Zgodovinska poteza ministrstva za finance

Ministrstvo za finance je pripravilo predlog zakona o davku na nepremičnine, po katerem bi bile obdavčene tudi vse cerkvene nepremičnine. S celotnim nepremičninskim davkom naj bi država na leto pridobila okoli 250 milijonov evrov prihodkov.

Ministrstvo za finance je s predlagano obdavčitvijo vseh cerkvenih nepremičnin storilo zgodovinski korak, zaradi česar mu je treba čestitati. Končno je neki državni organ zmogel toliko poguma, da je podal predlog za obdavčitev vseh cerkvenih nepremičnin. Predlog je pravičen, pošten in v skladu z ustavo, še posebej s 7. členom, ki ne dopušča nobenih cerkvenih privilegijev, torej niti davčnih ne. Očitno upošteva tudi neizmerno bogastvo katoliške cerkve; v Sloveniji je vrednost njenega premoženja vsaj kakšno milijardo, pri čemer je vrednost cerkvenih nepremičnin po uradnih podatkih okoli 800 milijonov evrov. Izjemno bogata je cerkev tudi po svetu, samo v Italiji se vrednost njenih nepremičnin ocenjuje na več kot 1000 milijard, celotna vrednost cerkvenega premoženja po svetu pa na več tisoč milijard evrov.

Na predlog za obdavčitev vseh cerkvenih nepremičnin je reagirala katoliška cerkev in predlagani davek zavrnila, kar je pričakovano. Ni pa bilo pričakovati, da se bo proti davku postavilo tudi ministrstvo za kulturo, ki predlaga izvzetje sakralnih objektov in samostanov, pri čemer pravi, da verske skupnosti ne bodo zmogle plačati davka in da bo zaradi tega oteženo ali celo ogroženo njihovo delovanje ter da graditev in posest verskih objektov sodi v sklop človekove pravice do verske svobode.

Namesto da bi ministrstvo za kulturo podprlo ministrstvo za finance, ki se trudi najti čim več sredstev za prazen državni proračun, mu je zasadilo nož v hrbet. Postalo je »odvetnik« superbogate cerkve, ki lahko vsak nepremičninski davek z lahkoto plača. Če mora ta davek plačati lastnik stanovanjske hiše oziroma stanovanja, ki brez te nepremičnine sploh ne more biti, saj je to edini dom zanj in njegovo družino, je pravično in pošteno, da za vse svoje nepremičnine, tudi sakralne, plačajo davek tudi verske skupnosti, vključno s cerkvijo. Če verske skupnosti spornega davka ne morejo plačati, naj na primer nepremičnine prodajo. Pa še to: po nauku cerkve je bog v človekovi notranjosti in lahko vsakdo vzpostavi stik z njim v svoji notranjosti, kar tudi pomeni, da cerkev kot objekt sploh ni nujno potrebna. Nujno pa je potreben dom za družine v Sloveniji, saj pod »drevesom« ni več mogoče živeti. Za nujni objekt davek, za nenujnega pa ne! Kje živimo? Ali bi bilo to pravično?

Ministrstvo za kulturo celo namiguje, da gre v tem primeru tudi za kršitev verske svobode. O kršitvi verske svobode govori tudi cerkev, nekateri njeni laiki pravijo, da obdavčitev sakralnih objektov posega v ustavno zagotovljeno pravico do verske svobode, z omejevanjem individualne in kolektivne svobode, kakršno predstavljajo predlagane spremembe davčne ureditve, pa se zanika človekovo dostojanstvo. To so zanimive trditve, vendar neutemeljene! Ali je katoliku, ki gre k maši v obdavčeno cerkev, zaradi te obdavčitve kratena individualna in kolektivna verska svoboda? Saj obdavčitev cerkve maše ne bo odpravila! Ali katolik v verskem objektu zaradi obdavčitve le-tega ne bo mogel več moliti? Saj obdavčitev le-tega molitve ne bo prepovedala! Ali v cerkvi zaradi obdavčitve objekta ne bo več mogoče izvesti krsta, obhajila…? Saj obdavčitev objekta ne prepoveduje krsta ali obhajila!

