Vlado Began1

V kanonu 751 Zakonika cerkvenega prava je zapisano: “Z besedo krivoverec označujemo po prejetem krstu trdovratno zanikanje katere izmed resnic, ki jo je treba verovati z božjo in katoliško vero, ali trdovraten dvom o njej; odpadništvo je zavrnitev krščanske vere v celoti …2

Papež je na čelu organizacije, ki velja za krščansko, tudi papež naj bi bil kristjan. Če se nekoga označuje za kristjana, mora ta slediti tistemu, katerega ime nosi, to je Jezusu, Kristusu. Seveda sledenje ne more biti samo v besedah, temveč predvsem v dejanjih. Pravzaprav je pravo sledenje samo sledenje v dejanjih, kajti Jezus iz Nazareta je dejal: “Po njihovih sadovih jih boste spoznali.” (Mt 7,16)3 Ali papež s svojo cerkvijo res sledi Jezusu iz Nazareta?

Ali papež s svojo cerkvijo res sledi Jezusu iz Nazareta? Jezus, Kristus je med drugim rekel, da je potrebno ljubiti svoje sovražnike in kdor prime za meč, bo z mečem pokončan. Jezus, Kristus je bil torej pacifist. Ali je to tudi papež? Ne! Papež sploh ni pacifist, kajti sam je ob napadu pakta Nato na neko državo rekel: Mi nismo pacifisti. Cerkveni nauk, ki ga ustvarja in uči papež, pozna in zagovarja dve vojni: t. i. pravično vojno in sveto vojno, ki po zgodovinarju Deschnerju dopušča tudi napad in je v preteklosti igrala veliko vlogo. V imenu Boga, v imenu Jezusa, Kristusa, ki je bil pacifist, so umirali milijoni ljudi, ne samo v preteklosti, temveč še v 20. stoletju. Seveda je del Jezusovega nauka tudi zapoved Ne ubijaj, ki je absolutna in ne pozna izjem. Po tej zapovedi ni dovoljeno ubiti nobenega bitja, vključno z živalmi. Katoliška cerkev ves čas deluje proti tej zapovedi in s tem sproža potoke krvi nedolžnih bitij. Papež celo dopušča smrtno kazen, kar je direktno v nasprotju s to zapovedjo. Cerkvena biblija je polna pozivov k ubijanju: ubiti je potrebno prešuštnike, čarovnice, homoseksualce, tiste, ki udarijo ali preklinjajo svoje starše ali ne poslušajo duhovnikov …. Vsi ti so zapisani smrti, kajti biblija je po papežu božja beseda, ki jo je potrebno v celoti izvrševati. Kako je cerkev ponaredila zapoved Ne ubijaj kaže tudi njena natančna opredelitev te zapovedi: “Nedolžnega in pravičnega ne ubijaj” (2 Mz 23,7). Glede na takšen demonski nauk so v sedanjem času v nevarnosti za svoje življenje vsi, ki so nekomu nekaj dolžni, ki torej niso nedolžni. V nevarnosti so tudi vsi nepravični, seveda tisti, ki so kot takšni spoznani po kriterijih cerkve. Cerkev kot nepravične označuje vse tiste, ki ji ne dajo tega, kar zahteva. “Vsak udarec s sabljo, vsako granato, s katero moramo izsiliti svojo pravico do življenja, blagoslovi bog”, je rekel teolog Zurhellen. “V takšni vojni sovražnike z mirno vestjo daviti, ropati, žgati je krščansko in delo ljubezni”, je rekel znani katoliški cerkveni učitelj Tomaž Akvinski. “Danes bodo blagoslovili naše čete, saj Boga ne smemo pozabiti pri nobeni vojni.” (General Adolf von Thiele)4 Papež s svojo cerkvijo permanentno krši peto Božjo zapoved in Jezusov nauk. Ali sledi tistemu, po katerem se samovoljno imenuje?

Katoliška cerkev zahteva od staršev, da so njihovi otroci krščeni v prvih tednih po rojstvu, po drugi strani pa uči, da je Jezus rekel, da je potrebno najprej učiti in nato krstiti (Mt 28,19). Gre za očitno nasprotje. Jezus je spoštoval svobodo vesti vsakega bitja in je tudi zato rekel, da je potrebno prvo učiti, torej da se oseba pouči o veri oz. Bogu, in šele nato krstiti, če se za ta korak odloči. Odločitev je torej v celoti v rokah ‘kandidata’ za krst. Papež seveda deluje drugače kot je rekel Jezus in zahteva od staršev, da otroka takoj po rojstvu krstijo. Če tega ne storijo, grozi papež staršem z večnim peklom, ta pa tudi ne uide otrokom, če umrejo nekrščeni, seveda po papežu.

