Večer, 4.8.2017

V članku je bilo navedeno, da je mag. Emilijan Trafela, lovec, prejel zlato plaketo Mestne občine Ptuj za, kot je to zapisala omenjena občina na svoji spletni strani, »posebne zasluge, dosežke ter dolgoletno delo na področju lovstva in lovske kulture na ptujsko-ormoškem območju.« Mag. Trafela pravi, kot to izhaja iz članka, da je lovec najprej varuh narave in vsega živega v njej in kar ji odvzema, ji mora vrniti z obrestmi ter da je lovčevo vodilo skrb za ravnovesje v naravi.

Vprašanje je, ali je lovec sploh lahko varuh narave. Ali ni varuh narave tisti, varuje naravo? Kako lahko nekdo varuje naravo, če uničuje njene dele? Kajti lovci ubijajo živali, ki so del narave. Ubijanje živih bitij pa ni varovanje, temveč uničevanje. Ali se živali kot del narave varuje tako, da se jih ubija? Kako lovci varujejo naravo, kaže podatek, da v Sloveniji letno pobijejo okoli 100.000 nedolžnih živali. Narava je tako polna potokov krvi. Povzročajo pa jo tisti, ki trdijo, da jo varujejo. Narava pa ni samo krvava, temveč tudi polna strahu pred lovci, torej pred tistimi, ki trdijo, da jo varujejo. Če bi jo res varovali, ali bi potem živali bežale pred njimi? Lovci skrbijo za ravnovesje v naravi, pravi g. Trafela. Znanstveno dokazano je, da ima narava v sebi vse mehanizme, da z njimi sama uravnava ravnovesje. Kako lahko nekdo tako nepopoln, kot je človek, ve, kakšno je ravnovesje v naravi? Zato je neresnica, da lahko lovci uravnavajo naravno ravnovesje. Rezultat lova je naravno neravnovesje. Dokazano je, da lov povečuje število živali, saj se živalske vrste branijo pred izumrtjem s povečanim številom rojstev. Sicer pa je lov poleg konvencionalnega kmetijstva glavni krivec za izumiranje živalskih vrst. G. Trafela še pravi, da mora lovec naravi to, kar ji odvzame, vrniti z obrestmi. Kako bo lovec vrnil naravi, kar ji je odvzel? Če je ubil srno, ali bo potem ustvaril srno in še njenega mladiča kot obresti?

Po ustavi država skrbi za ohranjanje naravnega bogastva in ustvarja možnosti za skladen civilizacijski in kulturni razvoj Slovenije (5. člen), protiustavno pa je vsakršno spodbujanje k nasilju in razpihovanje sovraštva in nestrpnosti (63. člen), po ustavi tudi ni dovoljeno mučiti živali (72 člen). Vse to zavezuje tudi Mestno občino Ptuj, saj je del države. Zato je nerazumljivo, da je z zlato plaketo nagradila predstavnika dejavnosti, ki v naravi seje strah in trpljenje, za sabo pušča stotisoče trupel nedolžnih živali in potoke krvi. Trdi pa, da varuje naravo.

In še nekaj. Vsako delo lovcev je prežeto z bistvom lova, to je ubijanjem živali, tudi če se navzven kaže kot nekaj pozitivnega za naravo. Sicer bi se lovci preimenovali v npr. skrbnike narave, njihova društva se ne bi več imenovala lovska, puške pa bi »pretopili v pluge«. Tega pa ne storijo. Ker pa lovcem vedno bolj teče voda v grlo, saj se v družbi krepi odpor proti lovu, svojo lovsko strast skrivajo pod raznimi pojmi kot so varovanje narave, skrb za naravno ravnovesje … in mislijo, da bodo s tem prikrili bistvo lova, ki je, kot že navedeno, ubijanje živali.

Objava: Večer, 18.8.2017.