Predlog ministrstva za finance o obdavčitvi vseh nepremičnin verskih skupnosti podpiram in upam, da ga bo podrlo čim več ljudi in državnih organov in da bo sprejet. Če pa bo predlog o obdavčitvi vseh cerkvenih nepremičnin padel, bi bilo pošteno, da izpad sredstev, ki bo zaradi tega nastal in ga bo občutilo ljudstvo in ne bogati, zapolnijo tisti, ki sporni davek minirajo, tudi ministri ter cerkveni kleriki in laiki osebno!

Objava: Dnevnik, 16.7.2013, Nedeljski, 24.7.2013, Novi Tednik, 18.7.2013,  Ona, 23.7.2013, Večer, 23.7.2013 in Mladina, 19.7.2013 (Ne pričakujte čudežev).

 

Odmevi:

Zgodovinska poteza ministrstva za finance (1)

Pisec Vlado Began, Šmarje pri Jelšah, je navdušen nad ministrstvom za finance, ki je predlagalo obdavčitev vseh cerkvenih nepremičnin. Predlog, pravi, da je pravičen, pošten in v skladu z ustavo in da rešitev upošteva tudi »neizmerno bogastvo katoliške cerkve«. Katoliška cerkev je predlagani davek zavrnila, ni pa pisec pričakoval, da se bo proti davku postavilo tudi ministrstvo za kulturo, ki da je s tem postalo »odvetnik super bogate cerkve.« Modruje celo do te mere, da cerkev kot objekt sploh ni nujno potrebna.

In tako dalje. Kakor moderna levica v Evropi razume, da vloga države ni v lastništvu podjetij, saj se to, kot kažejo slovenski primeri, prej ali slej »izrodi v klientelistične prakse upravljanja«, kakor pravi spoštovani ekonomist dr. Matej Lahovnik, tudi vloga Cerkve zagotovo ni v takšnem ali drugačnem lastništvu. To zagotovo ve in sprejema večina izmed nas. Toda tu gre v principu za nekaj drugega.

Res je neizpodbitno, da ima vsakdo pravico do svojega mnenja, vendar pri gospodu Vladu Beganu ne gre zgolj za neko necerkveno naravnanost, ampak za izredno anticerkveno naravnanost v tolikšnem obsegu, da to že meji na sovražni govor, sploh pa, če vzamemo v obzir še druga podobna javljanja. Zato smo verni občani upravičeno ogorčeni nad njegovo, bom kar rekel – napadalnostjo. Ali res še nismo prišli tako daleč, da bi končno uvideli, da svet pripada enim in drugim, torej tudi »superbogati cerkvi«? Za danes toliko. Pojem »katoliškost« za nas pomeni spoštovanje pred vsakim poštenim prepričanjem, s poudarkom poštenim.

Ivan Kepic, Dragomelj

Objava: Ona, 30.7.2013 in Dnevnik, 2.8.2013.

 

Zgodovinska poteza ministrstva za finance (2)

Pošiljam vam odziv na pismo Vlada Begana, ki je bilo objavljeno v Oni št. 28 23. julija 2013. Vlado Began očitno živi v nekem svojem svetu predstave o donosnosti cerkvenega imetja. Od kdaj arhitekturni dosežki in umetniška dela ustvarjajo sredstva za plačilo morebitnih davčnih obveznosti (beremo, da ni denarja za njihovo vzdrževanje, kaj šele obnovo)? To so dediščina po prejšnjih rodovih ter predstavljajo bogastvo samo za naše oči in duha.

Morda bo nekdo bolj kot v cerkvi sv. Roka ali na Sladki Gori (znameniti cerkvi v bližini pisca) užival ob pogledu na naravne lepote. Ali bi tudi te kazalo obdavčiti? Posameznikom se pač porodijo najrazličnejše ideje, da pa obravnavana zamisel nastane v državnem organu – po navedbah pisca v ministrstvu za finance – se lahko vprašujemo o občutku tega organa za stvarnost in tudi resnosti njegovega dela.

Jakob Grošl, Velenje

Objava: Ona, 30.7.2013 in Novi tednik, 25.7.2013.

 

Obdavčitev vseh cerkvenih nepremičnin?

