Katoliška cerkev proti demokraciji

Papež Pij XI. leta 1930: »Če že obstaja totalitaren režim – totalitaren v praksi in teoriji – je to režim Cerkve, saj Cerkvi človek pripada na totalen način.«[1]

Papež Pij XII. leta 1953: »Pripadamo militantni cerkvi …«[2]

Nemški zgodovinar Karlheinz Deschner: »Na svetu ni organizacije, ki bi bila ‘v antiki, vključno s srednjim in novim vekom ter posebno v 20-tem stoletju tako obremenjena z zločini, kot krščanska cerkev, prav posebno rimsko-katoliška cerkev’«.[3]

Katoliška cerkev proti demokraciji

Katoliška cerkev nasprotuje demokraciji od vsega začetka in jo hoče uničiti. Zavrnila je Magno karto, principe francoske revolucije, nasprotovala je odpravi suženjstva … Papež Gregor XVI., ki je papeževanje nastopil leta 1831, je že naslednje leto rekel, da je človekova svobodna volja norost, izvirala naj bi iz »najsmrdljivejših studencev brezbrižnosti«. Bil je proti svobodi tiska in vesti, ločitvi cerkve od države ter svobodi združevanja in izobraževanja, ki da so smrdljiva odplaka, polna heretičnih izbljuvkov. Leta 1864 je papež Pij IX. izdal okrožnico Syllabus Errorum. V njej je obsodil zmote »modernizma«, npr. panteizem, naturalizem, racionalizem, socializem in komunizem …, po njegovem mnenju pa je zmotno tudi, da ima »vsak človek svobodno pravico do prevzemanja in izražanja tiste vere, ki je po njegovem prepričanju prava«.[4] Zapisal je še, da »… da ima Katoliška cerkev pravico uporabiti silo, da si zagotovi pokorščino, da bi Katoliška cerkev morala uživati imuniteto in da nobena država ne bi smela nasprotovati tem posebnim privilegijem, da bi edino Katoliška vera morala biti dovoljena, da bi nekatolikom, ki pridejo v katoliško deželo morali prepovedati javno izražanje svoje vere.«[5] V okrožnici je mogoče zaslediti tudi obsodbo splošne volilne pravice in stališča kot npr., da lahko cerkev svojo oblast izvaja brez dovoljenja posvetne oblasti ter da civilna in kazenska sodišča in zakoni ne veljajo za duhovnike.

Papež Leon XIII. (1878-1903) je rekel, da ni dovoljeno vzpodbujati svobode mišljenja, svobode tiska, svobode šolstva in verske svobode, bil pa je tudi proti socializmu in komunizmu. Dejal je tudi, da ima cerkev v vseh katoliških državah pravico do verskega monopola, kajti zablodi se ne sme dajati svoboda širjenja. Svoboda in resnica nista združljivi. Kjerkoli je le mogoče, mora biti resnica vsiljena s pomočjo države in pod vodstvom cerkve. Sleherna država mora trdno zagovarjati pravo vero kot svojo uradno politiko in kolikor je le mogoče omejevati svobodo vesti. Tako papež. In še: »Prekletstvo nad tistimi, ki trdijo, da nam Sveti duh ne dovoljuje pobijati heretikov!«[6] Papež Leon je po cerkvenem nauku nezmotljiv. Kar govori, naj bi bila božja beseda. Beseda Boga ali beseda boga?

