali je pomembno, če se je država obranila, ko pa je npr. polovica njenega ljudstva mrtva, ranjena, polovica države porušena? Kaj imajo od vojaške obrambe mrtvi, ranjeni, otroci brez staršev? Invalidi in siromaki imajo od nje samo trpljenje. Mogoče se je država obranila, vendar je s tem žrtvovala del svojega naroda oz. del svojih materialnih dobrin, izginil je njen del. Leta in leta dela so šla v nič. Država je s svojim aktivnim ravnanjem (obrambo z vojsko) pripomogla k smrti svojih državljanov (in seveda drugih) in zato nosi soodgovornost za njihovo smrt.

Po drugi varianti se napadena država ‘ne brani, saj nima svoje vojske in’za to do vojne ne pride (tukaj ni govora o privatni vojaški obrambi). Posledica tega je, da ni mrtvih, otroci ne ostanejo brez staršev, vasi in mesta so ohranjena, skratka, življenje teče naprej v okviru nove države. Zamenja se samo država oz, oblast. Napadena država, ki je sedaj ni več, je obvarovala svoje ljudstvo in svoje materialne dobrine. Tako je, s tem ko ni ustanovila vojske, obvarovala oz. rešila svoje ljudstvo, ki sedaj v miru živi naprej. Če bi prišlo pri takšnem napadu do uničevanja oz. pobijanja, za to ne bi bila odgovorna država, saj tega ne bi izzvala, ker nima vojske.

Ali ima država pravico žrtvovati del svojega prebivalstva? Odgovor je tudi v ustavah. Tako je npr. po ustavi Republike Slovenije človekovo življenje nedotakljivo. In če je človekovo življenje nedotakljivo (torej življenje lastnih državljanov kot tudi življenje t. i. potencialnih »napadalcev«), ali lahko država ustvarja takšne okoliščine oz. sistem (vojska), ki spravlja v nevarnost življenje ljudi (vojakov in civilistov), in to ne samo v vojni, temveč tudi v miru? Ali je država dolžna delovati v korist vseh ali samo nekaterih državljanov? Če žrtvuje npr. polovico svojih državljanov, ali deluje v njihovo korist? V prej omenjeni ustavi tudi piše, da je Slovenija socialna država.

Ker nočem sodelovati pri financiranju vojske in nositi soodgovornosti za vse, kar negativnega izhaja iz nje, javno izjavljam, da želim, da se davek, ki ga plačujem kot državljan Republike Slovenije, v nobenem smislu ne uporabi za vojsko.

Objava: Delo, 11.10.1996 in Demokracija 27.3.1997.

 

Odmev:

Potrebnost vojske

G. Vlado Began razmišlja o tem, ali je obstoj vojske v dobro ljudstva, in na koncu svojega pisanja pride do ugotovitve, da ne.

Moje mnenje je drugačno. G. Begana bi spomnil na 2. svetovno vojno. Predstavljajmo si, da bili brez vojske Velika Britanija in Sovjetska zveza. L. 1940 je prav vojska Velike Britanije ustavila Hitlerja pred zasedbo Otoka. Kaj bi bilo, če bi ga zasedel? Res ne bi bilo toliko mrtvih civilistov zaradi bombardiranja mest, a kaj bi se zgodilo po zasedbi? Mar ne bi bila vlada prav tako odgovorna za smrt pobitih civilistov po vojni, ker ni preprečila zasedbe? Enako velja za Sovjetsko zvezo. Če vojska SZ ne bi ustavila Nemcev, bi ti zasedli naftna polja in druga naravna bogastva. Kdo bi pa potem ustavil Hitlerja? Res je, da je SZ izgubila 10 odstotkov prebivalstva, a je zopet \prašanje, koliko bi ga pobili Nemci, če bi se SZ mirno predala ? Mislim, da veliko več. In zopet, mar ne bi bila vlada odgovorna za njihovo smrt, ker jih ni ubranila?

G. Begana pa bi tudi opozoril na dogodke v naši neposredni bližini. Slovenija se je branila. Padle so žrtve, a smo samostojni. Malo žrtev je bilo prav zaradi dobre vojske. V Bosni in na Hrvaškem vojske ni bilo, pa poglejte, kako se je vse izteklo. Na začetku so se Hrvatje in Bošnjaki hoteli s Srbi pogovoriti, mirno rešiti položaj. A Srbov to ni ustavilo. Napade so ustavili šele po nekaj vojaških udarcih (padec Krajine, napadi Nata, bošnjaški vojaški uspehi). Veliko žrtev je bilo že na začetku, ko se še nobena od teh držav ni branila. Kdo ve, morda bi bilo mrtvih manj, če bi se že na začetku obe državi branili in udarili Srbe po prstih.

Pa še to. Mednarodna skupnost je nam takoj priznala status žrtve, ker smo se branili, Hrvatom in Bošnjakom pa ne, ker se niso.

Je torej obstoj vojske v dobro ljudstva? Da.

LUKA NOVAK,
Polje c. VI/18, Ljubljana

Objava: Delo, 21.10.1996.

 

Print Friendly, PDF & Email

Komentar prispevka

Blue Captcha Image
Osveži

*