Koalicija za ločitev države in cerkve me je (med mnogimi drugimi, tudi kakšnim novinarjem Dnevnika) po e-pošti povabila na tiskovno konferenco v podporo predlaganega zakona o nepremičninskem davku za v sredo, 24. julija, v Ljubljani. Nisem se je utegnil udeležiti in zadeva bi šla mimo, če se ne bi v Dnevniku oglasil vseprisotni Ivan Kepic s pisnim napadom na Vlada Begana, organizatorja konference. Tudi jaz sem Beganu nameraval povedati nekaj krepkih, ampak z druge strani. Z izrazom »vseprisotni Kepic« pa sem hotel le postaviti vprašanje: ali ima ali nima v Dnevniku Kepic največjega števila objav pisem bralcev v zadnjem letu (ali več)? Če je tako (in prepričan sem, da ga ima), še podvprašanje: je morda najpametnejši, najbolj plodovit, politično najbolje podprt, še kaj takega – ali pa vam zmanjkuje prispevkov, ker so »neobjavljivi« avtorji obupali? Res me zanima.

Vprašanje je seveda namenjeno tistim, ki bi znali in hoteli odgovoriti. Tole je res impresivno: Began je sklical tiskovno konferenco za 24. julija, a o njej nikjer nič (vsaj opazil nisem ničesar). Pač pa se v Dnevniku takoj 25. julija pojavi tozadevno protisporočilo Ivana Kepica (z gornjim naslovom). Katoliški apologet Kepic očita Beganu kup stvari, pa s tem ne bom direktno polemiziral, da ne izgubljam prostora. Kar je namenjeno Beganu, je namreč po svoji vsebini samoumevno namenjeno tudi Kepicu in njegovemu tokratnemu pisanju v Dnevnikovih pismih bralcev. Le osvetlitev prihaja z druge strani. Iz pisanja Kepica je videti, kot da z Beganom stojita na povsem nasprotnih bregovih. Jaz mislim, da sta na istem, pod isto komando, le različno zakamuflirana. Ni pomembno, ali se tega zavedata ali ne. Ampak, da bo nedvoumno jasno, vse tole je samo moje mnenje in jaz sem le ubogi navaden Slovenec brez kakršnega koli vpliva na kar koli. Kot glavnina drugih Slovencev.

Vlado Began je s svojo koalicijo zbral kakšnih 20.000 glasov v podporo peticiji za »ločitev države in cerkve«. Je to število, ki daje verodostojno sliko stališča slovenskega naroda o čemer koli? Za kaj takega bi jaz hotel videti vsaj 750.000 podpisov. Kaj dela Began s svojo koalicijo (ne trdim, da to počne namerno – take so pač posledice)? Lažni vtis, da se trudi nekaj početi v obrambo slovenskega naroda in države proti nenasitni RKC. V resnici pa samo angažira, zavaja in blokira tiste sile, ki so v slovenskem narodu sploh še sposobne in pripravljene kaj storiti v obrambo naroda in države pred uničujočo institucijo. In hkrati promovira percepcijo – čeprav to ljudje sprejemajo na nezavednem nivoju – da »cerkev« pomeni »versko skupnost« (kar je zavestno zavajanje), »država« pa necerkveno krovno organizacijo ljudi – državljanov, ne glede na njihove socialno-družbene razlike.

Država Slovenija je po tako imenovanem vatikanskem sporazumu objektivno podrejena državi Sveti sedež. Iz tega izvira večina problemov današnje Slovenije. Predvsem zato propadamo. Denacionalizacija v koristi RKC takoj po »osamosvojitvi« je neznosno breme za tako majhno in mlado državo. Že ta nož v hrbet je bil kazalnik, za kaj pri tem projektu v resnici gre. Slovenci bi sicer zmogli vse, premostiti tudi to breme, a so nas taisti dobitniki denacionalizacije takoj začeli razdeljevati na naše in vaše, razpihovati sovraštvo in blokirati ustvarjalnost. Cerkev ni verska skupnost, ampak politična institucija, po mednarodnem pravu – država. Slovenska RKC je podružnica tuje države, ki ima Sloveniji nasprotne interese in deluje v korist te tuje države v škodo Slovenije. Tako to je, ne zato, ker jaz tako mislim, ampak ker drugače po definiciji ne more biti.