Seveda to velja tudi za besede papeža Pija XI. (1922-1939), ta je zaničeval demokratične institucije, ki je v encikliki Ubi Arcano Dei obsodil demokracijo in jo okrivil za takratni nered v družbi. Bolj kot je neka dežela demokratična, bolj je kaotična, je dejal. Od posameznika je papež zahteval pokorščino bogu in cerkvi, kajti samo katoliška cerkev lahko prinese mir in red, saj je nezmotljiva. Ne samo posamezniki, temveč tudi države morajo slediti katoliški cerkvi, saj je ta edina varuhinja resnice, je trdil. Papež Pij XI. je znan tudi po tem, da se je povezal s fašizmom, njegova je tudi izjava, da je fašističnega diktatorja Mussolinija poslala božja previdnost. Bolj verjetno je, da ga je poslala »previdnost« iz podzemlja. Šel je celo tako daleč, da je v encikliki Quadragesimo Anno svetoval vsem katoliškim deželam, naj prevzamejo obliko fašistične stanovske države. Demokracija ni stvar katoliške cerkve, je izjavil papež Janez Pavel II.[7]

Zelo jasen je bil tudi papež Ratzinger, ki je na svoji prvi splošni avdienci vse neverujoče okarakteriziral kot sile teme in zla.[8] Benedikt kot naslednik inkvizicije? To je dolgo v novi »preobleki« tudi vodil. Strašno duhovno nasilje tako imenovanega svetega očeta in tako imenovanega Kristusovega namestnika na zemlji. »Duhovno nasilje se vedno razvije v najhujše oblike psihičnega, fizičnega in družbenega nasilja,« meni dober poznavalec katoliške cerkve Peter Kovačič Peršin.[9] »Vsaka človekova pravica se je morala uveljavljati ob zagrizenem nasprotovanju Cerkve, tako katoliške kot evangeličanske,« je dejal prof. Hubertus Mynarek, nekdanji dekan teološke fakultete, ki je izstopil iz katoliške cerkve.[10]

»Demokratična družba na zahodu pa pozablja, da imajo človekove pravice in temeljne svoboščine ter pluralna demokracija svoj temelj prav v krščanstvu,« je izjavil mag. Andrej Naglič,[11] vnet privrženec katoliške cerkve, sicer tudi duhovnik. V krščanstvu da, ne pa v katolištvu! Eno je krščanstvo, drugo je katolištvo. Ni mogoče biti hkrati katolik in kristjan, saj gre za dva različna pojma, čeprav ju katoliška cerkev, pa tudi še kakšna druga, enači. Enačijo pa ju tudi mnogi, ki ne pripadajo nobeni cerkvi. Katoliška cerkev je dosegla velik »uspeh« s tem, ko je pri ljudeh uspela ustvariti vtis, da je katoliško enako kristjanstvu. Torej, da je tudi katoliška cerkev kristjanska. Kakšna je razlika med katolicizmom in kristjanstvom? Zelo velika in enostavna! Kristjani sledijo Kristusu, katoliki papežu. Pri tem ni bistveno to, da naj bi bil papež Kristusov namestnik in celo sveti oče. Kajti gre za papeževo samoimenovanje oz. tako ga imenuje katoliška cerkev. Da bi Bog papeža imenoval sveti oče ali Kristusov namestnik, je popolnoma nemogoče in s strani katoliške cerkve nedokazano. Kakšna je bistvena vsebinska razlika med kristjanstvom in katolicizmom? Kristjani sledijo Kristusu, ki je bil striktno proti ubijanju ljudi in živali, znano je, da je rekel, kdor prime za meč, bo z mečem pokončan, katoliki sledijo papežu, ki zagovarja ubijanje nepravičnih in krivih in tudi živali. Seveda je razlik še mnogo, npr. Kristus priznava ljudem svobodo, katoliška cerkev je proti človekovim pravicam in svobodi ter zahteva pokorščino od vsakega katoliškega vernika. Če ta prekrši pokorščino, mu je cerkev namenila večni pekel, saj trdi: »Kdor ne sprejme celotnega cerkvenega izročila, bodisi napisanega bodisi nenapisanega, bodi izobčen«.[12]