 

Odmevi:

Najprej varuh, nato lovec (3)

Večer, Pisma bralcev, 18. 8. 2017

Vlado Began je zelo enostransko in predvsem žaljivo zapisal veliko polresnic in še več neresnic o slovenskih lovcih. Mednje že več kot 60 let sodim tudi sam in tega me pač ni sram. Celo lovsko kariero sem namreč prostovoljno deloval v dobro narave, divjadi in lovske organizacije, in če je to prepoznala tudi lokalna skupnost in me nagradila z zlato plaketo Mestne občine Ptuj (MOP), sem na to toliko bolj ponosen. Ponosen zaradi dela, ki smo ga opravili skupaj s številnimi predanimi lovskimi tovariši.

Zlata plaketa je zahvala mnogim generacijam lovcev s ptujsko-ormoškega območja in štejem si v veliko čast, da sem lahko bil dolga desetletja njihov predsednik in na čelu območne zveze lovskih družin (ZLD). Se pa res čudim, da je pisec kritiziral odločitev MOP in njenih svetnikov, ki so sprejeli odločitev o podelitvi plakete nekomu za nekaj desetletij predanega strokovno-organizacijskega dela na področju gozdarstva, varstva okolja in narave ter nazadnje še lovstva v spodnjem Podravju. To je njihova legitimna pravica. Pisanje avtorja sicer terja celovita pojasnila, a ker za njih v tej rubriki ni prostora, bom odgovoril zelo na kratko.

Spoštovani gospod Began, vaše pisanje dokazuje, da ne poznate problematike in da je vaše znanje s področja gozdarstva, kmetijstva, ekologije in biologije divjih živali in tudi lovstva zelo zelo skromno. Predvsem pa ne morem razumeti, da ste nas vse lovce označili za ubijalce. Se zavedate te stigmatizacije, zaradi katere bi lahko utrpeli tudi pravne posledice? Pozabljate, da je lovstvo panoga, kot sta panogi gozdarstvo in kmetijstvo. In še bolj pozabljate, da lovci opravljamo svoje z zakonom določene obveznosti in naloge na osnovi vsakoletnih lovsko upravljavskih načrtov (LNU), ki jih pripravlja javni Zavod za gozdove Slovenije in na koncu podpiše pristojni minister za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano v soglasju z ministrom za varstvo okolja. Ti načrti nalagajo lovskim družinam (LD) številne naloge in obveznosti. Med temi je tudi odstrel po točno določenem številu in strukturi. Očitno pozabljate, da prevelika namnožitev določenih vrst divjadi lahko dolgoročno negativno vpliva tako na domače živali in človeka (steklina, garje…) kot na okolje in divjad samo.

Slovenski lovci v zadnjih 110 letih, kolikor je stara lovska organizacija, nismo iztrebili nobene vrste. Mi smo bili pobudniki ponovne naselitve risa na Kočevskem in Notranjskem leta 1973. Zavzeli smo se za zaščito volka in ga vrnili v lovišča. Rjavi medved, kot največja evropska zver, je v našem okolju stabilna vrsta. Celo več, kmetje nam krivično očitajo, da smo si pustili medvede in volkove prenamnožiti zaradi lovskega užitka! V naše vode se vrača bober, pomagali smo ohraniti vidro, trajno smo zaščitili gozdne kure, zavarovali ogroženo poljsko jerebico, poljskemu zajcu skrajšali lovno dobo…

To so preprosta in dokazljiva dejstva, ki zavračajo pavšale in posplošene ocene o lovcih kot ubijalcih, kot o ljudeh, ki v naravi “prelivamo potoke krvi”. Nezaslišano in nedopustno je takšno neargumentirano in za lovce žaljivo pisanje, ne da bi pisec dodal stvarna dejstva. Sploh če bi vsaj malo poznal, kaj se danes dogaja na Slovenskem z rastlinojedimi vrstami divjadi, ki je kmetom zaradi škod trn vpeti. Zato nas tudi pribijajo na sramotilne stebre in od nas terjajo enormno visoke odstrele. Smo torej dobesedno med kladivom in nakovalom in nimamo vpliva na odločitve o odstrelih parkljaste rastlinojede divjadi.