Geslo »ločitev cerkve od države« je torej prazno. Pomeni ločitev tuje nadrejene države – po domače okupatorja – od naše, tuji podrejene države. Ki ima svoje ljudi v vseh slovenskih institucijah in kakršnih koli organizacijah, združbah itd. Absolutno nesmiseln in nemogoč podvig, ki ne more prinesti ničesar koristnega. Kaj torej ločujemo od česa?

Druga neumnost je pobuda za obdavčitev cerkvenih nepremičnin. Prvič, cerkvene nepremičnine so po cerkvenem pravu eksteritorialne. So tuje (njihovo) državno ozemlje. Tega morda še niste nikjer slišali ali prebrali. A tudi SFRJ je imela svoje tajne uradne liste. Mislite, da jih danes nimamo? Ali celo, da jih nima RKC Vatikan, čeprav se birokratske akrobacije tam drugače imenujejo? Do danes nam takih stvari niso povedali na glas, jutri pa bodo. Zakaj bi RKC Vatikan kot Sloveniji nadrejena država tej plačeval davke za svoje ozemlje? Drugič, če bi jim predpisali davke, bi s tem še na tak način uradno potrdili, da smatramo te nepremičnine za njihove. Jaz trdim, da niso, ker po osnovni človeški logiki ne morejo biti. Tuja država ima v Sloveniji lahko le toliko »svojega« ozemlja kot največje veleposlaništvo – na primer Rusija ali ZDA – in samo toliko, kolikor ga je okrog uradne zgradbe. Če je kaj skritega, ne velja.

RKC Vatikanu bi v resnici obdavčitev ustrezala. Vse davke bi več kot pokrili z dodatnimi zahtevki do faranov; ta denar bi zanesljivo dobili in ga prav tako zanesljivo poslali v Vatikan. Tisti denar, ki bi uradno prišel iz RKC v slovenski proračun, pa bi dobila Cerkev večkratno povrnjen po drugih kanalih – prepričan sem, da so ustrezni zakoni že pripravljeni. Bralci se gotovo spominjajo, kako je »nekoč« ZDA nasprotovala osamosvojitvi Slovenije, RKC Vatikan pa jo je zagovarjal. Res kdo verjame, da bi se Slovenija lahko kadar koli osamosvojila, če to ne bi bil del ameriških strateških načrtov? Tisto, kar smo izvedeli iz medijev, je bila le predstava za javnost.

Zato, da smo mislili, kako se osamosvajamo po lastni volji in da bo šel po tej poti tudi nadaljnji razvoj Slovenije. V resnici pa so nas »osamosvojili« s prevaro in jasnim namenom, da nas uničijo. Če pogledamo prehojeno 20-letno pot, lahko ugotovimo, da se proces uničevanja odvija premočrtno in nemoteno, ne glede na (navidezne) menjave političnih opcij, globalne konjukture in krize in tako dalje. In zato mislim, da je »polemika« med Kepicem in Beganom, kakor sem jo prikazal tukaj, prav tako le predstava za javnost.

Bojan Pristavec, Škofja Loka

Objava: Dnevnik, 26.7.2013.

 

Moj odgovor Ivanu Kepicu in Bojanu Pristavcu:

Obdavčitev vseh cerkvenih nepremičnin

Ivan Kepic se je odzval na moj prispevek z naslovom Zgodovinska poteza ministrstva za finance, ki je bil objavljen v Dnevniku 16. julija 2013. Moje mnenje v zvezi s predlagano obdavčitvijo vseh cerkvenih nepremičnin je označil kot izredno anticerkveno naravnano, ki že meji na sovražni govor, sploh pa, če se upoštevajo še druga podobna javljanja. Pravi, da so zato verni občani, vključno z njim, upravičeno ogorčeni nad mojo napadalnostjo.

