Cerkev se otepa odgovornosti za zlorabe

V članku z gornjim naslovom (Delo, 26.5.2020) smo lahko prebrali, da ustavno sodišče ni sprejelo v obravnavno ustavne pritožbe nekaterih delov katoliške cerkve, s katero so le-ti izpodbijali plačilo odškodnine eni izmed žrtev sicer že pokojnega pedofilskega župnika Karla Jošta. Zadeva je tako zdaj v Sloveniji končana, vprašanje pa je, ali je cerkev vrgla puško v koruzo in se sprijaznila s plačilom odškodnine. Razni dogodki namreč kažejo, da cerkev uporablja vsa mogoča sredstva, da se izogne plačilu odškodnin za spolne zlorabe otrok s strani klera.

Kakšni so načini, da se cerkev izogne plačilu odškodnin ali pa jih vsaj čim bolj zmanjša? Poleg tega, da v postopkih praktično do onemoglosti izpodbija svojo odgovornost za cerkveno pedofilijo, uporablja še druge načine, da se izogne svoji odgovornosti. V ZDA, kjer je ogromno cerkvene pedofilije in veliko število tožb ter tudi že prisojenih odškodnin, ki gredo celo v stotisoče dolarjev, skupaj pa v milijarde, skriva svoje premoženje pred upniki. To stori tako, da del svojega premoženja prenese iz ene cerkvene pravne osebe na drugo, po možnosti izven cerkvene sfere, pri čemer trdi, da je ta pravna oseba samostojna in tako to premoženje ne spada v odškodninsko maso. Leta 2007 je nadškof Dolan iz nadškofije Milwaukee zaprosil Vatikan za dovoljenje, da prenese skoraj 52 milijonov dolarjev v skrbniški sklad, ustanovljen za vzdrževanje pokopališč. »Predvidevam, da bomo s prenosom premoženja na skrbniški sklad uradno zavarovani pred zahtevki in odgovornostjo,« je navedel nadškof Dolan. Vatikanu je bilo seveda to všeč in je prenos odobril. Nadškof Dolan je pozneje postal kardinal in celo nadškof druge največje, toda najpomembnejše, ameriške škofije, to je nadškofije New York. Pa ne samo to, bil je celo predsednik ameriške škofovske konference v letih 2010 do 2013. Na ta način naj bi katoliška cerkev v ZDA skrila kar 2 milijardi dolarjev.

V ZDA je priljubljena cerkvena metoda za izogibanje finančni odgovornosti tudi razglasitev stečaja. Ko so npr. zoper neko škofijo vložene tožbe zaradi plačila odškodnin zaradi spolnih zlorab otrok s strani klera, le-ta vloži zahtevek za stečaj v skladu z 11. poglavjem ameriškega stečajnega zakona. Na ta način lahko doseže poravnavo s tožniki, pri čemer se delež njenega premoženja razdeli oškodovancem. Na ta način škofija obdrži kar največ premoženja, kar v klasičnih sodnih postopkih ne bi bilo mogoče. Poleg tega se s stečajem ustavijo že začeti sodni postopki in preprečijo novi, pa še stečajni postopek je bolj tajen in tako manj odmeven v javnosti. To pa je cerkev pomembno – če že ne zaradi drugega, vsaj zaradi njene javne podobe. Od leta 2004, ko se je za stečaj odločila škofija Portland v ameriški zvezni državi Oregon, se je za stečajni postopek odločilo že več kot 20 škofij. Leta 2019 so stečaj razglasile nekatere cerkvene organizacije v San Diegu, Wilmingtonu v zvezni državi Delaware in v Minnesoti, pa tudi škofija Rochester, verjetno pa še kakšna. To zadnje je posledica dejstva, da so v tem času nekatere ameriške zvezne države sprejele zakone, s katerimi so začasno odpravile zastaralni rok za vložitev civilnih tožb zaradi spolnih zlorab. Zato so se na sodišče vsule tožbe žrtev cerkvenih spolnih zlorab.

Katoliška cerkev v svojem nauku govori o tem, da je krivico treba popraviti, saj to zahteva že preprosta pravičnost. Treba je popraviti dobro ime obrekovanega, dati odškodnino za poškodbe … Toda to so samo besede, resničnost je drugačna. Namesto da bi žrtvam takoj izplačala odškodnine, se temu izogiba, pa čeprav je neizmerno bogata: samo v ZDA je vrednost cerkvenega premoženja kakšnih 600 milijard dolarjev, po celem svetu pa več 1000 milijard dolarjev. Denar je še vedno cerkveni bog!

Objava: Sobotna priloga Dela, 6.6.2020.

Print Friendly, PDF & Email

Share This Post

Komentar prispevka

Blue Captcha Image
Osveži

*