V rubriki Med nami je Petra zapisala, navajam: »Zakaj trpljenje, ne moremo nikoli res razumeti. Ostaja skrivnost, ena največjih človekovih vprašanj, ki se kar ponavlja.« Ali res mora to vprašanje ostati nepojasnjeno? Ali ni mogoče trpljenje posledica tega, da grešimo, torej ravnamo proti desetim zapovedim in govoru na gori? Ali ne gre to po načelu »Kar seješ, to žanješ«? Ali ne piše tako tudi v Bibliji? Če grešiš, trpiš. Greh je setev, trpljenje je žetev. In nasprotno: Če ne grešiš, ne trpiš. Ali ni v tem preprostem načelu v bistvu rešitev naših problemov? Ne grešiš, ne trpiš. Pa tudi če grešimo, še vedno imamo nekaj časa možnost, da ne trpimo, in to, če greh s Kristusovo pomočjo pravočasno očistimo. Kot kristjan trdno verujem v zakon setve in žetve tudi na področju vere.

Vlado Began, Šmarje pri Jelšah

Objava: Družina, 13.4.1997.

Odgovor:

Dragi Vlado! Hvala, da ste se oglasili.

Z veseljem iščem popolnejši odgovor na vprašanje trpljenja, ker je zelo povezano z Božjim usmiljenjem.

Res je, da je za človeka trpljenje vdrlo na svet po izvirnem grehu. Z grehom naših prvih staršev je bila porušena harmonija, ki je do tedaj vladala v raju. Človek je izgubil zaupanje in neposreden odnos do Boga, začel je trpeti v medosebnih razmerjih in v odnosu do narave. Vendar posledice izvirnega greha podedujemo, ne da bi bili zanje osebno odgovorni. Zato velikega dela trpljenja, ki smo ga deležni sami ali naši bližnji, ne moremo pripisati osebnemu grehu. Ko pravite: »Če grešiš, trpiš,« je to lahko le delno res. Greh nas zapira vase in pogosto bolj kot fizično povzroča psihično trpljenje človeku. Toda v nasprotni smeri ne moremo sklepati: trpi veliko ljudi, ki jim ne bi mogli očitati hude grešnosti. Za majhne otroke je še bolj jasno, da ne zmorejo osebne odgovornosti in zato ne nosijo krivde, pa kljub temu poznamo trpljenje in pomore nedolžnih. Če gledam življenje pohabljenega otroka zaradi surovosti ljudi – komu pripisati krivdo? In s kakšno pravico lahko trdim, da sem manj grešila od tistih, ki jim življenje prinaša hujše preizkušnje? Ko učenci sprašujejo Jezusa: »Učitelj, kdo je grešil, on ali njegovi starši, da se je rodil slep?« jim da Jezus jasen odgovor: »Ni grešil ne on ne njegovi starši« (Jn 9,2).

Krščanski Bog je Bog ljubezni. To ni samo lepa fraza, je resnica. Noče našega trpljenja, ustvarjeni smo za večno srečo. Nerazumljivo pravzaprav ostaja, čemu dopušča trpljenje, če nas ljubi. Priznam, da postane tukaj vsak odgovor drzen, dokler sami ne izkusimo gorja. Toda v Svetem pismu si upa to vprašanje zastaviti Job, neoprečen mož, v vsem zvest Bogu, ki se postopno znajde brez vsega – izgubi imetje, otroke, zdravje; tako je ubog, da premore le posmeh ljudi in karanje prijateljev, ki so prepričani, da je že moral kaj zagrešiti, da se je znašel v tej stiski. Še nekoga srečamo v Svetem pismu, še bolj prepričljivo ničesar krivega. Prerok Izaija ga opisuje: »Zaničevan je bil in zadnji med ljudmi, mož bolečin, … kakor človek, pred katerim skrivajo obličje … Mi pa smo ga imeli za udarjenega.« Ne govori o nikomer drugem kot o Kristusu. In povejte, koga bi imeli na svetu za bolj nedolžnega kot njega! Vendar je trpel. Toda, ko govorimo o grehih, ki jih Bog kaznuje, se nenadoma človeška logika neha. Kazen, ki bi jo zaslužili mi, Bog naloži svojemu Sinu. »Zaradi naših grehov je bil ranjen … Za naše zveličanje ga je zadela kazen« (Iz 53,3-5).

Kristus, ki je bil brez greha, je trpel, sprejel je to za nas. Hotel je, da se pravičnost, ki zadevo nos, izvrši na njem. Tukaj se nam šele prične zares zapletati. Ljudje imamo v srcu izostren občutek za pravičnost, zato nam nemalokrat ni preprosto sprejeti usmiljenja. Večkrat to laže storimo za druge kot zase. Vendar če sprejmemo usmiljenje, napravimo korak otroka, ki prizna svojo nepopolnost ali odvisnost. Paradoksalno ob tem pa lahko čutimo, da nas Bog jemlje zares, zato dopušča tudi naše trpljenje. Morda imamo kristjani to prednost, da mu lahko damo smisel, ko se bližamo s pogledom križu, na katerem je bil on sam.

Petra

Objava: Družina, 13.4.1997.