V Objektivu (23.12.2017) je bil objavljen intervju Ranke Ivelja z nadškofom Zoretom. V njem je nadškof dejal, da v Slovenski škofovski konferenci (SŠK) vselej zagovarjajo vladavino prava. V zvezi s tem se postavi vprašanje, katero pravo je imel nadškof v mislih: cerkveno ali državno. Kajti po cerkvenem nauku je državno pravo podrejeno cerkvenemu, če je le-to v nasprotju tudi z evangeliji ali nravnim redom.

Nadškof se mora torej zavzemati za vladavino cerkvenega prava, kar seveda velja tudi za SŠK. Če je neka državna odločitev v skladu s cerkvenim naukom, jo podpirajo, če ne, ji nasprotujejo. Vladavino državnega prava cerkev priznava samo takrat, ko ji je v korist, v nasprotnem dela vse, da jo onemogoči. Ker je odločitev Ustavnega sodišča glede financiranja zasebnih osnovnih šol za cerkev ugodna, jo podpira, sicer je ne bi. Podpiranje državnega prava s strani cerkve je torej samo interesna in samopostrežna – vzame to, kar ji ustreza. To je tudi vidno iz problematike verske vzgoje otrok. Cerkev trdi, to je potrdil tudi nadškof Zore v intervjuju, da imajo starši po ustavi pravico, da otroke vzgajajo v skladu s svojim verskim prepričanjem. 3. odst. 41. člena slovenske ustave pravi: »Starši imajo pravico, da v skladu s svojim prepričanjem zagotavljajo svojim otrokom versko in moralno vzgojo. Usmerjanje otrok glede verske in moralne vzgoje mora biti v skladu z otrokovo starostjo in zrelostjo ter z njegovo svobodo vesti, verske in druge opredelitve ali prepričanja.« Pravica staršev je torej samo usmerjanje, o svoji verski vzgoji odloča torej otrok. Tudi tu je cerkev iz državnega prava (ustave) vzela samo to, kar ji ustreza, tisto, kar pa ji ne, pa ne, oz. je to v tem primeru nadškof zamolčal. Jasno, zakaj: krst dojenčkov s kasnejšo katoliško vzgojo je življenjskega pomena za cerkveni obstoj. Če ne bi bilo tega krsta, ali bi cerkev sploh obstajala? Cerkev s krstom dojenčkov ne krši samo slovenske ustave, temveč tudi nauk Jezusa, ki je rekel, da je treba najprej učiti in nato krstiti. Kako o veri učiti dojenčka ve samo cerkev.

V intervjuju je nadškof govoril tudi o živem občestvu. To je, po njegovem, občestvo, v katerem se ljudje med seboj poznajo in sodelujejo, seveda pa prihajajo k maši. Zanimiva opredelitev: človek bi pričakoval, da je živo občestvo tisto, kjer katoliki izpolnjujejo 10 Božjih zapovedi, kajti samo to daje življenje, torej živost. Samo sodelovanje med katoliki tega ne daje. Še več: mnogo katoliških občestev je »mrtvih«, saj velika večina njenih članov krši 10 Božjih zapovedi. Npr. nekateri katoliki iz občestva gredo v okviru župnije skupaj na lov in tam ubijajo živali, velika večina jih uživa meso, ki je pridobljeno z ubijanjem nedolžnih živali … Živali pa so, vsaj tako trdi cerkev, bitja, ki jih je ustvaril Bog. In ta bitja člani katoliškega občestva ubijajo, kar je seveda kršitev zapovedi Ne ubijaj. Bog ustvari, katoliška cerkev uniči. Ali je to krščansko? Vsekakor ne, saj kristjani nikogar ne ubijejo, saj živijo Ne ubijaj. Je pa vsekakor katoliško!

Nadškof je govoril tudi o vaških stražah. Cerkev je globoko vpletena v morijo 2. svetovne vojne v Sloveniji, pa čeprav ponavlja za Jezusom, da kdor prime za meč, bo z mečem pokončan in uči Ne ubijaj. V smislu tega bi morala cerkev takrat pozvati katolike, ki so bili velika večina na obeh straneh, da odložijo orožje in prenehajo z ubijanjem. Ni znano, da bi to storila, čeprav je bila zelo vplivna. Ali ni potem glavna krivda za bratomorni boj cerkvena, kajti velika večina zločincev na obeh straneh so bili verniki katoliške cerkve?

Nadškof Zore se ima za kristjana. Ali je res kristjan? Ali je kristjan tisti, ki sedi na več kot 100 milijonskem premoženju ljubljanske nadškofije in uraduje v razkošnih prostorih, polnih dragocenih predmetov, tudi iz zlata? Vse to so elementi katolištva, ki pa s krščanstvom pa nimajo nobene zveze! Kajti, ali ni Jezus bogatašu rekel, da naj proda vse, kar ima, to razdeli med siromake in mu sledi.

Objava: Dnevnik, 6.1.2018.