Zakon o pravdnem postopku (ZPP) v tretjem odstavku 86. člena določa, da lahko v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi stranka opravlja pravdna dejanja samo po pooblaščencu, ki je odvetnik. O tej določbi je bil sprožen postopek za oceno ustavnosti pred Ustavnim sodiščem RS, ki pa je pobudo zavrnilo (odloč­ba U-l-137/00-21 z dne 10. junija 2004) z ugotovitvijo, da obravnavana zakonska ureditev ni v neskladju z ustavnimi določbami, navedenimi v odločbi. Menim, da je odločitev Ustavnega sodišča sporna in da je zakonska določba o obvezni zastopanosti stranke protiustavna.

1.
Zakon o odvetništvu (1. odst. 5. člena) med drugim določa, da odvetnik prosto od­loča, ali bo prevzel zastopanje stranke, ki se je nanj obrnila; samo izjemoma je dolžan sprejeti zastopanje stranke, če ga kot zago­vornika ali pooblaščenca stranke v skladu z zakonom postavi sodišče.

Načeloma velja torej prosto odločanje odvetnika o tem, katero stranko bo zasto­pal, v katerem postopku bo to in podobno. Odvetnik lahko tako odkloni vsako stranko, ki se obme nanj s prošnjo, da bi jo zastopal v postopku izrednih pravnih sredstev po za­konu o pravdnem postopku. Če lahko to stori en odvetnik, lahko to storijo vsi odvet­niki v Sloveniji. V primeru, da stranki vsi odvetniki, na katere se je obrnila oz. vsi od­vetniki v Sloveniji, če se je obrnila na vse, odklonijo zastopanje v npr. postopku revi­zije, tega izrednega pravnega sredstva ne more vložiti (če seveda nima opravljenega pravniškega državnega izpita sama oz. njen zakoniti zastopnik). Na ta način ji je kršena pravica do pravnega sredstva iz 25. člena ustave, saj ne more vložiti izrednega prav­nega sredstva, ker noben odvetnik noče prevzeti zastopanja.

V 61. členu statuta Odvetniške zbornice Slovenije je sicer določeno, da je odvetnik, ki ga določi predsednik zbornice, dolžan prevzeti pravno zastopstvo stranke, ki zara­di posebnosti svojega primera sama ne mo­re dobiti odvetnika za pravno pomoč – ven­dar menim, da te določbe v obravnavanem primeru ni mogoče uporabiti, saj v principu ne gre za posebnost primera, temveč za svobodno odločanje odvetnikov o prevze­mu zastopanja. Pa tudi če bi šlo za poseb­nost primera, je potrebno navesti, da je ta statutarna določba ustavno vsaj zelo spor­na, če že ni protiustavna, saj se lahko ob­veznosti oseb v skladu s 87. členom ustave RS določajo samo z zakonom in ne z drugi­mi pravnimi akti, med katere spada tudi sta­tut.

Ali je torej odvetnik, ki je bil s strani predsednika zbornice določen za prevzem obravnavanega zastopanja (torej zastopanja v postopku izrednih pravnih sredstev po ZPP), dolžan prevzeti takšno zastopanje?

S tem vprašanjem se Ustavno sodišče sploh ni ukvarjalo, je pa eno izmed bistve­nih v celotni zadevi, saj po mojem ni dolo­čen način, kako lahko stranka realizira svo­jo pravico oz. upravičenje do izrednega pravnega sredstva, če vsi odvetniki, na ka­tere se je obrnila, zastopanje odklonijo, od­klonijo pa ga tudi tisti, ki jih je določil predsednik odvetniške zbornice v smislu 61. člena statuta.