Krst otroku odvzame svobodno odločitev glede Boga. Otrok se ni svobodno odločil za Boga, temveč je bil prisiljen, da veruje v boga, ki so mu ga izbrali starši, večinoma pod strahovlado katoliške cerkve. Vera v boga ni bila njegova lastna, temveč od drugih. Takšna vera pa po navadi nima uspeha in mnogokrat vodi v ravnanja, ki so v nasprotju Jezusovim naukom. Spomniti se je potrebno samo cerkvenih verskih vojn, ki so bile vodene v imenu Jezusa, Kristusa. Obred krsta je poln magijskih primesi in kot magijska šega izvira iz poganstva. Že v poganskih časih so imeli naslednja krstna opravila: potapljanje v vodo, polivanje z vodo, mazanje s slino, izgon hudiča, zraven pa so bile sveče, krstni botri, krst v sili, krst otrok …. Katoliška cerkev je mnogo tega, kar je bilo v poganstvu običajno, prevzela in je to sedaj del njenih ceremonij. Katoliška cerkev je že v 3. stoletju trdila, tako znani zgodovinar Karlheinz Deschner, da je prvi otrokov krik, ko pride na svet, klic po krstu. Starše, ki so odklonili krst dojenčka oziroma otroka niso dali krstiti takoj po rojstvu, je katoliška cerkev še v času reformacije preganjala in jih usmrtila kot tako imenovane »prekrščevalce«. Podobno je počela evangeličanska cerkev. Kje je cerkev med drugim našla podlago za ta pregon? V odloku o izvirnem grehu Tridentskega cerkvenega zbora iz leta 1546, iz katerega izhaja, da kdor zanika, da je potrebno novorojene otroke krstiti, se izobči. Ker to izobčenje še vedno velja, so še sedaj v veliki nevarnosti tisti, ki zanikajo krst dojenčkov. Kaj ima Jezus iz Nazareta skupnega s poganskim ceremonialom krsta dojenčkov, ni znano! Znano pa je, da Jezus ni krstil dojenčkov ali otrok. Tudi sam je bil krščen šele nekje pri starosti 30 let. Ali papež s svojo cerkvijo sledi tistemu, po katerem se samovoljno imenuje?

“Laže gre kamela skozi šivankino uho, kakor bogataš pride v Božje kraljestvo,” (Mr 10,25) je rekel Jezus. In še ena Jezusova misel: “Ne nabirajte si zakladov na zemlji, kjer uničujeta molj in rja in kjer tatovi vlamljajo in kradejo; nabirajte pa si zaklade v nebesih, kjer jih ne uničujeta ne molj ne rja in kjer tatovi ne vlamljajo in ne kradejo. Kjer je namreč tvoj zaklad, tam bo tudi tvoje srce.” (Mt 16,19–21) Kako stojita na tem področju papež in njegova cerkev? Katoliška cerkev je neizmerno bogata, saj njeno celotno premoženje, to je premoženje po vsem svetu, po oceni znaša več tisoč milijard evrov. Gre za nepredstavljivo veliko premoženje, s katerim upravlja samo en človek, to je papež. Cerkev je največji nedržavni zemljiški posestnik zahodnega sveta. V Rimu je že okoli tretjina vseh stavb v posesti katoliške cerkve. Ta je tudi največji verski gospodarski koncern na svetu in angažiran na področju nepremičnin, kemije, elektronike, vrednostnih papirjev … poseduje pa tudi mnoge banke. Cerkev ima v lasti tudi večje število raznih medijev, preko katerih vpliva na javnost. Nemški nadškof zasluži mesečno okoli 11.000 evrov, takšni ali drugačni transferji nemške države v katoliško cerkev znašajo letno več deset milijard evrov (samo nemški karitas je v letu 2002 dobil od države približno 25 milijard evrov).5

