Ali je možganska smrt res smrt?

V Sloveniji se v okviru transplantacijske dejavnosti vsako leto se presadi večje število ledvic, src, jeter in drugih delov telesa. Telesni organi in tkiva za presajanje zaradi zdravljenja se lahko odvzamejo živim ali mrtvim osebam. Posebej zanimiva, še bolj pa sporna, je problematika odvzema delov telesa osebam, pri katerih je ugotovljena možganska smrt. Zanjo je značilno, da naj bi možgani »odmrli«, kar naj bi v posledici pomenilo, da je mrtev tudi človek. Vprašanje pa je, ali je »možgansko mrtev« človek res mrtev?

Da se lahko nek telesni organ presadi, mora biti ta organ živ, saj prejemnik potrebuje živ in ne mrtev organ. Da pa je organ živ, ga je potrebno odvzeti osebi, ki še živi, saj mrtva oseba po naravi stvari ne more imeti živih organov. Zato se postavi vprašanje ali je lahko nekdo, ki ima žive organe mrtev. Še posebej, ali je mrtev v trenutku, ko je po ustreznem predpisu ugotovljena možganska smrt? To bi bilo nelogično, saj mrtev človek po naravi stvari ne more imeti živih organov, kot že navedeno. Če so organi živi, je živ tudi človek. Logično torej sledi, da je oseba, pri kateri je ugotovljena možganska smrt, še vedno živa, saj so njeni organi še vedno živi. Na takšen zaključek niti ne more bistveno vplivati dejstvo, da so možgani takšne osebe tako ali drugače neaktivni glede na kriterije, ki so določeni za ugotovitev možganske smrti. Pomembno namreč je tudi, da življenje ne obstaja samo v možganih, ki obsegajo le nekaj procentov telesa, temveč je v vseh delih telesa. Slovenska ustava uporablja pojme kot so človekovo življenje, telesna in duševna celovitost, kar kaže na to, da človeka jemlje kot celoto in ga ne reducira samo na možgane, zanjo človek ni samo kos mesa, temveč nekaj več, življenje ni samo v možganih, temveč v celotnem telesu, in seveda tudi v duši. Če je življenje v človekovih organih, ali ni potem tudi v možganih? Samo, da ga aparati ne zaznajo. Poleg tega pa oseba še vedno diha in srce deluje – to pa sta jasna znaka življenja, tudi po Strokovnih navodilih za opravljanje mrliškega pregleda. Po teh navodilih so namreč znaki smrti, neposredno po prenehanju življenja, zastoj delovanja srca, zastoj dihanja in prekinitev živčne vzdražnosti. Ker pa so pri navidezni smrti te funkcije še popravljive, ti znaki niso zadosten dokaz za nastop smrti, celo mrliška ohladitev ni nedvomen dokaz smrti, od vseh mrliških sprememb je edini nedvoumen dokaz smrti samo gnitje telesa, še piše v navodilih. Nerazumljivo je, kako je lahko nekdo možgansko mrtev, torej mrtev po definiciji znanosti, čeprav ima žive še vse organe, diha in mu bije srce, če je edini nedvoumen dokaz smrti gnitje telesa. Pri možganski smrti pa je še zelo daleč do gnitja telesa. Če človeku še deluje srce, je po navodilih živ, po kriterij možganske smrti pa že mrtev. Absurdno. Ali lahko obstajata dva trenutka smrti?

Kriteriji za ugotavljanje možganske smrti se spreminjajo.  Če je bila po prejšnjih kriterijih ugotovljena možganska smrt, je mogoče, da se to po sedaj veljavnih ne bi zgodilo. Pred leti torej mrtev, sedaj še živ – ob istem dejanskem stanju. Razen tega pa se aparature za merjenje možganskih valov oz. druge aparature ali ustrezni sistemi izpopolnjujejo in česar sedaj ne zaznajo, bodo mogoče zaznali npr. leta 2018, ko bodo bolj občutljivi. Sedaj sistem pokaže stanje »nič«, čez leta pa bi pokazal možgansko aktivnost, ki bi preprečevala ugotovitev možganske smrti. Leta 2016 mrtev, leta 2018 živ? Vprašanje je tudi, ali imajo države poenotene definicije možganske smrti in načine ugotovaljanja. Če ne, je lahko določena oseba v neki državi možgansko mrtva, v drugi pa ne. V Sloveniji živ, v ZDA mrtev?