Če je moje mnenje napadalno in celo sovražni govor, kot pravi gospod Kepic, kaj bi bilo mogoče reči za stališča, ki jih zagovarjajo verni občani, med njimi tudi gospod Kepic. Kot verniki morajo namreč zagovarjati cerkveno neupoštevanje slovenske ustave, če je v nasprotju z evangeliji, smrtno kazen (biblija, ki je po njihovem božja beseda, je polna ukazov k morjenju), cerkveno nasprotovanje svobodi vesti oziroma veroizpovedi in nekaterim drugim človekovim pravicam … Moje zagovarjanje obdavčitve vseh cerkvenih nepremičnin in prihodkov ter odprave državnega financiranja cerkvene sfere je izraz svobode izražanja, to, kar pa mora zagovarjati gospod Kepic kot vernik katoliške cerkve, pa je v glavnem proti življenju in človekovim pravicam.

V zvezi z davkom na vse cerkvene nepremičnine se je oglasil tudi Bojan Pristavec (Dnevnik, 26. julij 2013). V svojem prispevku pravi, da sva s Kepicem pod isto komando, le različno zakamuflirana. Škoda, da gospod Pristavec ni povedal, kdo je najin komandant: Bog ali satan? B. Pristavec v zvezi s tem pravi še, da je to le njegovo mnenje! Res je, to je le njegovo mnenje.

To pa ni bilo edino mnenje gospoda Pristavca. V nadaljevanju prispevka pravi, da skupaj s koalicijo za ločitev države in cerkve »angažiram, zavajam in blokiram tiste sile, ki so v slovenskem narodu sploh še sposobne in pripravljene kaj storiti v obrambo naroda in države pred uničujočo institucijo«. Kako je mogoče istočasno angažirati in blokirati nekaj, mi ni jasno, B. Pristavec pa tega tudi ne obrazloži. Niti mi ni jasno, kako lahko nekaj ljudi (koalicija šteje manj kot 20 članov) blokira sile slovenskega naroda in države, ki so pripravljene kaj storiti v obrambo naroda in države pred RKC? To bi morali imeti takšen družbeni vpliv kot kardinal Rode, slovenski škofi in politika skupaj.

B. Pristavec tudi piše, da sem s koalicijo zbral kakšnih 20.000 podpisov v podporo peticiji za »ločitev države in cerkve«, sam pa bi rad videl vsaj 750.000 podpisov, da bi bilo to z vidika naroda verodostojno. Kaj je B. Pristavec storil, da bi bilo zbranih njemu všečnih 750.000 podpisov? Pa ne za peticijo za ločitev države in cerkve, ki sploh ne obstaja, temveč za peticijo za popolno obdavčitev katoliške cerkve.

B. Pristavec pravi tudi, da cerkev ni verska skupnost, ampak politična institucija, in sicer država, ter da je Slovenija po vatikanskem sporazumu podrejena državi Sveti sedež, iz česar izhaja večina težav današnje Slovenije. Ne izhaja večina težav iz formalizma vatikanskega sporazuma in cerkvene državnosti, temveč iz cerkvene ideologije, ki s svojim biblijskim nasiljem in temu primemo indoktrinacijo od zibelke do par že dolgo obvladuje družbo in s tem pravno državo.

Objava: Dnevnik, 2.8.2013.

 

Moj odgovor Ivanu Kepicu in Jakobu Grošlju

Zgodovinska poteza (3)

Ivan Kepic se je odzval na moj prispevek z naslovom Zgodovinska poteza ministrstva za finance (Ona, 30. julija 2013). Moje mnenje v zvezi s predlagano obdavčitvijo vseh cerkvenih nepremičnin je označil kot izredno anticerkveno naravnano, ki že meji na sovražni govor, sploh pa, če se upoštevajo še druga podobna javljanja. Pravi, da so zato verni občani, vključno z njim, upravičeno ogorčeni nad mojo napadalnostjo.

Če je moje mnenje napadalno in celo sovražni govor, kot pravi g. Kepic, kaj bi bilo mogoče reči za stališča, ki jih zagovarjajo verni občani, med njimi tudi g. Kepic. Kot verniki morajo namreč zagovarjati cerkveno neupoštevanje slovenske ustave, če je v nasprotju z evangeliji, smrtno kazen (biblija, ki je po njihovem božja beseda, je polna ukazov k morjenju), cerkveno nasprotovanje svobodi vesti oz. veroizpovedi in nekaterim drugim človekovim pravicam … Moje zagovarjanje obdavčitve vseh cerkvenih nepremičnin in prihodkov ter odprave državnega financiranja cerkvene sfere je izraz svobode izražanja, to, kar pa mora zagovarjati g. Kepic kot vernik katoliške cerkve, pa je v glavnem proti življenju in človekovim pravicam.