Kot gozdarski (in tudi lovski) strokovnjak sem trdno prepričan, da gre danes v lovstvu za izrazito strokovna vprašanja, ki so domena znanstvenih in strokovnih ustanov, državnih organov, lovci pa smo z našim znanjem in praktičnimi izkušnjami lahko zelo pomembni kot sooblikovalci razumnih rešitev. Upam, da nas bodo večkrat poslušali. Piscu “antilovskega pamfleta” pa sporočam, da z njim ne želim več polemizirati, saj bi bilo to povsem neproduktivno.

Mag. Emilijan Trafela,
častni predsednik ZLD Ptuj – Ormož

Objava: Večer, 24.8.2017.

 

Najprej varuh, nato lovec (4)

Pisma bralcev, 18. avgusta 2017

Vlado Began si je privoščil hudo žalitev na račun slovenskih lovcev, češ da so “ubijalci” in odgovorni za “potoke krvi v naravi”. Ker sem tudi sam že skoraj štiri desetletja član zelene bratovščine, se čutim prizadetega, saj je obsodba, da sodim med ubijalce, nekaj nezaslišanega in celo, pravno gledano, spornega. Še sodišče krepko pretehta vse argumente za in proti, preden nekoga obsodi za uboj ali umor in ga nato javnost stigmatizira za ubijalca. Pisec pa očitno meni, da mu je dovoljeno vse, in kar podolgem in počez označi vse slovenske lovce za ubijalce. Demokracija gor ali dol, a kar je preveč, je enostavno preveč in to so prehude obtožbe na rovaš pripadnikov organizacije, ki je stara no let in ki doslej s puško ni iztrebila še nobene prostoživeče vrste divjih živali.

Lovci ne “prelivamo potokov krvi”, pač pa izpolnjujemo svoje zakonsko poslanstvo v skladu z veljavnimi predpisi, etičnim kodeksom, lovskimi etičnimi načeli, evropsko lovsko tradicijo in lovsko kulturo. Res je, da lovimo in tudi kaj ustrelimo – a le toliko, kot nam velevajo načrti, ki jih ne določamo lovci, pač pa pristojne državne ustanove, v prvi vrsti zavod za gozdove s svojimi strokovnjaki. Za vse morebitne napake pri upravljanju lovišča in pri odstrelu smo odgovorni in zanje tudi sankcionirani. Pisec očitno ne pozna veljavnih pravnih predpisov in lovskih etičnih norm ter ne dojema lova kot panoge in kot enega od ukrepov trajnostne rabe naravnih virov. Slovenski lovci kljub temu, da tu in tam storimo tudi napake, ohranjamo sloves odgovornih varuhov narave in divjadi. To nam priznavata obe ugledni mednarodni organizaciji – FACE (Združenje zvez za lov in varstvo divjadi EU) in CIC (Mednarodni svet za lov in ohranitev divjadi), katerih članica je tudi Lovska zveza Slovenije.

Morda so bolj kot lovci za višjo smrtnost divjih, prostoživečih živali, torej ne samo divjadi, krivi gradbeni in kmetijski koncerni, lobiji in politika, ki z gradnjo avtocest, naselij, z regulacijami tekočih voda, in še bi lahko našteval, usodno spreminjajo in limitirajo življenjski prostor divjim živalim (in posredno tudi človeku), ki dejansko v nastalih razmerah več ne morejo preživeti… Mnoge izginjajo. Svoje nenehno prispevajo tudi sečnja v gozdovih, nemir, gradnja smučišč, pohodniških poti, množična rekreacija. Lovci smo sami zaščitili jerebico, divjega petelina, ruševca, gozdnega jereba, skrajšali smo lovno dobo poljskemu zajcu in še bi lahko našteval.

Naj k temu dodam, da lovci skrbimo tudi za nelovne vrste divjadi in da je naša osnovna skrb namenjena ohranjanju življenjskega okolja za divjad. Kolikor je to danes sploh še mogoče.

