Petra je 13.7. zapisala: »Vera v inkarnacijo ni spravljiva s krščanstvom preprosto zato, ker nas je Kristus že odrešil…«

V zvezi s tem se postavlja vprašanje: če nas je Kristus že odrešil in nas dokončno umil in nam odvzel kakršno koli kazen, zakaj potem na zemlji ni raja, saj ni več greha, zakaj na zemlji vladajo vojne, sovraštvo, prepir, nestrpnost, neusmiljenje, skratka stanje, ki je peklensko, torej v bistvu pekel in ne nebesa. Če bi nam Kristus z odrešitvijo avtomatično, ne da mi storimo potrebne korake, odvzel nase grehe in kazen, ali ne bi to pomenilo, da lahko nekaznovano grešimo naprej? Ali ne bi Kristus v tem primeru storilcu dajal potuho? Ali je pravično, da nekomu nekaj ukradem, se malce pokesam (za slaba dejanja, kot piše Petra, zadostuje kesanje), Kristus mi ta greh odvzame … In kradem dalje. Ali bo okradeni zadovoljen s takšnim Kristusom? Mogoče pa je smisel odrešenja v nečem drugem?

Vlado B.

Odgovor:

Dragi Vlado! Naj še enkrat pojasnim, kaj pomeni za kristjane biti odrešen in kaj pravo kesanje: pravilno ugotavljate, da je na svetu preveč gorja – in kristjani bi ga lahko nemalo ublažili, ko bi vzeli zares sporočilo naše vere. Kristusovo trpljenje in smrt zadostuje Očetu za naše opravičenje. Po tem, kar je storil on za nas, smo že odrešeni, ostaja pa naša svoboda, v kateri se lahko odločimo za vrsto odgovora. Odrešenje pomeni večno življenje v sreči, ki nam je že pripravljeno, vendar naše življenje na tem svetu predstavlja čas, v katerem ga lahko sprejmemo ali zavrnemo. Zato ostanemo izpostavljeni tudi zlu, za katerega pa vemo, do ga po zadnji sodbi ne bo več.

V katekizmu beremo, da naše opravičenje izhaja iz božje milosti: Milost je podarjena pomoč, ki nam jo Bog daje in ki nas odtrga od greha ter vodi v spreobrnjenje – t. j. v drugačno življenje ljubezni do Boga in do bližnjega. Zavračanje te milosti je zavračanje Kristusa, ki se je na križu izročil za nas.

Tudi glede kesanja: naše kesanje zadostuje, da se lahko vrnemo k Bogu: vendar človek, ki se zares kesa, išče možnost, da popravi zagrešeno dejanje in da prenovi svoje življenje. Kolikor je mogoče, skuša popraviti krivice in zadoščevati s pokoro. Toda s tem le izpričuje, da je vstopil v nov odnos do Boga, Bog mu je odpustil že prej! Naj povzamem: ko dojamemo, da je potrebno odpuščanje, je to dar Svetega Duha, ki se je dotaknil srca in ga razsvetlil. Toda človek pri tem ni nedejaven, ker lahko to spoznanje tudi zavrže. Vendar se brez božje milosti sam s svojo svobodno voljo ne more približati pravičnosti.

Evangeljska govorica je jasno. Ob sporočilu božje ljubezni in odrešenja nas nenehno vabi k notranjemu spreobrnjenju. V pismu Galačanom npr. beremo: »Po duhu živite in ne strežite poželenju mesa.« In malo dlje: »Sad duha po je: ljubezen, veselje, mir potrpežljivost, blagost, dobrotljivost, zvestoba, krotkost, zdržnost. Zoper take ni postave. Ti pa, ki so Kristusovi, so meso s strastmi in poželenjem vred križali. Ako živimo po duhu, po duhu tudi ravnajmo.«

PETRA

Objava: Družina, 14.9.1997.