V zadnji obravnavi v državnem zboru se nahaja predlog zakona o odvzemu in presaditvi delov človeškega telesa zaradi zdravljenja.

Predlog zakona med drugim ureja tudi odvzem delov telesa umrle osebe. Ti se lahko vzamejo, po predlogu zakona, umrli osebi, ko je z gotovostjo ugotovljena smrt dajalca. Kot smrt dajalca zakon določa tudi trenutek, ko nastopi možganska smrt, kar ugotovi posebna komisija.

V zvezi z možgansko smrtjo pa se postavi več vprašanj. Če je ugotovljena možganska smrt, ali je človek v resnici mrtev? Ali je mrtvo njegovo telo? Ali so mrtvi njegovi organi? Če so mrtvi, potem je človek mrtev in ni potrebno govoriti o možganski smrti. Če pa organi niso mrtvi, ali je potem lahko človek mrtev, pa čeprav je ugotovljena možganska smrt?

Živemu prejemniku organov je potrebno presaditi žive organe, z mrtvimi (ali pol mrtvimi) si takšna oseba nima kaj pomagati. Torej, organi, ki so odvzeti nekomu, pri katerem je ugotovljena možganska smrt so živi. In če so organi živi, ali ni potem tudi dajalec organov živ? Ali je mogoče odvzeti umrli oz. mrtvi osebi žive organe? In če je darovalec živ, to pa je razvidno vsaj iz tega, da ima žive organe, ali je potem mogoče trditi, da je darovalec v tistem trenutku, ko po medicinski doktrini nastopi tako imenovana možganska smrt, umrl? Kaj je sploh možganska smrt? Ali ni mogoče možganska smrt samo začetek procesa smrti, ki lahko traja dalj časa in se konča z zastojem srca? Kaj se zgodi s človekom, pri katerem je ugotovljena možganska smrt in mu je odvzeto normalno delujoče srce? Kdaj je v resnici umrl? Ko je bila ugotovljena možganska smrt ali ko mu je bilo odvzeto srce? Kakšen vzrok smrti bi navedel mrliški preglednik? Predlog zakona govori tudi o tem, da se pri osebi, ki je umrla po dokončni zaustavitvi srca, smrt ugotovi po običajnem postopku. Torej, ali predlog zakona v bistvu ne pravi, da človek v resnici umre po dokončni ustavitvi srca? Ali ne pomeni to, da je človek v trenutku t.i. možganske smrti še živ? In če je živ, se mu lahko odvzamejo deli telesa samo takrat, ko je z gotovostjo ugotovljena njegova smrt, kot piše v 12. členu predloga zakona, torej, ko umre po dokončni zaustavitvi srca. Zakaj potem možganska smrt? Komu je to v korist? Ali ima “možgansko mrtev” človek pravico do življenja? Kdaj se je pojavil pojem t.i. možganske smrti? Ali se je mogoče pojavil približno v istem času, ko je tehnika omogočila presajanje srca? Če da, ali je to naključno? Ali ni mogoče možganska smrt samo definicija za namene presajanja organov, kajti samo še živeče telo “mrtvega” garantira uporabnost njegovih organov? Čudno je, da možgansko smrt ne ugotovi mrliški preglednik, ki je zadolžen za ugotavljanje časa in nastopa ter ugotovitve vzroka in načina smrti, temveč posebna komisija.