Naj spoštovanemu gospodu Beganu še enkrat povem, da smo lovci le člen v dolgi verigi naravovarstvenikov; Dolžni smo uresničevati lovske upravljavske načrte, kijih delajo zavodi za gozdove za lovska upravljavska območja (LUO) in za posamezne upravljavce lovišč, torej za lovske družine (LD) in za lovišča s posebnim namenom (LPN). V njih je vse zapisano, tudi naloge pri urejanju lovišča, urejanje remiz, krmnih njiv, sajenje plodonosnega drevja, gradnja lovskih tehničnih objektov in naprav. Ničesar ne smemo delati na svojo roko. V bistvu smo res med “tnalom in nakovalom”; kot slikovito poudarja magister Trafela, in kmetje nas že leta pribijajo na sramotilni steber, češ da nočemo streljati srnjadi, jelenjadi in divjih prašičev, ki delajo veliko škodo v kmetijski krajini. Pa medvedov in volkov, ki jim mrcvarijo drobnico. Kritični so na rovaš lisic, kun in celo sivih vran.

Skratka, zadeve so zelo kompleksne in jih je treba reševati razumno, dolgoročno strokovno in preudarno, vedno z dialogom med prizadetimi uporabniki prostora. In temu načelu poskušamo lovci slediti – ne kot ubijalci, pač pa prvenstveno kot varuhi narave in prostoživečih divjih živali. Ne le divjadi!

Dr. Marjan Toš
Lenart v Slovenskih goricah

Objava: Večer, 30.8.2017.

 

Moj odgovor mag. Trafeli:

Najprej varuh, nato lovec (5)

Pisma bralcev, 24. avgusta 2017

Mag. Trafela je v svojem odzivu na moj zapis Najprej varuh, nato lovec (Večer, 24.8.2017), navedel nekaj stvari, na katere moram odgovoriti. Navaja, da ne more razumeti, da sem vse lovce označil za ubijalce. Če sem ga prav razumel, on meni, da lovci niso ubijalci. Ali potem kakšnih 100.000 prostoživečih živali, ki v Sloveniji v naravi vsako leto umre nenaravne smrti, naredi samomor? Povprečen lovec po podatkih direktorja Zavoda za gozdove Slovenije upleni letno 1,6 osebka srnjadi, 0,3 jelenjadi, 0,1 gamsa, 0,5 divjega prašiča, 0,5 lisice, 0,7 fazana, 0,5 sive vrane, 0,2 šoje, 0,14 race mlakarice …, povprečno 5 živali na lovca (Sobotna priloga Dela, 29.4.2017). Upleniti pa pomeni ubiti in ne pomeni, da je žival naredila samomor. V bistvu so se torej osebe, ki so lovci, kar sami »označili« za ubijalce in to s tem, ko prostovoljno delujejo v dejavnosti, katere bistvo je ubijanje živali. To je dejstvo, ki ga ni mogoče prezreti. Tukaj seveda ni pomembno izvrševanje državnih lovsko-upravljavskih načrtov, saj ti zavezujejo lovske družine in ne lovcev kot svobodnih oseb. Ti lahko, tako kot so prostovoljno vstopili v lovsko družino, tako tudi izstopijo iz nje, če so proti ubijanju živali. Neka oseba se prostovoljno in zavestno odloči, da bo ubijala živali, vstopi v lovsko družino, potem pa se čudi, da kot lovec v določenih sferah družbe velja kot ubijalec.