Nemški teolog, jezuit Michele Schmaus (1897-1993): »Nič ni bolj tujega katolicizmu kot demokracija …«[13] In še: »Izkazalo se je, da Cerkev obsoja oblast ljudstva, svobodo vesti in vse sodobne svoboščine. Inkvizicijo predstavlja kot ‘samoumevno posledico svojega celotnega pravovernega sistema’, oziroma kot ‘kompedij cerkvenega duha’.« In nato dodaja: »Ko bo to lahko storila, bo Cerkev obudila inkvizicijo; če tega ne bo storila, bo tako zgolj zato, ker je ne bo mogla.« Oboje je leta 1848 zapisal znani francoski zgodovinar religije Ernest Renan.[14] »Še danes so prepričani v papeškem Rimu, da smejo zakulisno ali javno pritiskati na demokratično izvoljene vlade in parlamente v smislu rimsko­katoliške ‘morale’,« je zapisal znani švicarski teolog Hans Küng, teolog, ki ga je cerkev »izobčila« zaradi njegovih kritičnih pogledov na cerkveni nauk.[15]

Nekatolikov se je potrebno izogibati »kot strupa, ki prinaša smrt! Prezirajte jih, izogibajte se jih in ne govorite z njimi,« je rekel papež Leon I.[16] Tako torej papež Leon Veliki. Očitno ga je navdahnil sam satan, saj Jezus kaj takega ni nikoli rekel in s tem nima nič. Prav nič. Kje je tu dostojanstvo nekatolikov, ki je osnovna pravica vsakega človeka ne glede na vero, raso … in jo sedaj priznavajo vse moderne ustave. Pa tudi cerkev na veliko govori o človekovem dostojanstvu! Besede, besede, besede …

Znani britanski pisatelj Avro Manhattan je o nasprotovanju katoliške cerkve demokraciji dejal: »Noben drugi religiozni, ekonomski ali politični sistem, vključujoč tudi določene oblike levo in desno usmerjenih totalitarizmov, ne more biti tako izredno sovražen do demokratičnega duha in njegovih vrednot.«[17] Avro Manhattan je tudi dejal, da se je papeža Pija XII. (1939-1958) oprijel vzdevek, da je najboljši antidemokrat na svetu, saj je bil eden največjih sovražnikov demokracije v dvajsetem stoletju.[18] »Kot mi je znano iz neposrednega vira, je Piju XII. nekoč neki zelo visok nemški prelat rekel: ‘Sveti oče, če Vam smem svetovati …’ Papež je vstal in zapustil prostor. In njegov osebni tajnik, jezuit Leiber, nam je nekoč pripovedoval, da je pogosto brezupno, celo nevarno, ugovarjati papežu,« je dejal teolog Herbert Haag.[19] Sveti oče pa nevaren in antidemokrat? Jasno je, da je cerkveni sveti oče totalitaren in nevaren, če je na čelu zelo nevarne totalitarne organizacije! S Svetim očetom iz nebes seveda cerkveni sveti oče nima nobene zveze. Po čem je še znan papež Pij XII.? Da je zapustil svojim dedičem kar 80 milijonov mark in da ni obsodil holokavsta.

Španski kardinal Pedro Segura je v pastoralnem pismu leta 1952 zapisal, da je svoboda tiska eno od največjih zlih nevarnosti, ki ogroža moderno družbo. Seveda, svoboda tiska ogroža cerkev, kajti tisk vedno bolj razkriva zločine cerkve. Tako je ljudem dana možnost, da vidijo, kdo se skriva za katoliško cerkvijo. In kdo se skriva? Božansko ali nebožansko?

Leta 1949 je katoliška cerkev izdala dokument, po katerem so prekleti vsi tisti, ki priznavajo materialistično in protikrščansko doktrino komunizma, jo zagovarjajo ali širijo. Ali v demokraciji in svobodni državi ne bi smeli obstajati tisti, ki zagovarjajo komunizem? Če se lahko zagovarja nasilni katolicizem, zakaj se ne bi smel podpirati komunizem? Ki se po svojih negativnih posledicah sploh ne more primerjati s katoliško cerkvijo!