2.
Ustavno sodišče je v obrazložitvi zapi­salo, da je imel zakonodajalec pri pravnem urejanju pravdnega postopka široko polje prostega odločanja med drugim zato, ker mora s celoto svojih odločitev zagotavljati delovanje sodstva, brez katerega ni pravne države. Ker je obravnavana določba utes­njujoča, kot to poudarja sodišče v obrazlo­žitvi, je moral imeti zanjo zaradi tega utes­njujočega učinkovanja razumne razloge; in te je očitno imel, je še zapisano.

Sporna določba ne dovoljuje samostoj­no opravljati pravdnih dejanj v postopkih z izrednimi pravnimi sredstvi in tudi ne dovoljuje izbire pooblaščenca, ki ni odvetnik.

Ali ni na ta način stranki v bistvu odvzeta pravdna sposobnost? Ali zakonodajalec meni, da v postopku izrednih pravnih sredstev v ZPP stranke nimajo poslovne spo­sobnosti, ki je podlaga pravdni sposobnosti in zato ne morejo opravljati samostojno pravdnih dejanj? ZPP je torej v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi npr. svobodne­mu državljanu Slovenije, ki je poslovno po­polnoma sposoben, odvzel možnost samo­stojnega opravljanja pravdnih dejanj, s či­mer je med drugim posegel v njegove oseb­nostne pravice, posegel je v njegovo sploš­no svobodo ravnanja, ki jo ščiti določba 35. člena ustave in jo omejil.

V splošno svobodo ravnanja sodi, vsaj po mojem mnenju, tudi možnost oz. pravi­ca, da oseba sama vodi vse lastne pravne postopke ne glede na zahtevnost postopkov oz. v njih opravlja samostojno vsa pravdna dejanja. To je tudi eden izmed vidikov svo­bode, ki je država ne sme odvzeti ljudem: lastno opravljanje raznih pravnih dejanj in s tem prevzemanje odgovornosti.

Strokovna zahtevnost pravnih dejanj v tem pogledu ni pomembna, saj strokovna pomoč v obliki odvetništva ni prepovedana. Če stranka ne bo imela odvetniške pomoči, ker se bo tako odločila, bo pač sama nosila negativne posledice svoje odločitve, če bo npr. njena revizija slabo utemeljena in zato neuspešna. Tudi to je bistvo svobode: vsa­kdo nosi posledice svojih dejanj. V spor­nem primeru pa je država stranki odvzela možnost samostojnega opravljanja prav­dnih dejanj v postopku izrednih pravnih sredstev in s tem lastno odgovornost.

Ker gre za omejitev oz. odvzem oseb­nostnih pravic, bi moralo Ustavno sodišče, v smislu 15. člena ustave navesti, katera je tista pravica, zaradi katere je potrebno ome­jiti oz. odvzeti stranki osebnostne pravice iz 35. člena ustave, torej možnost samostojne vložitve izrednega pravnega sredstva oz. samostojnega opravljanja vseh pravdnih dejanj, in opraviti test sorazmernosti. Tega sodišče ni naredilo. Zato menim, da je so­dišče ravnalo napačno.

3.
V obrazložitvi sodišče navaja, da je imel zakonodajalec razumne razloge za sprejem sporne določbe in ti razlogi so v pretežno visoki strokovni zahtevnosti pos­topkov z izrednimi pravnimi sredstvi, koli­kor so ti v rokah stranke.

Menim, da je ta argument zelo sporen. Revizija, ki jo ustavno sodišče izrecno ome­nja v 14. točki obrazložitve, po mojem mne­nju strokovno ni bolj zahtevna kot pritožba, ki pa jo stranka lahko vloži sama. Revizija se lahko vloži samo iz dveh razlogov (neka­tere kršitve določb pravdnega postopka in zmotna uporaba materialnega prava), s pri­tožbo pa se sodba izpodbija iz treh razlogov (zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zaradi zmotne ali nepopolne ugo­tovitve dejanskega stanja in zaradi zmotne uporabe materialnega prava).