Ko mag. Trafela govori o prevelikem številu živali, zaradi česar je po njegovem mnenju potrebno pobiti določeno števili živali, je treba še enkrat navesti, da je tudi lov tisti, zaradi katerega je število živali večje, kot bi bilo, če lova ne bi bilo. Živalske vrste se pred izumrtjem, lov pa je zanje grožnja izumrtja, branijo s povečanim številom rojstev. To dokazujejo tudi razne študije, ki jih lovci zagotovo poznajo. Če lova ne bi bilo, bi bilo živali manj in bi se prej ali slej vzpostavilo ravnovesje v naravi. Tudi škod, ki jih povzročajo volkovi, medvedi ali katere druge zveri ne bi bilo ali pa bi jih bilo bistveno manj, saj bi zveri imele svojo naravno hrano, to je mrhovino, ki je sedaj v glavnem ni, ker lovci pobite živali odstranijo iz narave. Volk zdaj napade drobnico, ker v naravi ni mrhovine. Če bi ta bila, torej če bi živali umirale naravne smrti in ne bi bile ubite s strani lovcev, je velika verjetnost, da ne bi napadal domačih živali. Za škode kmetom, ki jih povzročajo zveri in druge živali, ima lov torej zelo veliko odgovornost. Krive pa so živali, ki zaradi tega pod streli lovcev umirajo krute smrti.

Mag. Trafela piše, da slovenski lovci v zadnjih 110 letih niso iztrebili nobene vrste. Tega niti nisem trdil, na splošno sem napisal samo, da je lov poleg konvencionalnega kmetijstva glavni krivec za izumiranje živalskih vrst. To je mnenje nemškega univerzitetnega profesorja dr. Josefa H. Reichholfa, ki na dveh nemških univerzah poučuje biologijo in varstvo narave. In temu seveda verjamem.

Mag. Trafela še piše, da gre v lovstvu za izrazito strokovna vprašanja. Menim, da spada lov v moralno-etično sfero, kajti ubijanje ali neubijanje živih bitij ni strokovno vprašanje, ker življenje, kamor spada tudi življenje živali, ni stroka. Seveda pa mnogi delajo na tem, da bi lov postal del stroke, ker bi s tem zameglili njegovo bistvo. Toda življenje je življenje in ubijanje živali je proti življenju, torej njeno uničevanje. In neizpodbitno dejstvo je, da je lov uničevanje življenja in izredno škodljiv poseg v naravne procese. V škodo vseh, tudi ljudi.

Objava: Večer, 1.9.2017.

 

Moj odgovor dr. Tošu:

Najprej varuh, nato lovec (6)

Pisma bralcev, 30. avgusta 2017

Na moj zapis Najprej varuh, nato lovec se je odzval tudi dr. Marjan Toš. Meni, da sem hudo užalil slovenske lovce, ker da so »ubijalci« in odgovorni za »potoke krvi v naravi«. M. Toš pravi, da je res, da lovci lovijo in tudi kaj ustrelijo, vendar samo toliko, kot jim velevajo državni načrti. Zanimivo: lovec ustreli žival, ta umre nasilne smrti, lovec pa ni ubijalec živali, kot bi ga bilo razumeti. Kaj pa je potem lovec? Zdravnik, negovalec, prijatelj živali … Lovec ubije žival, ubijalec pa je nekdo drug. Kdo bi to bil? Ali mogoče tisti, ki smo proti lovu? Ali pa mogoče prihaja ubijalec iz lune? Ali pa žival sploh nima ubijalca, čeprav je ubita? Toda dejstvo je: tisti, ki ubije žival, je njen ubijalec. Če žival ubije klavec, je klavec ubijalec živali. Če to stori nelovec, je ta ubijalec živali. Če žival ubije lovec, je lovec ubijalec živali. In ti letno v Sloveniji ubijejo približno 100.000 nedolžnih prostoživečih živali (po svetu pa gre to v stotine milijonov). Čeprav je po lovcih ubitih toliko živali, pa po mnenju M. Toša lovci ne prelivajo potokov krvi. Kdo pa jih potem? Ali pa teh sploh ni?