Papež Janez XXIII. je 3. januarja 1962 po doktrini Pija XII. iz leta 1949, ki je katolikom prepovedala podporo komunističnih režimov, izobčil takratnega kubanskega predsednika Fidela Castra.[20] To izobčenje pa ni motilo papeža Benedikta XVI., da ni leta 2012 obiskal Kube ter se srečal z izobčencem in po cerkvenem nauku članom pekla Fidelom Castrom. Cerkev že sega po Kubi, kajti kubanski režim je očitno vse slabotnejši. To je izkoristil papež Frančišek, ki je bil s svojimi služabniki posrednik med ZDA in Kubo glede normalizacije odnosov med obema državama. Konec leta 2014 je namreč prišlo do otoplitve odnosov med Kubo in njeno mogočno z biblijo zaznamovano sosedo ZDA. Vrata cerkveni evangelizaciji Kube se odpirajo! Cerkveni duh uničevanja bo tako še bolj prisoten v tej državi! Papež je s svojimi divizijami iz podzemlja še enkrat dokazal pripadnost zunanjemu kraljestvu, kraljestvu nasilja, vojn … Ali bi bil tudi Jezus iz Nazareta posrednik med dvema zunanjima kraljestvoma? Ali ni On vladar notranjega kraljestva?

Cerkveni nauk o večnem prekletstvu nasprotuje verski in splošni svobodi ter demokraciji. Ta nauk je neposredni napad na svobodo ljudi z namenom, da jih veže na cerkev. »Kakor je razvidno iz svetopisemskih tekstov, je Kristus izročil vodstveno oblast v Cerkvi apostolom in njihovim naslednikom. Iz ugotovljenega dejstva moramo sklepati, da Cerkev ni demokratična družba v smislu zahodnih demokracij oziroma družba, katere oblast bi temeljila v suverenem ljudstvu, ki svobodno izbira svoje predstavnike in jim poveri svojo suverenost za izvrševanje vodstvenih funkcij,«[21] pravi teolog in duhovnik dr. Borut Košir, sicer tudi profesor na teološki fakulteti v Ljubljani. Katoliška cerkev torej ni demokratična niti znotraj sebe, kaj šele zunaj sebe.

»Svoboda vere in mnenja, ki je zagotovljena vsem, poraja prijateljstvo in je znak miru,» je dejal papež Frančišek po srečanju s turškim predsednikom Erdoganom na obisku v Turčiji leta 2014.[22] To je sicer res, vendar je ravno papež s svojo cerkvijo ovira temu! Vsekakor je papež Frančišek vrhunski blefer.

***

Z demokracijo so povezane tudi človekove pravice. Katoliška cerkev javno razglaša, da priznava in podpira človekove pravice in demokracijo. Ali cerkev[23] res priznava človekove pravice, ki jih priznavajo vse moderne države kot izraz suverenosti ljudstva? Ali cerkev priznava »državno« svobodo vesti, ki vsebuje tudi versko svobodo, svobodo izražanja ali pa pravico do življenja? Ali cerkev priznava načelo ločitve države in cerkve, ki je eno temeljnih načel demokratičnih držav?

Ali institucija, ki o svojem pripadniku trdi: »Ko je krščenec postal ud Cerkve, ne pripada več sam sebi, temveč tistemu, ki je umrl in vstal za nas. Od tedaj naprej je poklican k temu, da se podreja drugim, da jim služi v občestvu Cerkve, da je cerkvenim predstojnikom poslušen ter jih uboga in da jih upošteva s spoštovanjem in ljubeznijo. Kakor je krst za krščenca vir odgovornosti in dolžnosti, tako mu daje tudi pravice v Cerkvi: (…)«[24] in ki od njega zahteva, da si prizadeva, da se bo božje oznanilo odrešenja bolj in bolj širilo med vse ljudi vseh časov po vseh krajih zemlje in ki se mora pri izvrševanju svojih pravic ozirati na skupni blagor cerkve,[25] lahko priznava politične in druge »necerkvene« pravice, torej pravice, ki jih priznava posvetna država kot odraz suverenosti ljudstva in ne boga?

