Kasaške in druge dirke

Smo v sezoni tekmovanj konjev. Skoraj iz dneva v dan se vrstijo kasaške in galopske dirke, preskakovanje ovir, vožnja vpreg … Na stotine konjev se poti na tekmovalnih stezah, na stotine jahačev se bojuje za zmago. Vendar pa se konji ne samo potijo, temveč se z njimi dogajajo hude stvari – te pa počenja človek. Ena najhujših stvari, ki lahko doleti konja, so kasaške dirke. Tek v nenaravnem koraku – kasu, bičanje, brzda, tek za zmago … so poglavitne slabe značilnosti takšnih dirk, ki škodujejo tem živalim. Čeprav je bičanje, torej udarjanje konj, po Zakonu o zaščiti živali prepovedano, se to dogaja po tekočem traku. Verjetno ni dirke, na kateri tekmovalci ne bi bičali konj. Ali tam ni inšpektorjev, ki bi konje zavarovali – torej opravili svojo z zakonom predpisano dolžnost? Med opremo konj na kasaških dirkah sodi tudi brzda, ki s svojo ostrino konju v ustni votlini lahko povzroča zelo hude bolečine, ovira dihanje in požiranje sline. Brzda je zloraba konja, ki povzroča živali veliko psihofizičnih težav, saj so vajeti na tekmovanju bolj ali manj napete in je zato neprenehen pritisk v ustih boleč. Tudi tega inšpektorji ne vidijo, čeprav je to v nasprotju z Zakonom o zaščiti živali. Bičanje in brzda sta, žal, uporabljana tudi na drugih tekmovanjih.

Konj po naravi ni ustvarjen za nošenje bremen, torej tudi ne človeka. Pri nošenju človeka se lahko poškoduje in hudo trpi. Posebno hude bolečine lahko povzroča tudi to, da se sedlo drgne ob konjevo telo. Čeprav se ve, da konj ni ustvarjen za nošenje človeka, ga še zmeraj silijo v preskakovanje ovir, galopske dirke … Veliko ljudi vidi v konju zgolj sredstvo za izpolnjevanje človekovih želja in doseganje koristi – to je pač vodilo mnogih.

Znano je, da veliko tekmovalnih konj trpi zaradi želodčne razjede. Vzrok za konjski čir je lahko tudi stres. Koliko je konj, ki morajo tekmovati,čeprav imajo želodčno razjedo? Koliko bolnih konj torej dan za dnem nastopa? Nastop bolnega konja pa je po zakonu prepovedan. Tekmovanja lahko pomenijo za konje stres, strah, bolečine in nepotrebno vznemirjenost, saj se ne ve, kakšno bo vreme, kakšen bo hrup na prireditvi, kakšna dolžina proge, kako bo ta urejena … Na tekmah se veliko konj tudi poškoduje. Vse to pomeni za konje trpljenje, in tako so strah, bolečine, poškodbe in nepotrebno vznemirjanje opisani tudi v Zakonu o zaščiti živali kot trpljenje živali.

Čeprav živimo v 21. stoletju, so konji še vedno žrtev ljudi, saj jih ti uporabljajo za izpolnjevanje svojih želja. Konji so še vedno stvari, sicer posebne vrste, vendar stvari. Čeprav so živa bitja z občutki, čustvi, inteligenco in dušo, torej svojo osebnostjo, in to dokazuje tudi znanost, so za nekatere še vedno temeljno sredstvo za zadovoljevanje potreb. Seveda imajo tudi dušo, vendar jim Cerkev tega ne priznava in tudi dopušča uporabo konj za človekovo razvedrilo. Ni pa razumljivo, kako je to mogoče združiti s trditvijo, ki jo priznava tudi Cerkev: da so tudi konji bitja, ki jih je ustvaril Bog. Že zdavnaj bi morali s konji in seveda tudi z drugimi živalmi ravnati po zlatem pravilu, ki pravi, da česar ne želiš, da bi ti storili drugi, ne stori ti njim. Kdo si želi tekmovati kakor konj in pri tem imeti v ustih ostro brzdo, v želodcu čir, jih dobiti z bičem po hrbtu in zaradi voznikovega priganjanja doživeti hudo izčrpanost – posledica tega so lahko tudi poškodbe, pljučne krvavitve ali celo srčni napak? Kateri inšpektor ali tekmovalec?

Objava: Aura, 286/2013.

Print Friendly, PDF & Email