Če sem prav razumel M. Toša, lovci niso ubijalci živali, ker živali streljajo po nalogu države, ki določa lovske načrte. Dejstvo je, da ti načrti obvezujejo lovske družine, ne pa lovcev kot oseb. Zato lahko vsak član lovske družine kot svobodna oseba izstopi nje, če je proti ubijanju živali. Če pa je proti temu, zakaj je potem sploh vstopil med lovce? Lovec torej ne strelja živali in jih ne ubija zaradi tega, ker je to ukaz države, temveč zaradi lastnih vzgibov. Nekdo ne postane član lovske družine s krstom, kot je to v cerkvi, kjer že dojenček postane člane cerkve, temveč vanjo vstopi zavestno in prostovoljno daleč po rojstvu. Torej točno ve, kam gre in kaj je bistvo lova. Oznaka, da je lovec ubijalec, je splošna za lovce kot dela lovske dejavnosti, saj se predpostavlja, da lovec ubija živali, dela torej to, kar je bistvo lova. Seveda pa je možno, da so med lovci tudi ljudje, ki v svoji lovski karieri niso ubili nobene živali. Ti seveda potem niso ubijalci. Toda koliko jih je v Sloveniji?

M. Toš še navaja, da so lovci tudi varuhi narave in divjadi. Ali je lovec lahko varuh narave in divjadi? Ali ni po naravi stvari varuh narave in divjadi tisti, varuje naravo in divjad? Kako lahko nekdo varuje naravo, če ubija prostoživeče živali, ki so njen del? Ubijanje živih bitij pa ni varovanje, temveč uničevanje. Ali se žival varuje tako, da se jo ubije? Ali se narava varuje tako, da se uničujejo njeni deli? Credo quia absurdum (verujem, ker je absurdno)?! Živali so del naravnega bogastva in lov to bogastvo uničuje. In s tem uničuje tudi Slovenijo, saj je naravno bogastvo del nje.

Dr. Toš še meni, da so zadeve zelo kompleksne. Dejstva so drugačna: zadeva je zelo preprosta. Treba je prenehati z lovom in narava bo sama poskrbela za ravnovesje, saj ima v sebi vse mehanizme za to. Na svetu je mnogo področij, kjer je lov prepovedan in ni kakšnih posebnih težav. To dokazuje, da lov ni potreben in da služi samo zadovoljevanju sebičnih potreb določenih ljudi, ki jih z zakonom, kar je zelo žalostno, varuje tudi država – to je tista organizacija, ki bi po ustavi morala preprečiti mučenje živali, kar lov nedvomno je. Pri prehodu iz lova v nelov se lahko naravi, če je treba, pomaga, in v ta namen obstajajo razni programi. Da na začetku, iz stanja stresa in uničevanja, oboje povzročeno od človeka, pride v stanje relativnega miru.

Objava: Večer, 13.9.2017.

 

Najprej varuh, nato lovec (7)

Pisma bralcev, 13. septembra 2017

Spoštovani gospod Vlado Began! Pod tem naslovom ste v Večeru v rubriki Pisma bralcev že večkrat ves svoj gnev usmerili na lovce, ne izključno na prejemnika zlate plakete mestne občine Ptuj. V bistvu zbegano ponavljate in dolgovezite o ubijanju in samoregulaciji, prav nič pa niste zapisali o posegih v okolje, o vznemirjanju divjadi, o škodah po divjadi. Zavedam se, da mi je za širši odgovor odmerjeno premalo prostora, za vseobsegajoč in strokovni odgovor pa mislim, da premorem premalo znanja. Se pa nadejam, da bo to storila Lovska zveza Slovenije.

Dejstvo je, da imamo lovske družine (v nadaljevanju LD) sklenjene koncesijske pogodbe za trajnostno gospodarjenje z divjadjo v loviščih z državo (ministrstvom za kmetijstvo, prehrano in gozdarstvo). V sedmem členu je opredeljenih 15 ukrepov, ki jih morajo LD (lovci) izvajati – in na prvem mestu je določeno “izvajanje načrtovanih ukrepov za varstvo divjadi in življenjskega okolja ter ukrepov za ohranjanje in izboljševanje življenjskih razmer za divjad”. In nato šele sledi “izvajanje načrtovanega odvzema divjadi v skladu z načrti upravljanja z divjadjo in izvajanje odstrela bolne ali poškodovane divjadi”. In dejstvo je, da lovcem plane odvzema predpisuje Zavod za gozdove RS, na katerega pa praktično nimamo nobenega vpliva, ker nas ne upoštevajo. Lovci smo zadolženi le za “pravilno” izvajanje plana, sicer nas doletijo sankcije, tako pravno osebo zasebnega prava kot odgovorno osebo (starešino). In še eno sila pomembno dejstvo moramo upoštevati, in sicer, da naše okolje že dolgo ni več prvobitno, ampak ga je človek v mnogih ozirih krepko spremenil. In posledično prav iz tega izhaja postulat “trajnostno gospodarjenje z divjadjo”!