Ali cerkev priznava »državne« človekove pravice ateistom in drugače verujočim? Ali te priznava svojim vernikom, ki morajo ubogati svoje verske predstojnike, npr. kaplane, in jih upoštevati. Priznava »državne« človekove pravice več kot milijardi svojih članov? Priznava človekove pravice tudi ženskam, saj so le­te po javno zapisani trditvi katoliškega župnika Jožeta Packa ustvarjene kot pomočnice človeku?[26] Simbolno: »Ti ‘pacek’ ti, ali je tvoja mama slišala te tvoje besede?! Ti si človek, tvoja mama pa je tvoja pomočnica meniš, saj ni človek!«[27] Ali tudi Bog tako misli? Bog, ki ustvarja in ne uničuje ali žali! Ali tudi Bog pravi, da je ženska pomočnica človeka, torej moškega – samo ta je namreč po cerkvenem nauku človek! Ali Bog dela razlike med ženskami in moškimi? Ali lahko neka nedemokratična, militantna in totalitarna institucija priznava demokracijo in človekove pravice? Organizacija, v imenu katere je sv. Ambrozij rekel: »Vsi, ki niso katoliški, so krivoverci in bratje judov«.12 Seveda ne!

Na začetku je bila cerkev proti človekovim pravicam, kasneje pa jih je začela podpirati, vendar s figo v žepu. Pravice je podpirala in jih podpira zato, ker bi sicer izpadla kot nazadnjaška in totalitarna organizacija, kot organizacija, ki je proti ljudem in pravicam. Kakšne bi bile zanjo posledice, če bi odkrito nasprotovala človekovim pravicam in npr. trdila, da je proti svobodi izražanja ali verski svobodi? Zato jih raje navidezno priznava. Podpira pa tudi tiste pravice, ki so njej v korist. Pravic ne podpira zaradi pravic samih, temveč jih podpira in uporablja izključno za svoje lastne interese – za širjenje in obrambo vere. Jasno je, da pravico do verske svobode podpira samo tam, kjer je v manjšini, ne podpira pa je na npr. na zahodu, kjer je bolj ali manj v večini in kjer množično krsti dojenčke in jim tako ne priznava temeljne človekove pravice, to je svobode vesti in veroizpovedi. Ali je mogoče od organizacije, ki ne pozna demokracije in katere temelj so dolžnosti članov in ne pravice in ki paktira z diktatorskimi režimi, pričakovati iskreno priznanje demokracije in pravic ljudi samih po sebi? Jasno da ne, saj bi si sicer sama sebi žagala vejo, na kateri sedi. Njeno priznanje je samo interesno, torej navidezno. Zelo jasen je v tem pogledu dr. Miro Cerar, profesor na Pravni fakulteti v Ljubljani, sedaj predsednik vlade RS: »Dejstvo, da npr. sodobna katoliška cerkev priznava obstoj človekovih pravic oziroma zagovarja njihovo varstvo, je predvsem izraz politične nuje te institucije, ki se ‘mora’ pri družbenem uveljavljanju na Okcidentu v določeni meri prilagajati aktualnim (v osnovi pretežno liberalističnim) družbenim tokovom. (…) Katoliška cerkev ne pristaja na nekatere človekove pravice, ki sicer v mednarodnem pravu niso sporne. Tako npr. v okviru svoje notranje organizacije katoliška cerkev ne zagovarja ter ne uveljavlja t.i. človekovih političnih pravic in svoboščin (npr. svoboda združevanja, splošna volilna pravica), specifične poglede pa uveljavlja npr. tudi v pogledu nekaterih osebn(ostn)ih pravic.«[28]