Torej bi bilo mogoče reči, da je pritož­ba mogoče celo strokovno zahtevnejša za­deva kot revizija, saj se revizija praviloma ne ukvarja z dejanskim stanjem, s katerim pa se pritožba ukvarja. Pritožba je širše pravno sredstvo kot revizija, ker zajema šir­ši sklop kršitev. Dejstvo, da naj bi bila učin­kovitost pravnega sredstva, če “pravnik enakih kvalifikacij kritizira pravnika ena­kih kvalifikacij”, kot se trdi v obrazložitvi sodbe, večja, lahko v marsikaterem prime­ru drži, vendar pa to ni pomembno, saj na­čelo učinkovitosti ne more biti nad ustavni­mi pravicami strank, v konkretnem primeru nad osebnostnimi pravicami iz 35. člena.

Ne more biti načelo učinkovitosti tisti dejavnik, ki bi omejeval ustavne pravice oseb, te so lahko omejene samo v skladu z drugim odstavkom 15. člena ustave. Če se pristane na takšno logiko, se lahko zgodi, da bo v Sloveniji zelo hitro uvedeno obvez­no odvetniško zastopanje v vseh pravnih postopkih in na vseh stopnjah.

4.
Ustavno sodišče ugotavlja, da sporna določba ne krši dostojanstva prizadetih, kar je bil tudi eden izmed razlogov za vložitev pobude za ustavno presojo.

Menim, da ustavno varovano dostojan­stvo oseb ne bo kršeno zaradi tega, ker bo­do stranko zastopali odvetniki, temveč za­radi tega, ker stranka sama ne bo mogla opravljati pravdnih dejanj v postopku iz­rednih pravnih sredstev. To, da stranka ne more sama opraviti pravdnih dejanj, tem­več mora “prosjačiti” pri drugih osebah, pa te sploh nimajo zakonske dolžnosti, ki jih zavezuje, da prevzamejo zastopanje – kar lahko tudi pomeni, da ostane brez pravnega varstva, torej brez možnosti npr. vložitve revizije – je ponižanje svobodnih ljudi, ki jim ni bila odvzeta poslovna sposobnost po ustreznih predpisih in bi zato lahko v celoti skrbeli sami zase. Tako pa tega ne morejo.

Gre za zelo velik poseg v ustavno varo­vano dostojanstvo ljudi. Ustavno sodišče bi tudi tu moralo uporabiti določbo drugega odstavka 15. člena ustave, če bi želelo ome­jiti oz. odvzeti to človekovo pravico.

5.
Ustavno sodišče v 17. in 18. točki ob­razložitve tudi navaja, da človekovi pravici iz 23. in 25. člena ustave ne obsegata tudi izrednih pravnih sredstev oz. da pravica do izrednih pravnih sredstev v pravdnem pos­topku ni človekova pravica.

Takšne navedbe sodišča so sporne. Že iz naslova 25. člena – “Pravica do pravnega sredstva” – vsebinsko in smiselno izhaja, da ta člen obravnava vsa pravna sredstva, tako redna kot izredna. Tudi iz samega be­sedila tega člena, v katerem npr. piše: “vsa­komur je zagotovljena pravica do pritožbe ali drugega pravnega sredstva proti odlo­čbam sodišč …”, jasno izhaja, da ta člen obsega tudi izredna pravna sredstva, saj ne govori o rednih pravnih sredstvih, temveč na splošno o pravnih sredstvih. Tega tudi ne more spremeniti dejstvo, da je v besedi­lu govor o pritožbi, vendar pa pritožba v tem besedilu ni edino omenjeno pravno sredstvo, na splošno je govor še o drugih pravnih sredstvih (ne o drugih rednih prav­nih sredstvih).

