V teku je lovna doba za lov na mnoge živali. Skupine lovcev se nahajajo v gozdovih in na poljih ter uničujejo naravno bogastvo, kajti živali so po zakonodaji Republike Slovenije naravno bogastvo. Vsako leto lovci v gozdovih in na poljih ubijejo več desettisoč nedolžnih živih bitij, v samostojni Sloveniji so lovci ubili že okoli milijon živali. Okoli milijon živih bitij je bilo kljub temu, da so del naravnega bogastva Slovenije, pobitih, čeprav mora po ustavi država poskrbeti, da se naravno bogastvo ohrani in ne uničuje.

Ekologi ugotavljajo, da ravnotežje narave in živali ne potrebuje lovcev, temveč se dolgoročno vzpostavi samo od sebe – z notranjim izravnavanjem števila rojstev, s prilagajanjem na mejo kapacitete okolja in z izogibanjem vrst. Živali razpolagajo z notranjim mehanizmom za reguliranje prirastka: če preti prenaseljenost, se zniža stopnja rojstev. V skoraj vseh deželah na svetu je lov v naravnih rezervatih prepovedan, kljub temu tam ne pride do naravnega neravnovesja.

Lov pomeni motenje naravnega ravnotežja ekološkega sistema. Lahko vodi do zmanjšanja ali iztrebljenja živalskih vrst. Lovci naravo uporabljajo, ne pa ščitijo. Vsekakor gojijo živalske vrste, ki so jim zanimive kot plen. Ni tudi pozabiti, da človek mnogih živali jemlje življenjski prostor in s tem hrano, kar je lahko tudi eden izmed vzrokov za tako imenovano škodo, ki naj bi jo povzročile živali. Mnogokrat pa je tudi lovski pritisk tisti, zaradi katerega živali povzročijo “škodo”.

Lovci pogosto živali samo obstrelijo. Iskanje, če sploh pride do njega, traja ure in dneve. Do smrtnega strela se obstreljene živali na begu pred lovci ure in dneve vlečejo skozi gozd z raztrganim telesom, razparanim drobovjem in zlomljenimi kostmi. Tudi lovčeve šibre zadenejo številne živali, zlasti ptice, toda te ne umrejo takoj, ker šibre niso zadele življenjsko pomembnih organov. Zaradi poškodb pogosto umrejo šele po nekaj urah ali dnevih.

Lov za prehrano že dolgo ni več potreben. Lov tudi ni kulturna dobrina, saj ubijanje živih bitij ne spada v kulturo. Z moralno-etičnega stališča absolutno ni sprejemljivo, da si ljudje prilaščajo pravico zavoljo zadovoljstva ubijati živa bitja, ki prav tako kot oni čutijo in občutijo bolečino.

Prvi nemški zvezni predsednik Teodor Heuss je rekel: »Lov je samo strahopeten opis za posebno nizkoten umor sobitij brez možnosti. Lov je stranska oblika človekove duševne bolezni.«

Glede na navedeno kot VARUH PRAVIC ŽIVALI, ki zastopam tudi lovne živali, tudi tem pa, kot vsaki drugi živali, pripada pravica do življenja, da se:

LOV V CELOTI PREPOVE

in pozivam javnost, da se priključi borbi za popolno prepoved lova.

Lovce pa pozivam, da postopajo v skladu s pravičnostjo, ki izključuje vsako ubijanje živih bitij, saj njihov moralni-etični kodeks vsebuje tudi neke vrste pravičnost (lovska pravičnost) in se sami odrečejo lovu, če pa jim to iz različnih vzrokov še ni mogoče, pa da živalim ne povzročajo nepotrebnega trpljenja, kar je sicer tudi njihova zakonska dolžnost.

Varuh pravic živali:
Odvetnik Vladko Began

Objava na http://www.osvoboditev-zivali.org/index.php?arhv=01471