***

Papež Benedikt XVI. je dejal, da pravice izhajajo iz Boga.[29]V Zakoniku cerkvenega prava so opredeljene pravice vernikov in te se nanašajo na razmerje med vernikom, torej krščencem, in samo cerkvijo. Vsebina teh pravic je v bistvu verske narave. Po kanonu 227 omenjenega zakonika imajo verniki laiki pravico, »da se jim v zadevah svetne družbe prizna tista svoboda, ki pripada vsem državljanom; ko pa se poslužujejo te svobode, naj skrbijo, da svoje delovanje prepojijo z evangelijskim duhom in so pozorni na nauk, ki ga oznanja cerkveno učiteljstvo, vendar naj se varujejo, da bi v domnevah ne prikazovali svojega gledanja kot nauk Cerkve.«

Iz omenjenega je mogoče zaključiti, da imajo verniki laiki v cerkvenih zadevah samo tiste pravice, ki jih izrecno priznava cerkev v svojih predpisih. V cerkvenih zadevah verniki laiki torej nimajo splošnih pravic, ki jih priznava posvetna država v svoji ustavi in drugih pravnih aktih. Ali imajo te v zadevah svetne oz. civilne družbe? To samo v primeru, če cerkev enači svobodo, o kateri je govora v kanonu 227 s pravicami civilne države! Če ni tega enačaja, potem katoliški verniki laiki po cerkvenem pravu sploh nimajo državljanskih pravic, temveč samo verske. Če torej cerkev v okviru omenjene svobode priznava vernikom laikom pravice posvetne države, pa je treba navesti, da morajo ti te pravice uporabiti samo za širjenje vere v smislu kanona 211 Zakonika cerkvenega prava, po katerem si morajo verniki prizadevati, »da se bo božje oznanilo odrešenja bolj in bolj širilo med vse ljudi vseh časov po vseh krajih zemlje.« Jasno torej je, da cerkev priznava posvetne človekove pravice in temeljne svoboščine samo kot sredstvo za doseganje svojih interesov. Ne priznava jih samih po sebi, kot nekaj, kar pripada vsakemu državljanu na podlagi njegovega dostojanstva, kot to velja za državljanske pravice, ki jih priznava država v svoji ustavi in drugih pravnih aktih in so priznane nepogojno ne glede na to, ali bo pravica izkoriščena ali ne. Zato je jasno, da katoliška cerkev pravic in svoboščin, ki izhajajo iz ustave ne priznava kot kategorije same po sebi, temveč samo kot sredstvo za obrambo in širjenje vere – torej kot orodje, ki je v njeno korist in ne v korist osebe, njenega vernika. Če torej vernik laik uporabi ustavne pravice in svoboščine izven okvirja, ki ga priznava njegova cerkev, torej če jih ne uporabi za širjenje vere, temveč za nekaj drugega, je v grehu in mu grozi večni pekel.

Kardinal Ratzinger je kot prefekt kongregacije za čistost vere leta 1997 preklel in izobčil teologa Balasuriye iz Šri Lanke, ker ta ni hotel podpisati dokumenta, kjer je pisalo: »Razen tega sprejemam z religiozno pokornostjo volje in intelekta tako vse nauke, ki jih oznanja papež, kot tudi vse nauke, ki jih oznanja škofovski kolegij, kadar opravljata redno cerkveno učiteljstvo in tudi kadar te nauke podajata na nedokončen način.«[30] Podpisati bi bilo torej potrebno nekaj, kar v času podpisa sploh še ni obstajalo, tisto, ki izhaja iz besedne zveze »nedokončen način«. Pokorščina neobstoječemu? To lahko zahteva samo totalitarna organizacija. Kje je tu vest osebe? Vest katolika je lahko očitno samo nauk cerkve! Seveda pa to ne velja samo za škofe, temveč za vse vernike. Vsi morajo izključiti svojo vest in voljo ter verjeti vsemu, kar si izmisli papež s pribočniki. To je katoliška cerkev – organizacija, kjer ni svobodne volje, oz. kjer ima svobodno voljo in pravice samo ena oseba, to je rimski škof. Vsi ostali imajo v osnovi samo dolžnosti in so tako bolj ali manj lutke. In to ne samo verske, temveč na splošno.