V isti številki revija Ona se je v zvezi z mojim tekstom oglasil tudi Jakob Groši. Pravi, da živim v nekem svojem svetu predstave o donosnosti cerkvenega imetja, in se sprašuje, od kdaj arhitekturni dosežki in umetniška dela ustvarjajo sredstva za plačilo morebitnih davčnih obveznosti. Od kdaj pa hiša (stanovanje), v kateri živi npr. slovenska družina, ustvarja sredstva za plačilo davka? Pa bo družina kljub vsemu morala plačati davek! Vedno revnejša družina bo morala plačati nepremičninski davek, super bogata katoliška cerkev pa ne. Ali je to pravično?

Objava: Ona, 6.8.2013.

 

Zgodovinska poteza ministra za finance – neumnost

Cerkveni objekti so res v lasti Cerkve, a to ni vse. Vse cerkve po Sloveniji so del slovenske kulture, zelo pomemben element slovenske zgodovine. Katoliška cerkev na Slovenskem je imela oziroma ima tudi svojo izobraževalno in kulturno vlogo. Mnoge cerkve so tudi pomembni umetnostni in kulturni spomeniki. Zato so slovenski sakralni objekti last slovenskega naroda. Zakaj sem proti uvedbi davka na cerkvene nepremičnine?

Vsi vemo, koliko stane vzdrževanje in popravilo cerkvenih objektov, ki jih je treba tudi vzdrževati in popravljati za poznejše rodove. Denar za obnovo zbiramo predvsem verniki, in to s prostovoljnimi prispevki po več let. Zato sem torej proti takšnemu davku, ker bi denar za davek morali zbrati verniki, ki že tako in tako životarimo iz dneva v dan. Tajkuni, ki so Slovenijo spravili na kolena in uničili dobra podjetja, pa bodo še naprej ostali nedotaknjeni, tudi oni bi morali plačati svoj dolg.

Gabriel Pogačar, Ptujska gora

Objava: Ona, 20.8.2013.

 

Obdavčitev vseh cerkvenih nepremičnin

Odgovarjam Vladu Beganu, ki je z objavo 1. avgusta 2013 reagiral na moj prispevek v Dnevniku nekaj dni pred tem (26. julija 2013); z njim sem skušal pokazati, da oboji, javni nasprotniki in zagovorniki davka na cerkvene nepremičnine, delajo v korist Cerkve, pa če se tega zavedajo ali ne. Ker sem napisal, da so »pod isto komando«, me Began sprašuje, koga s tem mislim – Boga ali Satana. Prizemljimo se: gre za isti sistem z isto krovno organizacijo. Ne glede na to, kako srdito se med seboj – zares ali zaradi predstave za javnost – spopadajo nižji nivoji celovite manipulativne strukture, političnih elit navidezno rdeče, domoljubne, verne in drugih preoblek dejansko črne barve.

Kako se zainteresirane ljudi hkrati motivira in blokira (sprašuje Began)? Tako jaz namreč komentiram njegovo peticijo. Če se z njo zbere dvajset tisoč podpisov, deset tisoč gor ali dol, je to za slovensko politiko isto kot nič. Podpisniki verjamejo, da so nekaj storili za pravo stvar, in menijo, da to zadostuje – nadaljnje ukrepanje pričakujejo od pobudnika peticije. V resnici niso storili nič in prav toliko bo storil organizator. Dvajset tisoč podpisov pod tako peticijo postane le seznam imen in naslovov za tiste, ki te sezname potrebujejo.

