Cerkev: Vsako dodatno breme bo poseg v versko svobodo

V članku z zgornjim naslovom (Dnevnik, 16.11.2018) je bilo navedeno, da katoliška cerkev meni, da bi dodatni davek na njene nepremičnine pomenil poseg v kolektivni vidik svobode veroizpovedi in da bi o tem seznanila Sveti sedež. Ali je to res? Ali bi davek na stavbo, v kateri se odvija katoliška maša, cerkvi prepovedal ali onemogočil izpeljavo maše? Jasno je, da ne, saj obdavčitev cerkve kot stavbe maše ne bi odpravila! Ali v cerkvi zaradi obdavčitve objekta ne bo mogoče več izvesti krsta, obhajila, poroke …? Jasno je, da ne, saj obdavčitev objekta ne bi prepovedala oz. onemogočila teh obredov! Ali v obdavčeni cerkvi ne bo mogoča spoved? Ali bo obdavčitev cerkve kot gradbenega objekta spoved prepovedala ali ga onemogočila? Ali se v cerkvi, kjer se pobirajo neobdavčeni darovi vernikov, le-ti ne bodo mogli več pobirati, če bo cerkev kot objekt obdavčena? Odgovor je jasen! Ali bi obdavčitev cerkve kot stavbe kršila tudi individualno versko svobodo katolikov? Jasno je, da ne. Katolik bo še vedno lahko hodil k maši, spovedi …, saj nepremičninski davek na cerkev kot stavbo ne bi prepovedal ali onemogočil verskih obredov.

Zelo žalostno bi bilo, da bi morali nepremičninski davek za svoje hiše ali stanovanja plačati revni slovenski prebivalci med tem, ko ga za sakralne objekte ne bi bilo treba plačati super bogati katoliški cerkvi, organizaciji, katere premoženje v Sloveniji je vredno vsaj kakšno milijardo evrov (samo vrednost nepremičnin je okoli 800 milijonov evrov), po svetu pa več tisoč milijard evrov (samo v Italiji je vrednost cerkvenih nepremičnin več kot 1000 milijard evrov). Zanimivo je tudi, da bi nepremičninski davek morali plačati tisti, ki brez stanovanja ali hiše sploh ne morejo biti (pod »drevesi« namreč ni mogoče več živeti), medtem ko tega davka ne bo treba plačati organizaciji, katere nepremičnine (sakralni objekti) sploh niso nujne za njeno versko dejavnost. Katoliška cerkev lahko namreč svoje obrede in druge verske dejavnosti izvaja tudi na prostem – spomnimo se samo maš na nogometnih stadionih – ali pa v necerkvenih prostorih. Cerkve kot stavbe torej katoliški cerkvi niso nujno potrebne. Jasno je, da bi bilo dejstvo, da za nenujne objekte (cerkveni sakralni objekti) ne bi bilo treba plačevati nepremičninskega davka, za nujne (stanovanja in hiše prebivalcev) pa, nepravično in nemoralno ter zato tudi neustavno. Še bolj se to izkaže za nepravično, če vemo, da je katoliška cerkev, kot že navedeno, izjemno bogata in lahko ta davek z lahkoto plača. Zakaj neka super bogata organizacija ne bi plačala davka, ki bi ga moral plačati vsak »navaden« lastnik nepremičnine? Ob vsem tem je treba tudi omeniti, da so sakralni objekti tudi pridobitni, saj v njih poteka pridobivanje finančnih sredstev (darovi, nabirke, plačljive maše …). V sakralnih objektih cerkev letno pridobiva milijone evrov neobdavčene gotovine in zato je zato še bolj upravičeno, da se uvede nepremičninski davek na te nepremičnine.

Katoliška cerkev uči, da je treba dati cesarju, kar je cesarjevega in Bogu, kar je Božjega. To je namreč rekel Jezus iz Nazareta v priliki o davkih. Če je po Jezusovih besedah treba dati cesarju, kar je njegovega in davek je njegov, ni jasno, zakaj potem katoliška cerkev nasprotuje davku na vse svoje nepremičnine. Saj Jezus pravi, da je cesarju treba dati to, kar zahteva in mu pripada – davek nameč. Če cesar reče, da bo cerkev morala plačevati davek na vse svoje nepremičnine, je jasno, da jih mora plačevati, ne pa da se temu upira in s tem povzroča v družbi razdor. Če se cerkev upira davku na vse svoje nepremičnine, ali se s tem ne upira tudi Jezusu in njegovemu nauku?

In za konec: Ali bo super bogata cerkev sploh prišla v nebesa, če je Jezus rekel, da lažje pride kamela skozi šivankino uho kot bogataš v nebesa? Pa še nekaj: Ali ni Jezus rekel bogatemu mladeniču: prodaj vse in mi sledi? Ali cerkev ne pozna Jezusovih besed?

Objava: Dnevnik, 21.11.2018.

Print Friendly, PDF & Email

Share This Post

Komentar prispevka

Blue Captcha Image
Osveži

*