V svojih pisanjih ste zgrešili tarčo z zapisom, da je rezultat lova naravno neravnovesje in da je lov zraven konvencionalnega kmetijstva glavni krivec za izumiranje živalskih vrst. Povsem ste “pozabili” na urbanizacijo,
na razne pozidave in ograje, na prometno infrastrukturo, podivjane voznike in v povezavi s tem na povoze divjadi, na požiganje travniških površin, poseke gozdnih robov, vetrobranskih pasov, mejic in remiz (za denarce iz EU), na motokrosiste v naravi, na klateške pse, na onesnaževanje okolja, na čistilne akcije, ki jih organiziramo in se jih udeležujemo lovci. Povsem ste “pozabili”, da smo lovci zaslužni za naselitev določenih živalskih vrst, da pri nas razpolagamo z divjadjo, ki jo preseljujemo v druge države EU, ker je tam preprosto ni, in da že dolgo, kljub lovni dobi, mnogi lovci ne streljamo določenih vrst divjadi. “Pozabili” ste na škode v kmetijstvu zaradi divjadi (npr. divje svinje) in na srd kmetov oziroma občanov ter na bistveno zmanjšanje bolezni, kot je steklina. Da, gospod Began, lovec je lahko varuh narave in divjadi – in to v precejšnji meri tudi je, pozimi edini v naši družbi, pa tega ne obešamo na veliki zvon.

Mar ni prisotne preveč demagogije, populizma, laži in podtikanj? Res pa je, da nekateri posamezniki ne sodijo v vrste “zelene bratovščine” in je zaradi takih javna podoba lovcev slaba, med lovci pa vse preveč lažne solidarnosti. Veliko primerneje bi bilo, vsaj po moji presoji, ko bi izpostavljali druge vsebine, na primer to, ali se denar, pridobljen iz lovišča, resnično vrača v lovišče; ali lovci z dejanji na prvo mesto postavljajo ohranitev in izboljšanje pogojev za divjad, (npr. nakupi in najemi zemljišč od Sklada kmetijskih zemljišč RS in kmetov za ureditev remiz, živic, vetrobranskih pasov, zasaditve gozdnih robov) – ali pa imajo še zmeraj prednost lovski domovi z okolico in strelstvo; ali lovski čuvaji opravljajo naloge v skladu s sklenjenimi pogodbami in ali se lovci dovolj izobražujejo in upoštevajo etični kodeks.

Gospod Began, nekaj pa me resnično skrbi. To, da bi lov pod političnim plaščem prešel v pristojnost lastnikov zemljišč. V tem primeru bi nas vse moralo postati strah za divjad, tudi vas, kajti neoliberalizem (beri: pohlep in denar) bi dobil prednost pred divjadjo in kri bi tekla ne le v potokih, ampak v veletokih v denarnice! Vaše naostreno pisalo je vedno uperjeno ozko, le proti lovcem, nikoli pa ne pišete o razmerah, v katerih živijo živali na podeželju in o skrajno neprimernem ravnanju z njimi.

Danilo Muršec, Maribor

Objava: Večer, 18.9.2017.