Če se stoji na stališču, da je človek v trenutku možganske smrti še živ, se pojavijo še nadaljnji aspekti oz. vprašanja v zvezi s tem. Človekovo življenje je po ustavi nedotakljivo (17. člen). In če je nedotakljivo, ali je potem mogoče odvzeti osebi, ki je živa, za katero pa je ugotovljena možganska smrt, npr. ledvico ali srce? Odvzem srca brez nadomestitve z novim pomeni namreč v bistvu “dokončno zaustavitev srca” in oseba z odvzemom srca umre. Ali lahko isti človek dvakrat umre? Enkrat, ko je ugotovljena možganska smrt in enkrat, ko se dokončno zaustavi srce? Ali ne gre v primeru odvzema organa v periodi možganske smrti človeka brez pojasnitve resnice za kršitev ustave RS in etike? Ali se bo darovalcem (in seveda tudi prejemnikom) pojasnilo v okviru pojasnilne dolžnosti v smislu 47. člena Zakona o zdravstveni dejavnosti, kaj v resnici pomeni možganska smrt? Vsak človek ima po ustavi pravico do varnosti (34. člen). Ali jo ima v primeru možganske smrti, ko se lahko zgodi, da mu še živemu odvzamejo organ, torej mu pri živem telesu izrežejo npr. ledvice ali srce in bo zaradi tega »nasilno« umrl? In umrl bo popolnoma zakonito, pa čeprav »nasilno«, če bo predlog zakona v takšni obliki sprejet. Sploh ne bo imel nobene obrambe, kajti predlog zakona v bistvu predvideva, da se bodo lahko organi odvzeli tudi tistemu državljanu Republike Slovenije, ki v to sploh ni privolil (izjema je, če bližnji umrlega odvzemu nasprotuje). Ali je možna naslednja situacija: človek doživi prometno nesrečo, zdravniki ugotovijo možgansko smrt, odvzamejo mu vse organe, človek umre, ker nima več srca, ostane samo še prazno truplo, v katerem ni nobenega organa več …, samo ovoj. Včeraj človek, danes prazen ovoj. In kaj je s človekovim dostojanstvom? Ali je zagotovljena človekova telesna celovitost (35. člen ustave), če lahko človek brez svojega privoljenja postane prazno truplo oz. ovoj? In ta človek npr. nikoli ni privoli, da se mu lahko odvzamejo organi, nikoli ni privolil v takšno svojo smrt. Postane prazno truplo brez lastne privolitve, pa čeprav mu Zakon o zdravstveni dejavnosti daje pravico, da soglasje za kakršen koli medicinski poseg v svoje telo. Pravni red Slovenije temu človeku zagotavlja npr. tajnost pisem, torej, da nihče ne odpre pisma, ki je naslovljeno nanj, brez njegovega dovoljenja (izjeme so ustavno predpisane), ne bo mu pa zagotovil dejanske nedotakljivost njegovega življenja (kljub ustavno garantirani nedotakljivosti življenja), saj njegovo dovoljenje za odvzem organov sploh ne bo več potrebno (mogoče pa je takšno stanje že sedaj po trenutno veljavnih predpisih). Ali je npr. tajnost pisem več kot življenje? Skrajno absurdno in ponižujoče za marsikoga. Ali je to novi svetovni red, o katerem se govori? Če da, potem se obetajo skrajno težki časi za ljudi. Genske manipulacije, odvzemi organov brez dovoljenja človeka s posledico njegove smrti…

Po ustavi je zagotovljena tudi nedotakljivost človekove duševne celovitosti. Ustava torej priznava dušo in njeno celovitost. Kakšen vpliv ima presajanje organov na dušo? V uvodu predloga zakona je govora samo o telesni integriteti posameznika, nič pa o njegovi duševni integriteti. Ali je potem mogoče sklepati, da duševna integriteta človeka z odvzemom oz. presaditvijo ni kršena oz. je zagotovljena? Ali je potem mogoče sklepati, da presajanje organov nima nobenega vpliva na dušo, kajti če ima, bi bilo to potrebno pojasniti v okviru že navedene zakonske pojasnilne dolžnosti. Znan pa je primer neke ženske, ki je povedala, da se včasih počuti, kot da bi svoje telo delila z drugo dušo (dobila je srce in pljuča voznika motorja). Mnogi ljudje, ki so dobili organe drugih ljudi, poročajo o spremembi svoje notranjosti, svoje biti. Torej, spremembe v duševni integriteti marsikoga obstajajo. Zakaj predlog zakona o tem nič ne govori? Če je duša vezana na svoje fizično telo, in s tem na organe tega telesa, kaj se zgodi pri presaditvi npr. srca? Ali sta potem mogoče v fizičnem telesu prejemnika dve duši? Če sta, ali je duša “darovalca” svobodno v fizičnem telesu prejemnika? In kako dolgo bo morala biti v novem telesu? Zakaj fizično telo samo po sebi zavrne tuj organ? Zakaj torej telo prejemnika samo po sebi zavrne npr. ledvico darovalca in je potrebno imunski sistem prejemnikovega telesa s kemičnimi sredstvi tako oslabiti, da se stre odpor? Ali je to kaj v zvezi z duševnimi energijami, ki so v transplantiranem organu in ne ustrezajo duševnim energijam oz. nihanjem prejemnika organa?

Kaj torej prinaša predlog zakona o odvzemu in presaditvi delov človeškega telesa zaradi zdravljenja? Ali ne pomeni transplatacija organov poseg, ki daleč presega fizične aspekte življenja? Ali ni mogoče transplantacija organov skrajno negativen poseg v človekovo duševnost?

Objava: Sobotna priloga Dela, 12.2.2000.