“Če bi se Vatikan ločil samo od polovice svojega bogastva, na svetu ne bi bilo revežev,” je izjavil abbe Pierre (Henri Groues). Kako bogati so deli cerkve, kaže tudi podatek, da je na primer premoženje konservativnega reda Kristusovih legionarjev vredno okoli 30 milijard dolarjev. Za primerjavo: slovenski državni proračun na letni ravni znaša slabih 10 milijard evrov. Tudi v Sloveniji cerkev ni revna. Razpolaga s premoženjem, ki je vredno več sto milijonov evrov; mogoče je ta številka že presegla milijardo. Ali to bogastvo ustreza temu, kar je rekel Jezus? Nikakor. To bogastvo nima z Jezusovim naukom ničesar, prav ničesar skupnega. To bogastvo je rezultat predvsem kraje, ki se je dogajala skozi stoletja in tisočletja, ko si je cerkev pridobivala bogastvo z goljufijami, umori, tatvinami, ponarejanjem … danes pa se nadaljuje. Ali papež s svojim nepredstavljivim bogastvom sledi tistemu, po katerem se samovoljno imenuje? Po tistem, ki je bil tesar in si je sam služil kruh in ni živel na tuj račun, kot to dela papež in njegova cerkev!? Namesto da bi papež bogastvo razdelil med reveže, si to bogastvo še vedno kopiči. Ob tisočih milijardah cerkvenega bogastva zaradi lakote in bolezni umirajo otroci in odrasli. “Resnično, povem vam: Kar koli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili,” (Mt 25,40) je jasen Jezus.

“Resnično, povem vam: Kar koli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili,” je bil jasen Jezus, kot že navedeno. Kako v to njegovo izjavo vklopiti cerkveno pedofilijo? “Vsaka zloraba je svetoskrunstvo,” je izjavil nadškof Stres pri skupni maši avstrijskih in slovenskih škofov v Mariazellu v Avstriji.6 Vsaka spolna zloraba je torej tudi svetoskrunstvo, pa tudi smrtni greh, saj pomeni kršitev šeste Božje zapovedi. Na Irskem je bilo s strani katoliških klerikov spolno zlorabljenih okoli 35.000 otrok. Koliko svetoskrunstev so storili irski kleriki? In koliko smrtnih grehov? V Ameriki je bilo oziroma je v postopku več tisoč klerikov zaradi suma spolnih zlorab otrok, mnogi so bili pravnomočno obsojeni. Koliko svetoskrunstev so storili? Ameriški duhovnik John Geoghan je v 30 letih posilil ali drugače zlorabil okoli 150 fantov. Koliko svetoskrunstev in smrtnih grehov je storil? Za ta svoja dejanja ni bil kazensko preganjan, temveč ga je bostonski nadškof Law selil iz župnije v župnijo. Za ščitenje pedofilskega duhovnika, verjetno pa še mnogo drugih, je bil nadškof Law povišan v kardinala in premeščen v Rim. Ali v katoliški cerkvi velja načelo: več kot imaš smrtnih grehov, bližje papežu si? Koliko svetoskrunstev so duhovniki storili v Nemčiji, Italiji …? Koliko svetoskrunstev so kleriki storili v Sloveniji? Katoliška cerkev je za te spolne zlorabe vedela in jih prikrivala. Vedela je za svetoskrunstvo in ga prikrivala. S svetoskrunstvom svojih klerikov se je očitno strinjala in pristajala nanj. Dokler zadeve niso prišle v javnost, svetoskrunstvo ni bilo posebej problematično. Če zadeve ne bi prišle v javnost, svetoskrunstvo in smrtni greh še sedaj ne bi bila problematična. Vprašanje je, ali ni cerkveno problematiziranje spolnih zlorab otrok in svetoskrunstva samo navidezno? Da se cerkev v javnosti opere, zadeve pa gredo po starem naprej. Kajti če bi cerkev v resnici želela spremembe, bi morala temeljito spremeniti svoj nauk in krvavi biblijski temelj. O tem pa ne govori. Temelji ostajajo nespremenjeni. Ali pomeni papeževo prikrivanje spolnih in drugih zlorab oz. svetoskrunstva sledenje Jezusu iz Nazareta?

Papež je na vrhu strogega hierarhičnega cerkvenega sistema. “Ko je krščenec postal ud Cerkve, ne pripada več sam sebi, temveč tistemu, ki je umrl in vstal za nas. Od tedaj naprej je poklican k temu, da se podreja drugim, da jim služi v občestvu Cerkve, da je cerkvenim predstojnikom poslušen ter jih uboga in da jih upošteva s spoštovanjem in ljubeznijo,” pravi papež v svojem katekizmu.7 Kaj ima to skupnega z naukom Jezusa, Kristusa? Ta je namreč rekel: “Vi pa si ne pravite ›rabi‹, kajti eden je vaš Učitelj, vi vsi pa ste bratje. Tudi na zemlji nikomur ne pravite ›oče‹, kajti eden je vaš Oče, ta, ki je v nebesih.” (Mt 23,8–10) Tudi papeževo samopoimenovanje ‘sveti oče’ z Jezusovim naukom nima nobene zveze. Papež sam sebe imenuje za svetega očeta, po drugi strani pa v molitvi Očenaš govori o tem, da je Sveti oče v nebesih. Če je Sveti oče v nebesih, zakaj potem cerkev imenuje za svetega očeta nekoga, ki je na zemlji? Absurdno! Kaj imajo nazivi papež, kardinal, škof, dekan … skupnega z Jezusovim naukom? On je govoril o bratih in ne o hierarhiji. Ali papež sledi Jezusu iz Nazareta?