Možganska smrt torej ne more pomeniti, da je človek v trenutku ugotovitve te smrti v resnici mrtev. Lahko gre za začetek procesa umiranja, ki traja različno dolgo in se konča s smrtjo ali pa tudi ne. Znan je primer Velme Thomas iz ZDA, ki je »vstala od mrtvih«. Velma Thomas je bila priklopljena na aparaturo za umetno vzdrževanje pri življenju, pri čemer njeni možgani že 17 ur niso kazali dejavnosti, zaradi česar so jo zdravniki odklopili od aparature. Deset minut po tistem, ko so odklopili napravo in so se zdravniki že pripravljali, da ji izrežejo organe za presaditev, se je Velma prebudila. Kasneje, ko je k njej prišel sin, je normalno govorila.

Znanstveniki že dolgo vedo, da smrt ni dejanje, ki se zgodi v trenutku, prav tako so že ugotovili, da se zavest nekaj časa ohranja še potem, ko možgani že nehajo delovati. Zato so lahko predstave znanstvenikov o tem, kdaj nastopi oz. kaj sploh smrt je zmotne, še posebej to velja za možgansko smrt. Koliko zmot je v konceptu možganske smrti? Ali ni sam koncept zmoten? Zanimivo je še, da so s poskusi na živalih ugotovili tudi to, da lahko osamljen kos možganskega tkiva ohranja spomine celo zunaj telesa. Zanimivo je tudi, da je mnogo možgansko mrtvih žensk rodilo žive otroke. Ali lahko mrtvec rodi otroka? In to živega!

Znanstvenike je zelo osupnilo spoznanje, da je nekaj ljudi, ki so v vegetativnem stanju, pravilno odgovarjalo na vprašanja. Ker je veliko dejstev o delovanju možganov še vedno uganka, raziskave potekajo naprej. Kaj vse še bo odkrito in katere sedanje znanstvene »resnice« bodo spremenjene v zmoto, se bo še videlo. Sedaj resnica, jutri zmota, s hudimi posledicami za marsikoga danes. Oseba, ki je torej možgansko mrtva, je lahko v procesu umiranja (ali pa še to ne), vendar pa je še vedno živa. Takšna oseba ni umrla, ko je bila ugotovljena možganska smrt, temveč kasneje, mogoče po odvzemu srca ali drugih življenjsko pomembnih delov telesa. Ali ni v primeru odvzema srca darovalca v smrt pahnil sam odvzem srca, ne pa ugotovitev o možganski smrti. Tudi mnogi zdravniki so mnenja, da možganska smrt ne pomeni smrti, temveč samo trenutek v procesu umiranja.

Deli telesa se lahko po zakonu po možganski smrti odvzamejo tudi, če možgansko mrtvi ni podal opredelitev o darovanju po smrti in če osebe, ki so umrlemu blizu, odvzemu ne nasprotujejo. Ali se lahko osebi, ki nikoli ni privolila v odvzem organov, zgodi naslednje: Doživi prometno nesrečo, zdravniki ugotovijo možgansko smrt, odvzamejo mu vse uporabne dele. Ostane samo še prazno, izropano truplo brez organov in drugih delov telesa. Pred nesrečo človek, po njej samo še prazen ovoj. In ta človek nikoli ni privolil v odvzem organov, nikoli tudi ni privolil v koncept možganske smrti. Postane prazno truplo brez lastne privolitve, čeprav mu pravni red daje pravico, da da soglasje za kakršen koli medicinski poseg v svoje telo. Brez njegove privolitve se mu v bistvu ne sme odvzeti krvi, lahko pa se mu odvzamejo vsi deli telesa, ko je še živ. Absurdno!

Če je možganska smrt res smrt, zakaj potem pridevnik »možganska«? Zakaj država (njeni pooblaščenci) enostavno ne reče smrt? Ali se mogoče zaveda, da možgansko mrtva oseba ni mrtva in da še živi, potrebujejo pa se organi za presaditev? Možganska smrt se je namreč pojavila šele takrat, ko je postalo tehnično mogoče, da se presadijo človeški organi.

Tekst je bil poslan na svet24, vendar ga ta ni objavil.

Print Friendly, PDF & Email

Komentar prispevka

Blue Captcha Image
Osveži

*