Objava: ATEISTIČNI zbornik : 2015-2016, Maribor, marec 2017.

 

_____________
[1] Enciklopedija Slovenije, 13. zvezek.
[2] http://wdtprs.com/blog/2012/02/church­militant/ 17.1.2015).
[3] http://www.izstop-iz-cerkve.org/ (29.4.2016).
[4] www.mladina.si/49684/od­hitlerjevega­papeza­do­svetnika (12.5.2013).
[5] Likar, Damjan: Cerkvena prevara z etiketo ­ katoliška cerkev se neupravičeno imenuje krščanska, saj njen nauk in praksa ne temeljita na dediščini Jezusa iz Nazareta. Ljubljana, Založba Planet 2012., str. 109.
[6] Paris, Edmond: Jezuiti – skrivna vojska papeštva. Mengeš, Ciceron 2008., zadnja stran ovitka.
[7] Večer, 27.11.1998.
[8] Mladina, 27.1.2007.
[9] Religija in nasilje: eseji in razprave / Jan Assmann in drugi; uredila Iztok Simoniti in Peter Kovačič Peršin. Ljubljana, Fakulteta za družbene vede, Revija 2000 2008, str. 223.
[10] http://www.zrtve­cerkve.org/html/cerkev in_.html (12.5.2013).
[11] Družina, 23.2.2014.
[12] Vera Cerkve: dokumenti cerkvenega učiteljstva. Zbral, prevedel in uvode k dokumentom napisal Anton Strle. Celje, Mohorjeva družba 1997, 2. popravljena izdaja, str. 56.
[13] Jezuiti – skrivna vojska papeštva, zadnja stran ovitka.
[14] Jezuiti – skrivna vojska papeštva, str. 121.
[15] Küng, Hans: Kaj verujem? Ljubljana, Društvo 2000 2013, str. 115.
[16] Kdo sedi na Petrovem stolu? Samo za bistre glave in dobre analitike, 2. del. Ljubljana, Univerzalno življenje 2007, str. 58.
[17] Cerkvena prevara z etiketo, str. 89.
[18] Cerkvena prevara z etiketo, str. 90.
[19] Ljubim te in trpim – Pogledi na cerkev v sedanjem svetu, uredil Drago Ocvirk, Celje, Mohorjeva družba 2000, str. 140.
[20] http://sl.wikipedia.org/wiki/Pape%C5%BE_Janez_XXIII (12.5.2013).
[21] Košir, Borut: Ustavno pravo Cerkve. Ljubljana, Družina d.o.o. 1996, str. 49.
[22] http://www.rtvslo.si/svet/papeza­v­carigradu­sprejela­navdusenamnozica/ 352345 (29.11.2014).
[23] Če uporabljam pojem cerkev, je mišljena katoliška cerkev.
[24] Katekizem katoliške Cerkve. Ljubljana, Slovenska škofovska konferenca 1993, str. 342­343.
[25] Zakonik cerkvenega prava, Ljubljana. Nadškofijski ordinariat v Ljubljani 1983, kan. 211 in 223, str. 115.
[26] Družina, 15.7.2001.
[27] To je mišljeno torej simbolno in ne dobesedno.
[28] Cerar, Miro ml.: Večrazsežnost človekovih pravic in dolžnosti. Ljubljana, ZPS d.o.o. 1996, 2. dopolnjena izdaja, str. 95.
[29] Večer, 17.10.2005.
[30] Kdo sedi na Petrovem stolu, 2. del, str. 39.

Print Friendly, PDF & Email