Pod tem naslovom je bil v Dnevniku (13.7.2018) objavljen članek o transplantacijski dejavnosti. V njem je bilo med drugim navedeno, da so v bolnišnicah organe odvzeli 43 umrlim darovalcem, ki so bili medicinsko ustrezni za darovanje.

V Sloveniji se v okviru transplantacijske dejavnosti vsako leto presadi večje število delov telesa. Telesni organi za presajanje zaradi zdravljenja se lahko odvzamejo živim ali mrtvim osebam. Posebej zanimiva je problematika odvzema delov telesa mrtvim osebam. Kot te se v okviru transplantacijske dejavnosti smatrajo tisti, pri katerih je ugotovljena možganska smrt. Zanjo je značilno, da naj bi možgani »odmrli«, kar naj bi v posledici pomenilo, da je mrtev tudi človek. Vprašanje pa je, ali je »možgansko mrtev« človek res mrtev?
Da se lahko neki telesni organ presadi, mora biti ta živ, saj prejemnik potrebuje živ in ne mrtev organ. Da pa je organ živ, ga je treba odvzeti osebi, ki še živi, saj mrtva oseba po naravi stvari ne more imeti živih organov. Zato se postavi vprašanje, ali je lahko nekdo, ki ima žive organe mrtev. Še posebej, ali je mrtev v trenutku, ko je po ustreznem predpisu ugotovljena možganska smrt? To bi bilo nelogično, saj mrtev človek po naravi stvari ne more imeti živih organov kot že navedeno. Če so organi živi, je živ tudi človek. Logično torej sledi, da je oseba, pri kateri je ugotovljena možganska smrt, še vedno živa, saj so njeni organi še vedno živi. Na takšen zaključek niti ne more bistveno vplivati dejstvo, da so možgani takšne osebe tako ali drugače neaktivni glede na kriterije, ki so določeni za ugotovitev možganske smrti. Pomembno namreč je tudi, da življenje ne obstaja samo v možganih, ki obsegajo le nekaj odstotkov telesa, temveč je v vseh delih telesa. Če je življenje v človekovih organih, ali ni potem tudi v možganih? Samo, da ga aparati ne zaznajo. Poleg tega pa oseba še vedno diha in srce deluje – to pa sta jasna znaka življenja, tudi po Strokovnih navodilih za opravljanje mrliškega pregleda. Po teh navodilih so namreč znaki smrti, neposredno po prenehanju življenja, zastoj delovanja srca, zastoj dihanja in prekinitev živčne vzdražnosti. Ker pa so pri navidezni smrti te funkcije še popravljive, ti znaki niso zadosten dokaz za nastop smrti, celo mrliška ohladitev ni nedvomen dokaz smrti, od vseh mrliških sprememb je edini nedvoumen dokaz smrti samo gnitje telesa, še piše v navodilih. Nerazumljivo je, kako je lahko nekdo možgansko mrtev, torej mrtev po definiciji znanosti, čeprav ima žive še vse organe, diha in mu bije srce, če je edini nedvoumen dokaz smrti gnitje telesa. Pri možganski smrti pa je še zelo daleč do gnitja telesa. Če človeku še deluje srce, je po navodilih živ, po kriteriju možganske smrti pa že mrtev. Absurdno. Ali lahko obstajata dva trenutka smrti?

Kriteriji za ugotavljanje možganske smrti se spreminjajo. Če je bila po prejšnjih kriterijih ugotovljena možganska smrt, je mogoče, da se to po sedaj veljavnih ne bi zgodilo. Pred leti mrtev, sedaj še živ. Možganska smrt torej ne more pomeniti, da je človek v trenutku ugotovitve te smrti v resnici mrtev. Lahko gre za začetek procesa umiranja, ki se konča s smrtjo ali pa tudi ne. Znan je primer Velme Thomas iz ZDA, ki je »vstala od mrtvih«. Ta je bila priklopljena na aparat za umetno vzdrževanje pri življenju, pri čemer njeni možgani že 17 ur niso kazali dejavnosti, zaradi česar so jo zdravniki odklopili od aparature. Deset minut po odklopu naprave in ko so se zdravniki že pripravljali, da ji izrežejo organe za presaditev, se je Velma prebudila. Zanimivo je tudi, da je kar nekaj možgansko mrtvih žensk rodilo žive otroke. Ali lahko mrtvec rodi otroka? In to živega!
Če je možganska smrt res smrt, zakaj potem pridevnik možganska? Zakaj država enostavno ne reče smrt? Očitno ve, da »možgansko mrtva« oseba ni mrtva in da še živi, potrebujejo pa se organi za presaditev! Možganska smrt se je namreč pojavila šele takrat, ko je postalo tehnično mogoče, da se presadijo človeški organi.

Nekdo doživi prometno nesrečo, zdravniki ugotovijo možgansko smrt, nato pa mu odvzamejo vse uporabne telesne dele. Pred nesrečo človek, po njej samo še prazen ovoj. In ta človek nikoli ni privolil v odvzem organov, nikoli tudi ni privolil v koncept (lastne) možganske smrti. Postane prazno truplo brez lastne privolitve, čeprav mu pravni red daje pravico, da da soglasje za kakršen koli medicinski poseg. Brez njegove privolitve se mu v bistvu ne sme odvzeti krvi, lahko pa se mu odvzamejo vsi deli telesa, ko je še živ. Absurdno!

Dne 19.7.2018 poslano Dnevniku, toda ta časopis teksta še ni objavil.