Dejstvo je, da papež s svojo cerkvijo ne sledi Jezusu iz Nazareta. To nesledenje je sistemske narave, saj je vtkano v samo katoliško doktrino in ne gre za posamezne napake ali zmote. To jasno dokazuje zgodovina in sedaj veljavni katoliški nauk. Sicer pa je papež na čelu cerkve, ki sama sebe imenuje katoliška, kar tudi dokazuje, da katoliška cerkev ni krščanska in da papež ni kristjan. Ni mogoče biti istočasno katolik in kristjan, kajti oba nauka se razlikujeta. Ali je lahko organizacija, o kateri svetovno znani zgodovinar Karlheinz Deschner pravi, da na svetu ni organizacije, ki bi bila od antike do danes, vključno s srednjim in novim vekom, ter posebno v 20-tem stoletju, tako obremenjena z zločini kot rimsko-katoliška cerkev, krščanska?

Papež je zavrnil krščansko vero, zato bi ga bilo mogoče šteti za odpadnika. Ker pa niti ne veruje v Boga, njegov ‘ideal’ je zlo in ga tudi vnaša v ta svet, seveda tega javno ne pove, razkrivajo pa to njegova dejanja in katoliški nauk, bi ga bilo mogoče opredeliti tudi kot nevernika ali ateista.

Kaj je torej papež: vernik, krivoverec, odpadnik ali ateist? Eno je zanesljivo: kristjan ni! Lahko je katolik, ne pa kristjan. Samo dela se kristjana v smislu: “… imenujejo se kristjani, pod ovčjo kožo pa so divji volkovi,” kot je to rekel Goethe.8

“Cerkev ima v moči svoje božje ustanovitve dolžnost, da kar najvestneje varuje zaklad božje vere neokrnjen in nedotaknjen ter da stalno z največjo gorečnostjo čuje nad zveličanjem duš. Zato mora z največjo skrbnostjo odstranjati in izločati vse tisto, kar utegne nasprotovati veri ali kakorkoli postavljati v nevarnost zveličanje duš. – Zaradi tega ima Cerkev na temelju tiste oblasti, katero ji je zaupal njen božji ustanovitelj, ne le pravico, temveč tudi dolžnost, da ne le trpi, marveč da prepoveduje in obsoja katerekoli zmote, če tako zahtevata neokrnjenost vere in zveličanje duš.”9 Kaj ima ta cerkveni poziv k nasilju skupnega s pacifistom Jezusom, Kristusom? Nič! Ne samo to: je čisto nasprotje Jezusovega nauka in pomeni ideologijo njegovega nasprotnika! Jezus, Kristus je resnica, cerkev, ki se je obrnila proč od njega, pa z resnico nima nič skupnega. Zato se resnica in cerkev izključujeta!

Ob koncu še naslednja zanimivost: Od katoliške cerkve uradno pooblaščeni izganjalec hudiča pater Don Gabriele Amorth je dejal, da je v Vatikanu hudič, dokaz za to pa so spolni škandali. Pravi tudi, da obstajajo kardinali, ki ne verujejo v Jezusa, in škofje, ki so povezani s hudičem.10

Objava: Ateistični zbornik : 2011–2012, Maribor, december 2012.

_______________

1 Vlado Began, univ. dipl. prav., avtor knjige Resnica in cerkev se izključujeta!
2 Zakonik cerkvenega prava, Nadškofijski ordinariat, 1983, Ljubljana, str. 329
3 Ta in ostali biblijski citati so iz http://www.biblija.net
4 Zadnji trije citati so iz http://www.zrtve-cerkve.org/html/cerkev_je_za_vojno.html
5 Carsten Frerk, Violettbuch Kirchenfinanzen, Alibri Verlag, Aschafenburg, 2010, str. 221.
6 Družina, 4. 7. 2010.
7 Katekizem katoliške Cerkve, Slovenska škofovska konferenca, 1993, Ljubljana, št. 1269, str. 342–343.