Menim, da je potrebno določbe uporab­ljati tako, kot so zapisane, tolmačiti jih je potrebno dobesedno, morebitne nejasnosti pa tolmačiti vedno v korist šibke stranke. Samo to omogoča pravno varnost in zaupa­nje v pravo, ki sta dve zelo pomembni pravni načeli pravne države iz 2. člena ustave. Tolmačenje npr. po smislu namreč mnogo­krat vodi v kaos, saj vsak ta smisel razume drugače. Če se izkaže dobesedno tolmače­nje neke določbe za absurdno, nesmiselno ali kako drugače neuresničljivo, lahko za­konodajalec oz. drug predpisodajalec takš­no določbo takoj popravi.

6.
Obvezna zastopanost stranki prinaša stroške, kar je pravilno ugotovilo Ustavno sodišče. Socialno šibki stranki je na voljo pravna pomoč po Zakonu o brezplačni pravni pomoči in so njeni stroški izrednega pravnega sredstva kriti iz tega vira oz. ima bonitete 168. člena ZPP. Ostale stranke bo­do morale same kriti stroške odvetniškega zastopanja.

Vprašanje je, ali je pravično, da zakon določi obvezno odvetniško zastopanje, stroške takšnih “prisilnih dejanj” pa mora kriti stranka sama. Če stranki neko dejanje kot obveznostno za dosego nekega legitim­nega cilja oz. sodelovanje v postopku pred piše država, pa je to obveznostno ravnanje samo po sebi pogoj za dosega tega cilja, ker gre za “kaprico” države, mora ona stroš­kovno nositi takšna dejanja. Država bi mo­rala torej v tem primeru povrniti stranki stroške odvetniškega zastopanja. Predvsem je s takšno sporno določbo oškodovan sred­nji sloj, ki mora sam plačati visoke stroške odvetniškega zastopanja, mnogokrat pa ljudje iz tega sloja ne bodo imeli denarja za zastopanje, predvsem tisti, ki so tik nad me­jo, ki loči srednji sloj od socialno šibkih, ki jih ščitijo določbe Zakona o brezplačni pravni pomoči oz. ZPP.

Ali zato ne gre v tem primeru za kršitev 22. člena ustave ter tudi načela pravičnosti kot dela pravne države iz 2. člena ustave?

7.
Menim, da je sporna ustavna odločba nevaren precendens ne glede na to, da ima­jo podobno ureditev tudi v drugih primerljivih državah, kot to izhaja iz obravnavane ustavne odločbe – kajti odpira se vprašanje, ali ne bo tekla stvar vedno bolj v obvezno odvetniško zastopanje, kar je po mojem mnenju v nasprotju s splošno svobodo rav­nanja, ki zajema tudi samostojno vodenje vseh pravnih postopkov pred sodišči in dru­gimi organi v Sloveniji.

Ali ni poniževalno, da mora človek ob­vezno najeti odvetnika za zastopanje v ne­kem pravnem postopku in pri tem (v princi­pu) še sam kriti stroške te obveznosti?

Zanimivo je tudi, da sporne določbe do sprejema novega ZPP v letu 1999 ni bilo. Ob isti ustavi enkrat tako, drugič drugače, pa kakšnih bistvenih sprememb v tem po­gledu ni bilo. Zelo čudno!

Človek se rodi svoboden (1. člen Splošne deklaracije človekovih pravic), država pa mu to svobodo očitno korak po koraku na zelo prefinjen način odvzema. Ali bo človek, glede na takšen razvoj, umrl kot suženj, saj je vedno več predpi­sov, ki določajo obvezna ravnanja oseb? In vedno več je predpisov, ki kršitve predpisanih ravnanj sankcionirajo. In to z vedno bolj drakonskimi kaznimi. Ali ni kaznovanje znak šibkosti in strahu?

Ljudje vedno bolj postajajo odvisni od raznih posrednikov, kot so npr. od­vetniki, davčni svetovalci, … Eno izmed načel pravne države je, da so predpisi jasni in razumljivi. Če bi res bilo tako, ali bi bili sploh potrebni posredniki med ljudmi in državo? Bi bili potrebni ko­mentarji predpisov?

Objava: Pravna praksa, št. 29, 9.9.2004