Nekaj povsem drugega, z neprimerno večjo težo, bi bilo dvajset tisoč izstopov iz RKC v eni sami akciji. Akcijo za izstop bi lahko ponavljali, kolikor bolj očitna bo postajala cerkvena vpletenost v propadanje Slovenije, in prepričan sem, da bi na koncu dosegli vsaj 75 odstotkov od »samo milijon nas je«. Le zares velika večina slovenskega naroda s svojim jasno izraženim stališčem bi lahko premaknila nekatere politike (tudi katoliške), da bi storili kaj pozitivnega za Slovenijo. Kljub oviram, nasprotovanjem, nagradam in grožnjam od zunaj. Še več. Spodbudili bi ljudi, ki so zares sposobni in pripravljeni kaj storiti ter za to tvegati vse, tudi svoje življenje.

Kakršni koli finančni zahtevki države do Cerkve lahko prinesejo le še večjo revščino slovenskega naroda. Je to morda eden glavnih ciljev predloga obdavčitve? Bi se tak predlog sploh lahko pojavil v vladi, če ga ne bi predhodno odobrila ali celo ukazala Cerkev sama? Cerkev potrebuje revne narode, ker so le ti dovolj ranljivi in od nje povsem odvisni – po tem, ko jim je iztrgala večji del nacionalnega bogastva in s tem zadala uničujoč udarec gospodarstvu ter prevzela vse državne in druge družbene sisteme in mehanizme. Od obveznosti plačevanja davkov bi Cerkev imela večkratno korist: izgovor, da lahko dodatno obremeni svoje vernike, dodatni priliv v proračun bi pospravila v svoj žep in se hkrati vernikom razkazovala kot »še večja žrtev komunistične kontinuitete«. Ta Cerkev ni in nikoli ni bila slovenska in še manj Jezusova! Zato ji je treba nepremičnine odvzeti, saj niso njene: pripadajo slovenskemu narodu, ne pa nekakšni provinci tuje, imperialistične totalitarne države!

Seveda je vse zgoraj povedano le moje mnenje, torej prepričanje, in ne trditev. Vedno tako rečem zato, ker nimam ne časa, ne sredstev, ne volje, da bi kaj dokazoval. Zame osebno pa so to dejstva in pravico imam svoje mnenje javno povedati. Glede na to, da se mi mnogi bralci zahvaljujejo za objave, s tem mnenjem očitno nisem sam.

Began sprašuje, kaj sem jaz doslej naredil, da si drznem kritično komentirati njegovo početje in pisanje (vprašanje sem interpretiral po svoje, a smisel ostaja isti). Odgovor: veliko. A če začnem o tem, bo članek predolg in ne bo objavljen. Zato drugič. Morda le to: ko je tekla javna razprava o predlogu sprememb tako imenovanega zakona o verski svobodi (UVS, A. Gulič, 15. novembra 2010), sem dobil enkratno priložnost javnosti pokazati bistvene točke, ki omenjeni zakon in njegov temelj, tako imenovani sporazum med državama Sveti sedež in Slovenija (konkordat), zlahka razkrinkajo kot protiustavna. Takrat sem se obrnil na Begana z dvema res majhnima prošnjama za podporo svojemu stališču. Obakrat je odklonil.

Bojan Pristavec, Škofja Loka

Objava: Dnevnik, 21.8.2013.

 

Obdavčitev cerkvenih nepremičnin ali izstop iz RKC?

Odgovarjam Vladu Beganu na njegov prispevek pod naslovom »Obdavčitev vseh cerkvenih nepremičnin« v Dnevniku 28. avgusta 2013, v katerem komentira moj zapis pod enakim naslovom dne 2. avgusta. Polemika med nama se je časovno preveč raztegnila in jo s tem pismom (s svoje strani) zaključujem.

Zelo me veseli, da se je nedvoumno izrekel, zakaj je odklonil podporo moji argumentirani pobudi za zmanjšanje vpliva RKC Vatikana v Sloveniji v času javne razprave o predlogih za spremembo zakona o verski svobodi (UVS, A. Gulič, november 2010). Takrat, ko bi se še dalo kaj storiti. Sam izkaže, da ni šlo za nerazumevanje pomena moje pobude, ampak me izrecno ni hotel podpreti. Temu pravi »svobodna volja«. Svobodno voljo vsekakor spoštujem. Jaz sem po svoji svobodni volji prej redno hodil na njegove tiskovne konference iz Škofje Loke v Ljubljano, da nas je bilo tam vsaj nekaj, da ne bi Began in sodelavka govorila (skoraj) praznemu prostoru. Nisem bil užaljen zaradi njegove odklonitve, ampak zelo presenečen in razočaran. Posledic njegove blokade se ne da več popraviti, je pa dobro, da se je sam razkril. Hkrati se razkrije tudi njegova logika.