 

Moj odgovor Danilu Muršcu, ki pa ga Večer ni objavil:

Najprej varuh, nato lovec

Na moj zapis Najprej varuh, nato lovec (Večer, 13.9.2017) se je odzval tudi Danilo Muršec. V svojem zapisu pravi, da sem ves svoj gnev usmeril na lovce in ne izključno na mag. Trafela. Zanimivo: če se človek bori za življenje živali in nasprotuje lovu, je to gnev. Za marsikoga očitno, predvsem pa za lovce. Kako bi pa lahko označili to, kar delajo lovci, ko ubijajo živali. Nemoralnost, uničevanje narave in življenja … Nadalje g. Muršec navaja kot nalogo lovcev izvajanje odstrela bolne ali poškodovane živali. Ali ni etično, da se bolni oz. poškodovani živali pomaga? In kaj naredijo lovci? Namesto, da bi ji nudili pomoč, jo ubijejo. Je to etika? Govori tudi o nalogi odvzema divjadi v skladu z načrti. Kako izgleda ta odvzem v skladu z načrti upravljanja z divjadjo? Uboj živali in njeno razkosanje. Obdrži se trofeja in deli telesa, ki se jih lahko npr. poje, ostalo se zavrže. Ali je to varstvo narave in divjadi? Lovski domovi in lovske sobe polne trofej nedolžnih živali so očitno uravnavanje naravnega ravnovesja. Po lovsko.

Res je, kar piše g. Muršec, da naše okolje ni več prvobitno. Ali misli, da narava tega ne ve. Narava ima v sebi mehanizme, s katerimi lahko uravnava ravnovesje pa naj gre za prvobitno ali drugobitno okolje. Znan je primer kantona Ženeva v Švici, kjer je lov prepovedan že več desetletij, čeprav gre za urbano področje. In ni kakšnih posebnih težav. Glede krivca za izumiranje živalskih vrst sem napisal, da je lov poleg konvencionalnega kmetijstva glavni krivec ne pa da sta ta dva edina krivca. Zato so krivci seveda še drugi. Kar se tiče škod v kmetijstvu pa je treba reči, da gre za minorne škode, ki jih lahko država plača z levo roko. Vse škode, ki jo povzroči divjad v kmetijstvu ne presegajo kakšen milijon evrov, kar je bagatela. Kdo mora kriti to škodo, pa niti ni pomembno. Sicer pa je jasno: če ne bi bilo lova, bi bilo manj škod. Glede preseljevanja živali v druge države EU, o čemer tudi govori g. Muršec, pa je treba reči, da gre za sporna dejanja. Prvič, ko se žival odvzame iz njenega okolja (stres pri živali) in drugič, ko se jo naseli v tuje okolje, kjer bo prej ali slej deležna negativnosti, predvsem od domačinov, posebej še, če gre za večje živali. Tako npr. na medvede, ki so bili preseljeni iz Slovenije v francoske Pireneje, zdaj zaradi povzročenih škod leti gnev domačinov in zato zahtevajo odškodnine. Prej ali slej pa se bo verjetno našel tudi kakšen umorjen medved.

G. Muršec govori tudi o lažeh in podtikanjih in podobno. Verjetno je mislil tudi na moja stališča, saj sicer o tem ne bi pisal. Škoda, da ni konkretno navedel, kaj so moje laži in podtikanja. Ali je mogoče laž, če rečem, da je lovec ubijalec, ker ubija živali? Pa saj je to dejstvo, ki ga lahko vsakdo vidi.

Če bi »lovska pravica« prešla na lastnike zemljišč, bi bilo to vsaj z enega vidika dobro, saj bi vsi tisti, ki so proti lovu in so lastniki zemljišč, lov prepovedali. Tako bi lahko rešili mnogo živali. S tem bi se v bistvu pridružili npr. Nemčiji, kjer je vedno več zemljišč, kjer so lastniki prepovedali lov. Prej ali slej se bo to zgodilo še v Sloveniji. Jasno je, da so lovu dnevi šteti.

Pa še nekaj. O razmerah, v katerih se nahajajo živali na podeželju in o ravnanju z njimi sem mnogo pisal pred leti, ko sem bil varuh pravic živali pri Društvu za osvoboditev živali in njihove pravice. Pa tudi zdaj pišem o uničevalni masovni živinoreji. Tako navedba g. Muršca, da o tem nikoli ne pišem, ne drži.