Beganovo vprašanje glede 750.000 podpisov pod peticijo o obdavčitvi – kaj sem jaz storil, da bi se jih zbralo – sem prejšnjič interpretiral po svoje, da bi polemiki dal smisel. On vztraja pri svojem direktnem vprašanju, ki je zame absurd. Odgovor je namreč samoumeven: nič! Dovolj jasno sem dal vedeti, da jo imam za neumnost in koristno Cerkvi. Zakaj sem v svojem prvem zapisu izbral ravno to številko, sem že pojasnil (75 odstotkov oziroma pretežna večina od »samo milijon nas je«). Zakaj sem izvorno primerjal njegovih 20.000 podpisov s 750.000 Slovenci (in njihovimi podpisi), pa naj si odgovori Began sam. Mojega prvotnega zapisa na to temo smiselno razmišljujoč človek ne bi nikoli izrabil za vprašanje, na katerem Began zdaj visi. Govoril sem z nekaj bralci, ki me običajno pokličejo, nagovorijo ali mi pišejo, kadar je kakšen moj prispevek objavljen. Večinoma jim je kontekst očiten. Seveda nihče od teh ni podpisal peticije. Tistim, ki so jo podpisali, pač ni. Žal.

V zaključnem odstavku Began piše: »Zanimivo pa je razmišljanje B. Pristavca o dvajset tisoč izstopih iz RKC v eni sami akciji. Naj besedam sledijo dejanja!«

Tu se (spet) razgali Beganova logika in verodostojnost. Jaz sem zapisal, da dvajset tisoč podpisov pod peticijo našim politikom ne pomeni nič*, prav toliko izstopov iz RKC pa bi bilo nekaj povsem drugega, z neprimerno večjo težo. (*Razen če je obdavčitev Cerkev direktno zahtevala; potem jih je, za kamuflažo, dovolj. Zakaj bi RKC to lahko storila in zakaj bi bila obdavčitev zanjo koristna, sem opisal v prejšnjem prispevku.) Nikoli se nisem nameraval lotiti akcije pozivov k izstopu. Sem namreč sam, Began pa ima za sabo Društvo za zaščito ustave in žrtev cerkve, Koalicijo za ločitev države in cerkve, svojo versko skupnost (če je še registrirana; novembra 2010 je bila) in najbrž še koga.

Toda Began me izrecno poziva k dejanjem, torej pozivanju ljudi k izstopu iz RKC! K aktivnosti, ki bi jo lahko pričakovali od njega in njegovih (namesto nesmiselne peticije). Mimogrede, ves čas govorimo o dvajset tisoč podpisih, ker je to številko omenil pred časom Began sam na eni od svojih tiskovnih konferenc. Včeraj sem šel pogledat na spletno stran peticije. Akcija je zaključena, navaja pa se številka 30.000. Izziv je torej še večji.

Moje možnosti so majcene, a to ne more biti izgovor, da ne storim ničesar. Konec koncev: pravi kristjani (ki se prištevajo h katolikom) so se dolžni ločiti od RKC že po zahtevah Svetega pisma, le razložiti jim je treba, kje to piše; drugi državljani Slovenije (če so bili krščeni, a se imajo za ateiste) bodo razumeli, da s članstvom v RKC v resnici podpirajo tujo državo, ki uničuje Slovenijo. Na Beganov izziv (ki si ga je izmislil sam in ga ne more opravičiti z mojim pisanjem) grem torej v akcijo. Ne vem, koliko časa bo trajala, niti kakšne rezultate bo prinesla, a priprav se bom lotil takoj. Vsak izstop šteje. Poziv k akciji pa bom vedno priznaval Beganu.

Bojan Pristavec, Škofja Loka

Objava: Dnevnik, 1.9.2013.

Print Friendly, PDF & Email